Konteksti

Jussi Adler-Olsen je pisec kriminalk, ki mu geografsko okolje ponuja izjemno bogato tradicijo skandinavskega detektivskega romana. Ker se v domači knjižnici nisem uspel pravočasno dokopati do prvega prevoda njegovih del, ki nosi naslov Komora, sem se lotil drugega. Drugega hkrati tudi v njegovi seriji krimičev, ki se fokusirajo na primere Oddelka Q. A nič hudega, ta serija je napisana, očitno podobno kot Nesbojeva dela o Harryju Holeu, tako, da zlahka bereš katero koli delo, brez da bi tvoje nepoznavanje vsebine prejšnjih del storilo kaj hudega razumevanju prebranega. (vir slike: emka.si) Ja, nasploh pri kriminalkah sta rdeča nit in fokus, ki jo suspenz zna pričarati, bistvenega pomena za uživanje v prebranemu. Če je preveč zastranitev, je to že problem. Če je prevelik kaos ljudi, motivov in lokacij, prav tako. Sploh pa je problem, če se zgodba dosti naslanja na prejšnjo, predhodno zgodbo v seriji. In da nikjer na ovoju knjige tega ni napisanega. potem kolneš in ugibaš. Tudi ta...

Pričakovanj polna glava pokuka v sobo, kjer se pogled lahko ustavi na mnogih malenkostih. Vse so namreč zanimive in vabijo z nečim, kar privlači. Nekatere zato, ker so poznane in so le slikane v drugačni luči, pa te pritegne tista posebna senca, ki je na njej do sedaj nisi opazil; druge zato, ker o njih nimaš pojma in se rad zapleteš v ples pred maliki radovednosti, kjer navdušenje nad novim ne bo nikoli umrlo. V tej sobi je veliko ljudi in vsak od njih ima nekaj pripomb, a bolj navdušen si nad okni in vrati. Vleče te k njim, potegne te skozi prva in onkraj občutka, ko si z eno nogo v prejšnji sobi, z drugo pa tipaš novo, je odprtost v nova razmerja, novo družbo, nove navade, nova veselja in nova razočaranja. Podrobnosti, ki niso več malenkosti, so tudi tu vredne občudovanja. Pa te pot pelje skozi nova vrata in nato zopet skozi nova vrata, a vsakokrat se dokaj hitro lahko ozreš nazaj. Ali včasih tudi naprej. V sobe, kjer si bil in družbe, ki si jim prisluškoval tam. In si želiš, da bi ...

O Preglovem romanu Kukavičje jajce imam nekoliko mešano mnenje. Že kak teden nazaj sem zaključil z branjem in od takrat se trudim zbrati razmislek o tem delu. Običajno po nekaj dnevih s prebranim gradivom nimam težav, lepo je prebavljeno in o njem ni problema pisati. Pri Kukavičjem jajcu ni šlo tako gladko. Predvsem bi o romanu Kukavičje jajce lahko zapisal to, da se avtorju vsekakor pozna ogromna kilometrina pisanja. Po širjavah sveta Strugarjevih, o katerih piše, krmili kot izkušen voznik, ki te pelje na dopust nekam, kamor dobro pozna pot in vse postanke, zraven pa ve, kdaj mora napolniti gorivo, da ti ga ne zmanjka do cilja. Ja, Pregl zna pisati. Lepota vse tragedije, ki lahko spremlja tri generacije neke družine in tragičnost vsega lepega, kar se jim je pripetilo v zadnjih 60-70 letih je spisal z velikim občutkom, kjer se ne nič ne zdi preveč odveč. (vir slike: bukla.si) Bralec se pelje po poti, ki opisuje življenje najstarejšega Strugarja, težkega načina življenja...

