Prevod Zafonovega Ujetnika nebes sem kar težko čakal. Zato ker sem zelo užival v Senci vetra. Nekje v ozadju imam še obljubo, ki sem si jo dal že pred leti, da preberem tudi Igro angela. Natanko ta tri dela tudi tvorijo nekakšno trilogijo, ki se ukvarja s pokopališčem pozabljenih knjig. To pokopališče je glavni gradnik, ki Zafonovim trem zgodbam daje ecovski pridih skrivnostnosti, ki jo lahko s seboj prinaša knjiga in literatura sploh. Skrivnostnost, ki jo v času, ko je največji dogodek na vasi guglovo snemanje naših cest, preprosto preveč zanemarjamo. Ker jo knjige imajo in literatura prinaša odprta vrata v neskončne svetove. Odprta pa so le za bralca, ki se odloči prestopiti nje prag. Poguma prestopanja teh pragov je, kot ugotavlja knjigarnar Sempere, ena glavnih oseb v Ujetniku nebes, vedno manj. Zato je tudi svet vedno bolj uboren in manj neskončen. Tako razumem eno glavnih idejnih puščic te knjige. S skrivnostjo, ki jo moramo razrešiti, odpreti nove svetove in ujeti refleksijo, ki jo nujno potrebujemo za preživetje.
(vir slike: emka.si)
Navkljub temu, da gre za trilogijo, so knjige popolnoma samostojne enote in zlahka jih beremo, brez da bi jedikovali, kako ne poznamo dovolj tega in onega ozadja. Bere se lepo, tekoče in na pogoste trenutke tudi zabavno. Zafon je vrhunski pisatelj, ki je sposoben izjemnega vživetja v vsako osebo posebej in ji odmeri pravšnje besede. Zgodba tako teče zelo lepo in tudi predstava situacij, film, ki si ga ob branju vrtiš v zasebnem kinu v svoji glavi, nima večjih črnih lis. Pričakovanja o knjigi so padla le tam, kjer sem bil prepričan, da bo Zafon uporabil nekaj več tiste svoje presežne lirike. Skrivnosti same so tu predstavljene nekoliko drugače.
Če bi želel izpostaviti nekaj osnovnih potez Ujetnika nebes, bi zapisal takole (čeprav se neizmerno trudim ne pisati kvarnikov, lahko previdni preberejo le povedi v poševnem tekstu):
Zafon je na piedestal postavil Alexandra Dumasa s svojim Grofom Monte Cristom. Poklon velikemu Dumasu je dovolj diskreten, da ne prekrije celotne zgodbe, a obenem dovolj očiten, da seže do tja, kamor mora.
Način, kako Zafon pretaka dogajanje iz enega v drug prostor in k temu spadajoče predstavitve oseb, je zelo nevsiljiv in pritegne. Vdor novih karakterjev v zgodbo je včasih enostavno preveč silovit in težko je slediti rdeči niti. Tu s tem ni težav. Nikakršnih.
Zafon je to pot nekoliko zabrisal zasedbo vloge glavnega protagonista zgodbe. Po eni strani je to Daniel Sempere, ki pomaga očetu voditi knjigarno; se vživlja v vlogo mladega očeta in preživlja prav vsakodnevne tegobe v odnosu z ljubljeno Beo. Po drugi strani bi marsikdo stavil na vlogo Fermina Romera de Torresa, pomočnika v knjigarni. Njegova zgodba je za Ujetnika nebes bistvena. A tudi pisatelj David Martin je zelo pomemben v svoji enigmatičnosti, zapletenosti in neskončnosti, nekakšni fantomskosti svoje pojave. Resnica tiči nekje vmes in pozorni bralec si bo v tem primeru zagotovo sestavil svojo hierarhijo oseb v zgodbi. Sam te nedorečenosti nikakor ne štejem v slabo, če se je kdo slučajno spraševal.
Zafon je knjigo izrabil za osebni obračun s politično preteklostjo Španije. S Francovim režimom. Kritiko režima je spretno stlačil v karikaturo vzvišenega, sadističnega, domišljavega in makiavelističnega Mauricia Vallsa. Osebo, ki bi ga Dante verjetno brcnil v tiste globlje kroge pekla. Načeloma nisem velik ljubitelj proze, ki se ukvarja s politično preteklostjo, vendarle pa je Zafon vse skupaj zapakiral v embalažo, mimo katere nisem šel in ni bila moteča. Vsekakor celo eden bistvenih delov zgodbe.
Navkljub večkrat prisotnim nasprotnim občutkom, sem po branju vedno bolj prepričan, da je Zafon pisal o ljubezni. Predvsem v smislu, da ljubezen sili človeka k ponudbam in dejanjem, ki presegajo njegovo moč. V Ujetniku nebes najdemo nekoga, ki živi zaradi ljubezni, čeprav bi ga fiziologija telesa lahko že davno pokopala; najdemo nekoga, ki navzlic očitni resnici, tej ne verjame; najdemo nekoga, ki nekaj stori prvič zgolj iz spomina na ljubezen in najdemo nekoga, ki mora postati on sam, da se bo lahko ponudil drugemu. Veliko čustev je v Ujetniku nebes, na trenutke sem pomislil na tisto, kar so filozofi opisovali kot conatus. Kako mu je to uspelo? Ja, na čase zelo dobro, spet drugje mogoče nekoliko manj.
Na pokopališče pozabljenih knjig se v Ujetniku nebes ne vrnejo zaradi pozabljenih knjig. Sam sem oboževal ikonografijo tega pokopališča, zato sem to pot malo zameril Zafonu njegovo pozabo. Pokopališče se to pot zdi vtkano zaradi nečesa povsem drugega. A naj ostane pri tem. Kvarniki so neprijetni.
Brez strahu, Ujetnik nebes bo prav gotovo doživel svoje nadaljevanje, kot sta ga tudi Senca vetra in Igra angela. V ta občutek sem ob koncu prepričan, čeprav ne vem, ali bi ga znal utemeljiti. To slednje niti ni pomembno, vsekakor pa me tisto prvo navdaja z veseljem. Mogoče se zdi ta knjiga v resnici le uvod v naslednjo v ciklu, a ne glede na to, še vedno se fino bere.
Bodi dovolj. Zafona bom z veseljem bral tudi v prihodnje. Super čtivo, pri katerem sem pogrešal malo, vseeno pa užival. Svet, v katerega te popelje, je kot razstava panjskih končnic, na kateri se lahko zazreš v eno in vanjo gledaš kar dolgo, nato se ozreš k sosednji in uživaš prav tako dolgo in tako naprej. Na koncu, navkljub črnobelim slikam v knjigi, ima vse skupaj veliko barv in različnih zgodb, ki se sumljivo povezujejo med seboj. Karto za takšno razstavo kupim kadarkoli.
Poleg tega Zafon piše o knjigah, branju in pisanju, odkrivanju skrivnosti in posluhu ter odgovornosti dobrim zgodbam. Pri meni bo imel vedno prednost domačega terena. In čeprav je njegovo pokopališče pozabljenih knjig še polno gradiva, je to lahko le dobra novica.
O Ujetniku nebes tudi na straneh
Emka
Avtorjevo spletno mesto
Guardian
Goodreads
Avclub
The Booksmugglers
MyShelfConfessions
The Independent
BlogCritics
Zafonova Facebook stran
... in še marsikje drugje.
Komentarji
Objavite komentar