Konteksti

vir slike: bukla.si Navkljub temu, da se pisanje nekaterih knjig zdi kot prenašanje zelo zelo težkega bremena, jih je najbrž potrebno napisati. Vsaj tako je Benedict Wells povedal v intervjuju za The Guardian , ko je dejal: " To knjigo sem moral napisati, naslednje knjige si želim napisati. " In v mislih ima svojo uspešnico O koncu žalosti . Pogovor je zanimiv, ker razkriva mnogo ozadja, v katerem je avtor pisal roman. Kar daje misliti, kako drži, da je v pisanju mnogo avtobiografskega, iz česar je potrebno črpati popisovanja čustev, hrepenenja in videnje strukture sveta, da nato bralčeva izkušnja drži vodo; hkrati pa tudi potrjuje tisto, kar sem ugotavljal pri mnogih drugih, kako pomemben element dobrega pisanja je njen samoterapevtski učinek. Pisatelj se zdi kot bolnik, ki trpi za bremenom neskončnega brezna, ki ga zre skozi predirajoče oči očitkov po posluhu zgodbi, ki se ima v njem zgoditi. Kot Sizif, ki si je prislužil kazen večnega vračanja navdiha, dokler ga ne iz...

vir slike: bukla.si Na makedonsko prozo nimam veliko spominov. Pred natanko šestimi leti sem tule popisoval izjemno bralno izkušnjo knjige Venka Andonovskega , Popek sveta . Kompleksno branje, v katerem je bralčeva vloga izjemno pomembna; branje o popku sveta kot davno zapisani skrivnosti, skrbno varovani, zapisani v pisavi, ki je ne more razvozlati povsem vsakdo. Ostane v spominu, velikokrat jo tudi priporočim. No, najbrž bo nekaj podobnega tudi z naslednjo. Luan Starova si kot »sinteza balkanskih kultur« z Andonovskim ne deli le geografskega sorodstva, na hrbtni strani knjige lahko preberemo, da gre za makedonskega pisatelja albanskih korenin, temveč tudi odlično zbirko Moderni klasiki . Prvi je bil objavljen pod zaporedno številko 72, drugi pod 108. Zbirka, ki ne neha presenečati in bogato nagrajuje vsakega, ki se prepusti izborom urednikov Cankarjeve založbe , da spoznava odlične avtorje, za katere bralec mojega amaterskega kova najbrž ne bi tako zlahka naletel. Za prevod je...

vir slike: miszalozba.com Tokrat imam pred seboj branje, ki zaključuje tisto mini trilogijo knjig, ki v neki ključni maniri vključujejo sodišča. Po Živem pesku , kjer smo imeli opravka s katastrofo, ki so jo povzročili mladoletniki na švedski šoli in spremljali odvijanje zgodbe na sodišču, sem prejšnjič še z mnogo večjim veseljem zagrizel v Vielovo esejistično in eksistencialistično spisano miniaturko o življenju, ki ga je na glavo obrnil prevarant in za to tudi plačal, o upravičenosti tega plačila pa smo s sodnikom skupaj odločali tudi mi. To pot gremo globlje v drobovino delovanja sodišč, odvetnikov, razmišljanja sodne veje oblasti na več nivojih in vsega, kar njihove odločitve vlečejo za sabo. Pred seboj imam knjigo Igorja Karlovška, Sodišče, ki so ga izdali pri založbi Miš . Igor je prekaljeni, izkušeni avtor mnogih knjig, tudi na Kontekstih sem ga bral v mladinskem čtivu Preživetje , v katerem je precej spretno združil elemente pustolovščine, kriminalke in problemskega branj...