Obstajajo nabori knjig, ki po malem zbujajo strahospoštovanje. Ker so povezani še s kako drugo zadevo kot zgolj z branjem. Tako nikoli kaj prida nisem maral zbirke Klasje, ker sem jo že od daleč povezal z vsemi mojimi profesorji slovenščine. In to začuda ni bilo preveč zabavno. Literatura je čisti užitek. Sicer je lahko vmes tudi kako kislo jabolko, a še vedno je užitek. Zato nisem maral zbirk, ki so od daleč grozile s kako dolgo, k piflanju vabečo spremno besedo. Klasje jih je polno. Te spremne besede, ad usum delphini, so kot grabežljivi konteksti, ki prežijo na mlade glave, da jih včasih predaleč držijo od užitka. Sedaj sem mogoče le nekoliko spremenil pogled. A strahospoštovanja vredne zbirke so še vedno tu. Le da so predsodki čisto malo drugačni. Takšna zbirka je tudi nabor knjig v Modernih klasikih Cankarjeve založbe. Ta vedno nudi izbrano in preverjeno literaturo. Kvalitetno. Literarni slow-food. Včasih se ga kar malo bojim. Eden zadnjih naslovov v tej zbirki je Popek sveta, Ve...

Nemalokrat se mi dogodi, da sanjam zgodbe, ki jih berem. Kar je po svoje nekoliko čudno, saj običajno poslušam kar precej mnenj, da se v sanje prikradejo bolj zadeve, ki jih doživimo na vizualnem področju, torej, da jih vidimo. Ker naj bi se sanje dogajale v slikah in slike se nato povežejo v svojo zgodbo, ki nam svoj film plete ponoči v glavi. Freud k temu doda še željo in zaključi, da so sanje prav zato kraljevska pot do nezavednega. Ker so neposreden prikaz tega, česa te je strah, kaj si želiš, o čem premišljuješ. In pri tem sanje kurijo gradivo, ki ga skozi oči dobijo možgani. Žal sem o tem premalo podkovan in zato bom raje utihnil že na tem mestu. Dejstvo je, da poznam malo ljudi, ki bi sanjalo knjige. Lahko gre za slab vzorec. Ali pa je v resnici nekaj na tem. (vir slike: mladinska.com) Kakorkoli že, zgodilo se mi je nekaj dni nazaj, ko sem zaključil sila zanimivo kratko branje z naslovom Trgovinica za samomore (Jean Teulé), da sem o tej knjigi sanjal. Pa ne sanjal s...

Povsem zrel sem bil za eno knjižno utrgancijo. Ne verjamem namreč tistim, ki trdijo, da lahko berejo le resne knjige, knjige, od ''katerih nekaj odneseš'', od filmov gledajo le Tarkovskega in se v pogovoru nikoli ne poslužijo kakih neumnih tem, ki so tam le zato, da skrajšajo čas. Če vam uspe živeti resno življenje in se ukvarjati z resnimi problemi le na resen način, potem seveda kapo dol. Jaz vem, da tega ne zmorem. Brez sproščenih umojebov, ki so tu zato, da zabavajo in ponudijo ciničen, smešen, neškodljiv in hkrati popolnoma nekoristen način preživljanja časa, bi sam postal tak ljubek umojeb. Potem pa si zamislite, kako bi bilo, če bi se na svetu sprehajalo preveč takšnih ljubkih… aja,… ne, slaba primera. My bad. Kakorkoli že, knjiga z zgornjim naslovom spada v kategorijo popolnoma nekoristnega branja, ki pa močno zabava.  (vir slike: bukla.si) O tem delu sem dobil že nekaj vprašanj. Marsikoga je spodbodel nekoliko neumen naslov, ki ne pove ničesar, a vse...

Zopet krimič . Tako pač je, žanrska literatura je pri meni funkcija zapika. A veš tisto, ko imaš en priljubljen prostor v gozdu, najljubši sedež v kafani ali mehurček v glavi, kamor se zatečeš, ko imaš vsega drugega overload. No ja, mogoče tega ne potrebujejo vsi. Jaz se tja se z veseljem vračam na oddih, ker mi je fino reševati zapletenke in se navdihovati nad detektivskimi sposobnostmi sebe kot bralca. Krimiči so pač kul. Eni so boljši, drugi malo slabši; eni zelo predvidljivi, drugi te držijo pokonci do zadnje strani; eni so kljub predvidljivosti zelo berljivi, drugi te na koncu navkljub velikemu razkritju lahko pustijo hladnega. Kje se tukaj najde Harlan Coben ? (vir slike: emka.si) Coben se mi je vtisnil v spomin pred časom, ko je bila njegovo pisanje v Ljubljani oglaševano celo prek plakatov, česar ne vidim pogosto. Ali pa je bil plakat tako uspešen, da mi je ostal v spominu. Oglaševanje branja in knjig se mi na splošno zdi v redu. To v večini primerov ni prodajanje m...