Preskoči na glavno vsebino

Ujetnik nebes: še enkrat na pokopališču pozabljenih knjig

Prevod Zafonovega Ujetnika nebes sem kar težko čakal. Zato ker sem zelo užival v Senci vetra. Nekje v ozadju imam še obljubo, ki sem si jo dal že pred leti, da preberem tudi Igro angela. Natanko ta tri dela tudi tvorijo nekakšno trilogijo, ki se ukvarja s pokopališčem pozabljenih knjig. To pokopališče je glavni gradnik, ki Zafonovim trem zgodbam daje ecovski pridih skrivnostnosti, ki jo lahko s seboj prinaša knjiga in literatura sploh. Skrivnostnost, ki jo v času, ko je največji dogodek na vasi guglovo snemanje naših cest, preprosto preveč zanemarjamo. Ker jo knjige imajo in literatura prinaša odprta vrata v neskončne svetove. Odprta pa so le za bralca, ki se odloči prestopiti nje prag. Poguma prestopanja teh pragov je, kot ugotavlja knjigarnar Sempere, ena glavnih oseb v Ujetniku nebes, vedno manj. Zato je tudi svet vedno bolj uboren in manj neskončen. Tako razumem eno glavnih idejnih puščic te knjige. S skrivnostjo, ki jo moramo razrešiti, odpreti nove svetove in ujeti refleksijo, ki jo nujno potrebujemo za preživetje.

(vir slike: emka.si)

Navkljub temu, da gre za trilogijo, so knjige popolnoma samostojne enote in zlahka jih beremo, brez da bi jedikovali, kako ne poznamo dovolj tega in onega ozadja. Bere se lepo, tekoče in na pogoste trenutke tudi zabavno. Zafon je vrhunski pisatelj, ki je sposoben izjemnega vživetja v vsako osebo posebej in ji odmeri pravšnje besede. Zgodba tako teče zelo lepo in tudi predstava situacij, film, ki si ga ob branju vrtiš v zasebnem kinu v svoji glavi, nima večjih črnih lis. Pričakovanja o knjigi so padla le tam, kjer sem bil prepričan, da bo Zafon uporabil nekaj več tiste svoje presežne lirike. Skrivnosti same so tu predstavljene nekoliko drugače.

Če bi želel izpostaviti nekaj osnovnih potez Ujetnika nebes, bi zapisal takole (čeprav se neizmerno trudim ne pisati kvarnikov, lahko previdni preberejo le povedi v poševnem tekstu):

Zafon je na piedestal postavil Alexandra Dumasa s svojim Grofom Monte Cristom. Poklon velikemu Dumasu je dovolj diskreten, da ne prekrije celotne zgodbe, a obenem dovolj očiten, da seže do tja, kamor mora.

Način, kako Zafon pretaka dogajanje iz enega v drug prostor in k temu spadajoče predstavitve oseb, je zelo nevsiljiv in pritegne. Vdor novih karakterjev v zgodbo je včasih enostavno preveč silovit in težko je slediti rdeči niti. Tu s tem ni težav. Nikakršnih.

Zafon je to pot nekoliko zabrisal zasedbo vloge glavnega protagonista zgodbe. Po eni strani je to Daniel Sempere, ki pomaga očetu voditi knjigarno; se vživlja v vlogo mladega očeta in preživlja prav vsakodnevne tegobe v odnosu z ljubljeno Beo. Po drugi strani bi marsikdo stavil na vlogo Fermina Romera de Torresa, pomočnika v knjigarni. Njegova zgodba je za Ujetnika nebes bistvena. A tudi pisatelj David Martin je zelo pomemben v svoji enigmatičnosti, zapletenosti in neskončnosti, nekakšni fantomskosti svoje pojave. Resnica tiči nekje vmes in pozorni bralec si bo v tem primeru zagotovo sestavil svojo hierarhijo oseb v zgodbi. Sam te nedorečenosti nikakor ne štejem v slabo, če se je kdo slučajno spraševal.

Zafon je knjigo izrabil za osebni obračun s politično preteklostjo Španije. S Francovim režimom. Kritiko režima je spretno stlačil v karikaturo vzvišenega, sadističnega, domišljavega in makiavelističnega Mauricia Vallsa. Osebo, ki bi ga Dante verjetno brcnil v tiste globlje kroge pekla. Načeloma nisem velik ljubitelj proze, ki se ukvarja s politično preteklostjo, vendarle pa je Zafon vse skupaj zapakiral v embalažo, mimo katere nisem šel in ni bila moteča. Vsekakor celo eden bistvenih delov zgodbe.

Navkljub večkrat prisotnim nasprotnim občutkom, sem po branju vedno bolj prepričan, da je Zafon pisal o ljubezni. Predvsem v smislu, da ljubezen sili človeka k ponudbam in dejanjem, ki presegajo njegovo moč. V Ujetniku nebes najdemo nekoga, ki živi zaradi ljubezni, čeprav bi ga fiziologija telesa lahko že davno pokopala; najdemo nekoga, ki navzlic očitni resnici, tej ne verjame; najdemo nekoga, ki nekaj stori prvič zgolj iz spomina na ljubezen in najdemo nekoga, ki mora postati on sam, da se bo lahko ponudil drugemu. Veliko čustev je v Ujetniku nebes, na trenutke sem pomislil na tisto, kar so filozofi opisovali kot conatus. Kako mu je to uspelo? Ja, na čase zelo dobro, spet drugje mogoče nekoliko manj.

Na pokopališče pozabljenih knjig se v Ujetniku nebes ne vrnejo zaradi pozabljenih knjig. Sam sem oboževal ikonografijo tega pokopališča, zato sem to pot malo zameril Zafonu njegovo pozabo. Pokopališče se to pot zdi vtkano zaradi nečesa povsem drugega. A naj ostane pri tem. Kvarniki so neprijetni.

Brez strahu, Ujetnik nebes bo prav gotovo doživel svoje nadaljevanje, kot sta ga tudi Senca vetra in Igra angela. V ta občutek sem ob koncu prepričan, čeprav ne vem, ali bi ga znal utemeljiti. To slednje niti ni pomembno, vsekakor pa me tisto prvo navdaja z veseljem. Mogoče se zdi ta knjiga v resnici le uvod v naslednjo v ciklu, a ne glede na to, še vedno se fino bere.

Bodi dovolj. Zafona bom z veseljem bral tudi v prihodnje. Super čtivo, pri katerem sem pogrešal malo, vseeno pa užival. Svet, v katerega te popelje, je kot razstava panjskih končnic, na kateri se lahko zazreš v eno in vanjo gledaš kar dolgo, nato se ozreš k sosednji in uživaš prav tako dolgo in tako naprej. Na koncu, navkljub črnobelim slikam v knjigi, ima vse skupaj veliko barv in različnih zgodb, ki se sumljivo povezujejo med seboj. Karto za takšno razstavo kupim kadarkoli.

Poleg tega Zafon piše o knjigah, branju in pisanju, odkrivanju skrivnosti in posluhu ter odgovornosti dobrim zgodbam. Pri meni bo imel vedno prednost domačega terena. In čeprav je njegovo pokopališče pozabljenih knjig še polno gradiva, je to lahko le dobra novica.


O Ujetniku nebes tudi na straneh

Emka
Avtorjevo spletno mesto
Guardian
Goodreads
Avclub
The Booksmugglers
MyShelfConfessions
The Independent
BlogCritics
Zafonova Facebook stran

... in še marsikje drugje.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s