vir slike: emka.si Nekje prav naslednje leto bo minilo okroglih 30 let, odkar je fenomenalni Nick Cave z vrsticami Come sail your ships around me/ And burn your bridges down/ We make a little history baby/ Every time you come around pel v nesmrtni The Ship Song . Ne glede na to, da poje o ljubezni, me je branje, ki sem a pred časom držal v rokah, spomnilo prav nanjo. Sedaj odzvanja, še posebej sedaj, ko te vrstice pišem ob zvokih plovil, ki si utirajo pot prek morskih valov. V prihodnost, novo sedanjost, novi trenutek. Ker to je tudi pesem o trenutku. Trenutku odločitve, ki pod preprogo večnosti pomede preteklost in ji nadane poteze za nadaljnje možnosti. Te se zdijo pravilne, kljub temu, da marsikaj pravi temu nasprotno. In tako je tudi s tem branjem. V 109. izdaji Modernih klasikov , ki jim vedno znova ponudim priložnost za spoznavanje novih literarnih moči, se na nek način dogaja prav to. Minimalističen roman, primeren tudi za uprizoritev pred gledališkim občinstvom, ki se doga...

vir slike: emka.si Najbrž je naključje hotelo, da v zadnjih nekaj tednih berem knjige, ki so sicer na različne načine obtežene z moralnimi izzivi in prav tako na različne načine odstirajo temine, ljubezni, šibkosti in pokvarjenosti človekove narave, a imajo pa skupno stičišče, da se kar nekaj pokrajine njihovih fabul dogaja na sodišču. Sodna veja oblasti je očitno še vedno zanimiva, ker s svojo načelno neodvisnostjo, a natanko zaradi absolutno poudarjene moči zanimiva, intrigantna v iskanju dvoma vanjo. Pri meni zaradi dveh reči: zaradi tega, ker so tudi sodišča ljudje in zaradi tega, ker v sprejemanju pravnih odločitev prekrivajo življenje družbe tudi v etičnem oziru. Zato ne dvomim, da so zanimiva tudi piscem in piskam. Prva v tej mini poletni seriji, ki sem si jo privoščil, je na voljo že nekaj časa. Na police so nam pri Mladinski knjigi postavili Živi pesek avtorice Malin Persson Giolito , v prevodu Petre Piber. Gre za izvrstno in napeto branje, ki nas pelje v življenje višje...

vir slike: emka.si V pogovoru z  Leïlo Slimani za Literary Hub je pred kratkim beseda nanesla tudi na njenega prijatelja, alžirskega pisatelja Kamela Daouda – spomnim se ga po bajanju Tujca, Primer Meursault – ki je njeno pojavo opisal predvsem kot zmes strahu, lucidnosti in nujnega prevpraševanja prepričanj. Dodaja tudi nelagodje. In zdi se mi, da je to eden boljših opisov pisanja Leïle Slimani, ki nam trči v obraz, ko se spoprimemo z njeno uspešnico Uspavanka . Avtoričin drugi roman, za katerega je, tako kot Daoud za Primer Meursault, prejela Goncourtovo nagrado , je pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi v prevodu Saše Jerele . Uspavanka je tesnobno in natančno branje, ki funkcionira kot mešanica srhljivke, kriminalke in družbene kritike in se pridružuje branjem, ki delujejo na več ravneh. Tako na en mah zadovolji tiste, ki so tu zaradi vpogleda v razpoke družbe in gnilih simptomov vsega tistega, kar je narobe s zeitgeistom tega časa, obenem pa ne razočara niti tis...

vir slike: goga.si V eni zadnjih edicij založbe Goga nas poletje čaka odprtih rok z branjem odlične knjige o iskanju doma in poigravanjem z močjo pisca, ki zmore hudo dobro pluti med fikcijo in otipljivo zaznano stvarnostjo in tako megli zgodovino, prežeto z žalostjo s pikrim, a dobro odmerjenim humorjem. Takšno pot, od človeka in njegove tvorne vloge do zgodovine ter od te k suvanju tega istega človeka nazaj, je v izjemnem branju prinesla Irena Duša Draž, ki je prevedla zbirko kratke proze Aleksandarja Hemona, zbrano pod naslovom Vprašanje Bruna. Hemonov prvenec, ki je požel veliko pozitivnih odzivov, povsem upravičeno. Pisanje učinkuje sveže, zelo berljivo, humorno in iznajdljivo, obenem pa nikakor na prvo žogo in brez družbenih premislekov, ki se preko osebne integritete in družine povezujejo v diskurz o zgodovini, geopolitiki in metafikcijskega obvladovanja brisanja meja med fikcijo in stvarnostjo . Med teksti najdemo tudi fotografije, naslovnico pa krasi detajl slike Steva...