21. april 2015

Norveški gozd: predvsem o tem, kar se skriva znotraj naših življenj

To je knjiga o razmerjih. Predvsem to. Prvi vtis, ki te tudi po tehtnem premisleku spremlja še naprej, ko se trudiš, da bi Murakamijev roman Noruwei no mori iz leta 1987 pojasnil še komu drugemu. Knjiga o zapletenih razmerjih pravzaprav. Torej knjiga o življenju, ker v življenju enostavnih razmerij (z izjemo Facebooka) v resnici ni. Norveški gozd bo bralca vpel v motrenje različnih izkušenj in refleksij, ki jih doživlja Toru Watanabe, glavni junak tega romana, ki je, če gre verjeti napisanemu – od tega je vendarle že več kot 25 let – natanko tisti roman, ki je Murakamija izstrelil med literarne zvezde, vsaj na Japonskem. Ne glede na to, gre vsekakor za roman, ki je nastal pred nekaterimi deli, ki jih dobro poznamo, tako recimo Južno od meje, zahodno od sonca, Kronika ptiča navijalca, Ljubi moj sputnik, 1Q84

Ne gre za povsem za branje Murakamija, kot sem ga vajen. Delo, ki bi ga danes nezmotljivo pripisali avtorju, čigar literarna kapaciteta neprestano buri interpretativne duhove vseh, ki se podajo na pot besednega srečevanja z njegovimi deli. V Norveškem gozdu avtor ne posega toliko v onstranske alegorije in svet magičnega, neznanega, umu privlačno neulovljivega, je tu manj prisoten. Nemara bo tudi zato tukaj odpadla vulgarna delitev bralcev na tiste, ki Murakamija ne marajo in tiste, ki mu zvesto sledijo. Kot zapisano v iniciali, Norveški gozd je knjiga o razmerjih. O tem, kaj razmerja drži skupaj, kaj jih končuje in predvsem, kaj v razmerju pomeni osamljenost.

vir slike:sanje.si

Zgodba sledi Toruju in njegovim spominom na del mladosti, ki ga je preživel v študentskem domu in kasneje tudi v Tokiu kot najemnik stanovanja. V ozadju dogajanja so zametki študentskih nemirov s konca 1960ih, a ta ostajajo v ozadju. Ne motijo in – vsaj jaz nisem tega zaznal – ne pripenjajo dejanj glavnih junakov na točno to določeno obdobje v razvoju Japonske in Tokia (čeprav se nemara marsikdo tu ne bo strinjal z mano). Dogodki in razmišljanja, razvoj odnosov, vzponi in padci v Torujevih razmerjih se brez težav lahko prenesejo v drugo okolje in v drug čas.

Toruja vidim kot povsem povprečnega študenta na pragu dvajsetih. Roman ga precej podrobno predstavi skozi celotno zgodbo in Torujevo gledišče dogajanja je tudi naše gledišče branja. Tu ga, kar me je v določeni meri presenetilo, spoznamo kot pretežno samozavestnega mladostnika. Spoznamo njegovega hecnega cimra Jurišnika, karizmatičnega prijatelja Nagasawo in njegovo dekle Hatsumi; izvemo, kako pomembno vlogo je v njegovem življenju odigral srednješolski prijatelj Kizuki in povsem nemočni opazujemo, kako in zakaj se spleta neuničljiva vez med dekletom Naoko (ki, kar je zelo pomembno, je bila dekle Kizukija) in Torujem ter prav tako, skorajda nič manj neuničljiva vez med Torujem in Midori, sošolko s fakultete. V te odnose je potrebno pridati tudi Reiko, Naokino prijateljico in tudi epizodično razmerje, ki ga je Toru zgradil z očetom Midori, na smrt bolnim v bolnišnični sobi.

