Zafonovo delo Senca vetra je stilsko nedoločljivo. V osnovi bi ga formalno lahko opisal kot darkerski Pulp fiction v knjižni obliki. V toku cele knjige sem se bojeval z idejo, da vsebino popredalčkam v nek znani okvir in se do nje tako tudi obnašam. Ko mi je naposled le uspelo, da sem s to neumnostjo prenehal, sem začel v knjigi dejansko tudi uživati.
Zgodba je vse prej kot preprosta. Gre za zgodbo v zgodbi pravzaprav. Okvirna zgodba pripoveduje o mladem fantiču, ki ga oče v delčku svoje vzgoje in iniciacije v zrelo kulturno družbo v Barceloni popelje na pokopališče knjig, kjer ta fantič, Daniel, dobi priložnost v rejništvo izbrati si knjigo. In tu se vse začne. Naključje, če je v tej knjigi sploh kaj naključje, da je izbral to knjigo, je bilo verjetno prvo in edino na 600 straneh dotičnega čtiva. Izbral si je knjigo Senca vetra avtorja Juliana Caraxa. Daniel knjigo prebira, pomaga v očetovi knjigarni, odrašča skozi najstniške peripatije in se začenja vpletati v raziskavo avtorja Juliana, ker ga začnejo zanimati ostala dela tega avtorja.
Tu se začenja zgodba o Julianu, njegovemu času in njegovi usodi. Njegovih ljubeznih, krutemu očetu, begu v Pariz in njegovemu pisateljskemu življenju.
In kmalu se začenjata zgodbi prepletati. Tu se dokaj klasična drama splete v zvezo z kriminalko. Zaradi Usode Juliana, njegove preteklosti in tudi moralno popolnoma upravičenih grehov, ki jih je storil, se v končni fazi tudi Daniel znajde v škripcih. A se na koncu tudi ostareli Julian na nek način odkupi Danielu. In ta slednji njemu nazaj.
A kot sem dejal. Zgodba ni na prvo žogo. Vredno si je vzeti čas. Zdi se mi, da je tudi prevajalka opravila izvrstno delo, ker tekst v slovenščini teče kot bi bil izvorno pisan za ta jezik. Ne nekaj koncih se prijetno nasmeješ, spet na drugih si v primežu poetičnih metafor. Super branje. Ko najdem čas, pričnem s Pesmijo angela, drugo samostoječe nadaljevanje Sence vetra.
Če bi po senci vetra posneli film, bi imeli zelo težko, a ne neuresničljivo nalogo.
Zgodba je vse prej kot preprosta. Gre za zgodbo v zgodbi pravzaprav. Okvirna zgodba pripoveduje o mladem fantiču, ki ga oče v delčku svoje vzgoje in iniciacije v zrelo kulturno družbo v Barceloni popelje na pokopališče knjig, kjer ta fantič, Daniel, dobi priložnost v rejništvo izbrati si knjigo. In tu se vse začne. Naključje, če je v tej knjigi sploh kaj naključje, da je izbral to knjigo, je bilo verjetno prvo in edino na 600 straneh dotičnega čtiva. Izbral si je knjigo Senca vetra avtorja Juliana Caraxa. Daniel knjigo prebira, pomaga v očetovi knjigarni, odrašča skozi najstniške peripatije in se začenja vpletati v raziskavo avtorja Juliana, ker ga začnejo zanimati ostala dela tega avtorja.
Tu se začenja zgodba o Julianu, njegovemu času in njegovi usodi. Njegovih ljubeznih, krutemu očetu, begu v Pariz in njegovemu pisateljskemu življenju.
In kmalu se začenjata zgodbi prepletati. Tu se dokaj klasična drama splete v zvezo z kriminalko. Zaradi Usode Juliana, njegove preteklosti in tudi moralno popolnoma upravičenih grehov, ki jih je storil, se v končni fazi tudi Daniel znajde v škripcih. A se na koncu tudi ostareli Julian na nek način odkupi Danielu. In ta slednji njemu nazaj.
A kot sem dejal. Zgodba ni na prvo žogo. Vredno si je vzeti čas. Zdi se mi, da je tudi prevajalka opravila izvrstno delo, ker tekst v slovenščini teče kot bi bil izvorno pisan za ta jezik. Ne nekaj koncih se prijetno nasmeješ, spet na drugih si v primežu poetičnih metafor. Super branje. Ko najdem čas, pričnem s Pesmijo angela, drugo samostoječe nadaljevanje Sence vetra.
Če bi po senci vetra posneli film, bi imeli zelo težko, a ne neuresničljivo nalogo.
Komentarji
Objavite komentar