Konteksti

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je ...

Česar ne moreš povedati frizerki, lahko pa poveš množici, ki ima željo, da gre onstran prvih pogledov. Ali tistim, ki v slogu želenega sodobnega modusa oper andi depresivno zrejo v daljave, mrmrajoč, da nimajo časa. Ali pa otrokom v šoli, ki so včasih znali kričati, da so le opeka v zidu. To je vtiranje zdravila v rane nespodobne žalosti nad družbo, ki v ponudbo vključuje tudi dobro literarno zatočišče. Agata Tomažič bi zapisano lahko povedala tudi frizerki. Mogoče ji tudi je. Ni pomembno. Se mi pa zdi dobro, da je tudi nam. Pod točno takšnim naslovom, Česar ne moreš povedati frizerki , je avtorica izdala zbirko kratkih zgodb, ki so mi pozornost vzbudile najprej prav zato, ker niso tako zelo kratke. Zanimivo in razveseljujoče je, da je format kratke proze očitno lahko zelo raztegljiv in tudi deluje v vseh teh različnih izpeljankah. Na drugačen način, a dobro. Tu beremo 13 zgodb, ki so skupaj terjale nekaj manj kot 200 strani.

Sedel je na stopnicah pred bivšo tovarno, kamor je toliko let hodil na dnino. Veter je okoli njega vrtinčil prah in majhne koščke pepela. Smrdelo je po postanosti včeraj spečenih golobov, ki jih je dobil v mestu. Tam sedaj umirajo sanje, tam so bitkojni razrezali še tisto malo resnice, kar je je bilo. V roke je vzel pretrgan list časopisa, ki ga je prineslo mimo in se zazrl v vremensko napoved. Ni napovedovala decemberskega snega. Tega, ki bo prišel, najbrž ne bo mogoče napovedati. Zato je prhnil in brcnil v zrak, da so s čevljev izginili odpadki včerajšnjega dne. Vanj je prineslo še en časopisni odtrgek in na njem je zagledal znano podobo. Previdno je pogledal naokoli, prisluhnil niču ob sebi in se zazrl v časokljunovo podobo. Poznal ga je, to je bilo kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli.  Edwaert Collier - Vanitas - Still Life with Books...

vir slike: bukla.si Nekje proti koncu oktobra sem v zgodnjih jutranjih urah na poti od železniške postaje do Turjaške z užitkom poslušal tisto edicijo Apparatusa, v kateri je sultan Anže  gostil Jureta Gregorčiča , s katerim sta izvrstno kramljala o takšnih in drugačnih vozilih in vsem, kar spada zraven. Ta vse, kar spada zraven, je vseboval tudi nekaj besed o počitniških prikolicah, kjer sem nekje sredi Kolodvorske doživel en tak Aha-erlebnis,  ki mu je sledil zadovoljen nasmešek, saj sta se povprašala, kako bi bilo, če bi te prikolice lahko spregovorile. Nasmešek na mojem obrazu je sledil natanko zato, ker sem vedel, da imata odgovor čisto čisto blizu. V tistih dneh sem se z veseljem namreč prepuščal izvrstnemu čtivu z naslovom Ne sprašujte za pot , z ljubkovalnim podnaslovom Blodnik po Istri . Tako, da jima tule predlagam, da ga odpreta na strani 85. A trik te knjige je še kje drugje. Marsikje drugje. Blodnik po Istri združuje veliko tega, kar si želimo od knjige. Gre...