Vse, kar se zgodi, se zgodi pravzaprav znotraj teh razmerij. In medtem, ko bi lahko večino teh oseb označil za stranske like – čeprav pri Murakamiju kaj takšnega skoraj ne obstaja – je bistveni del zgodbe v razmerju, ki ga Toru gradi do Naoko in Midori. Vse ostalo so opombe k nitim, ki vežejo te tri osebe skupaj. Opombe in nedeljivi preostanki. Detajli, ki peljejo v neko višje razumevanje napisanega. Ali globlje. Ni pomembno. Toru do obeh čuti navezanost, vendarle pa sta si dekleti povsem vsaksebi. Glede vsega. Ena je povsem prizemljena, igriva, navihana in pripravljena na življenje v družbi. In čaka. Druga je popolna enigma, prebiva v nekem medsvetju, v katerem je obtičala po usodni izkušnji. Tudi ona čaka, a toliko bolj pusti čakati. Do obeh Toru čuti neznosno fizično privlačnost, a vendarle je notranja želja, ki seže onkraj seksualne potrebe, po enem od teh bitij precej močnejša kot po drugem. In zato je pripravljen trpeti, čakati, se odrekati in živeti disciplinirano. Se uči prisotnosti v osamljenosti, ki je ne bi čutil. Dokler ne čaka več. In nekje istočasno nezmotljiva prikazen poreže spomine neke mladosti, ki ne bo nikdar več takšna kot bi morala biti. Naoko in Midori, dasiravno se nikdar ne srečata, skupaj s Torujem zagotovo tvorijo eno najbolj zanimivih ljubezenskih zgodb, kar jih je spisanih. Ta zgodba je prežeta z mnogo erotike, čakanja, odrekanja, romantike, truda, čutnosti, prijateljstva in z voljo do tega, kar na čustva nekoga lahko preži le iz nekega izvira, ki ne pozna meja tega sveta. Vse to je zgodba Norveškega gozda.

Tu so seveda tudi The Beatles z Norwegian wood (in tudi ta naj bo za Naoko).



V tem, z veliko količino povsem odkrite erotike prežetim delom, pa je poleg teh razmerij v knjigi še ena rdeča nit. Smrt. To v vsej tragičnosti izkusi kar nekaj junakov Norveškega gozda, nekateri večkrat. Smrt drugega. Ki je lahko tudi moja smrt. Mnogo razmišljanja in dogajanja je podvrženo melanholiji izkustva življenja, ki je občutilo smrt. A vendarle, je to melanholija, ki nima izteka zgolj v obupu in negaciji biti, kot bi sprva pričakoval. Murakami v svoje junake navkljub njihovi mladosti – Reiko je med njimi nekako najstarejša in jih ima pod 40 – položil zelo zrelo dojemanje smrti. Pa naj gre za samomor ali bolezen, vzrok tu ni pomemben. Vendarle, navkljub zrelosti, vpliva travmatičnih izkušenj smrti drugega in poti avtorefleksije, ki jih te odpirajo, ne gre zanemariti, nikakor. V tem ne gre iskati šale. In tega se je najbrž zavedal tudi Murakami, zato je bilo sila pomembno, kako bo pristopil k tej temi. In čeprav se zdi povsem na prvo žogo in prepoceni, pa njegova premisa, ki odmeva vse bolj proti koncu Norveškega gozda, da smrt ni nasprotje življenju, temveč se skriva znotraj naših življenj, nekako drži vodo. V kontekstu vsega, kar zgodba prinaša.

Motivi smrti in travmatičnih izkušenj, mnogo pogovorov, etičnih premislekov o tem, kaj je prav in kaj narobe, življenja na robu med razvratom in najbolj intimnem doživljanju drugega v njegovi bližini brez katere ni biti; iskanju ljubezni in odgovorov na vprašanja, ki v mnogem preraščajo starost protagonistov romana. Murakami je mladostnike vzel zelo resno. Sočutno. In v stilsko dovršeni pripovedi ni banaliziral ničesar, kar je v razponu, ki si ga je v Norveškem gozdu zadal, zelo težka naloga. Roman je bralna poslastica, ki v zgodbi, ki bi lahko naslavljala revolucionarni družbeni angažma mladih, ospredje podredi seksu in reševanju zelo intimnih travmatičnih izkušenj.

To, kako je med tema deloma mojstrsko lovil pripovedno ravnotežje in ustvaril zgodbo, ki niti ne podleže vulgarnosti niti se ne želi otresti neprijetnega, je prepričalo tudi mene.

✭✭✭✭


Po romanu so posneli tudi istoimenski film.

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...