Follett me je v tej knjigi spomnil na palimpseste. Pisna dela, praviloma zelo stara dela, recimo na kakem pergamentu, ki so doživela slabo kombinacijo časa in prostora, v katerem so se znašla. Predvsem v času, ko ni bilo dovolj materiala, na katerega bi lahko pisali. Zato so jih vzeli v roke, postrgali, spraskali, zradirali ali kako drugače odstranili prvotno besedilo, da so naredili prostor za novega, ki so ga nanesli nanj. S sodobnimi tehnologijami je dandanašnji mogoče reševati in prebirati tudi takšna besedila, nekoč že zapisana in nato zbrisana. Palimpsesti so fascinantna odkritja.
(vir slike: emka.si)
A Propad velikanov me na palimpseste ni spomnil zaradi same, dasiravno čudovite, zgodovine knjige. Pač pa predvsem zato, ker vsaj prvi del knjige trilogije Stoletje od bralca terja – v prenesenem smislu seveda - palimpsestiranje. Naj mi z očmi zavijajoči slovničarji ne zamerijo, v resnici ne vem, ali je to sploh beseda. Branje Propada velikanov je delo večplastnega zbira tega, kar lahko zgodba prinese. In na katera vprašanja lahko odgovori. In od bralca terja, da vzame napisano in počasi strga plast za plastjo tega, kar se odvija. Zato, da si lahko odgovori na tista bistvena vprašanja, ki se v neki povprečno reflektirajoči glavi pojavijo že mnogo pred branjem tega dela. In v resnici sploh ne terja. To se zdi predvsem skoraj naraven proces branja te izvrstne knjige. In pomislite, to je šele prvi del. Z navdušenostjo se bom lotil še dveh, ki mi ostajata.
Sprva nekaj o plasteh in predzgodbah ter kontekstih, ki so tu na delu. Propad velikanov je, kot pravi zadnja stran knjige, ''najbolj ambiciozno delo Kena Folletta doslej''. V tej trditvi vidim sicer nekaj varnega kritičnega zavetja, ker se mi zdi, da naravno vključuje nekaj skepticizma. Zato naj takoj povem: tole je strastno čtivo, pisarija epskih razsežnosti, neprekosljivo v marsičem. Skoraj sem pomislil, da bi takšno knjigo zlahka napisal Tolkien, če se ne bi podal v svet fantastičnih bitij in vsakodnevne človeške težave preselil tja. Ker nekaj vsekakor drži, Propad velikanov je marsikaj, a nima kaj veliko opravka s fantazijo. Po drugi strani ima veliko opravka s čarobnostjo, z vsem tistim, kar zaganja strast do branja in zmožnost vživetja v neko dobo, do katere si do nedavnega lahko čutil le toliko, kolikor so ti dopuščali suhoparni srednješolski učbeniki, podprti z patetičnimi grožnjami po cveku, ki bo sledil, če se te suhoparnosti ne napiflaš na pamet. Kajti knjiga te popelje v težko obdobje 20. stoletja, obdobje prve svetovne vojne.
To je tista zgornja plast Propada velikanov. Knjiga natančno sledi razvoju dogodkov od 1914 do konca vojne leta 1918 in potegne še nekaj dlje. Te zgodbe se seveda ne da povedati na kratko in knjiga je nesramno debela. V velikem formatu, večjem kot običajno čtivo, ima skoraj 900 strani. A podatek je zanemarljiv. Propad velikanov je zgodba o prvi svetovni vojni. In ta vojna se je odvijala po celem svetu, na mnogih ravneh. In Ken Follett se je trudil to mnogoplastnost doživljanja tega časa prikazati na mnogih ravneh. Zgodba se odvija v Nemčiji, Rusiji, Sibiriji, Ameriki, Angliji in še ponekod. Jasno je, da je Follett s tem delom podal vojno napoved objektivizaciji spomina na velike dogodke in dal jasno vedeti, da se na iste dogodke zlahka gleda le z več zornih kotov. To je bilo doslej jasno, popolnoma jasno le v primeru, ko smo se gibali v varnem zavetju fikcije in pripovedi, ki so jim tudi avtorji sami odvzemali popolnoma vsako namensko ujemanje z fizično realnostjo, ki jo piše zgodovina. Povsem drugače je bilo običajno z velikimi zgodovinskimi temami. O teh se ne razpravlja, o njih se uči. Resnica je bila ali je še vedno samo ena, edino vprašanje je, kako dobro smo dovolj informirani, usposobljeni ali privilegirani, da jo lahko dojamemo. No, v nobenem primeru se tega ne grem. Ker ne spadam ne med prve, ne med druge, še manj med tretje, bom o tej temi pisal le z varne razdalje, ki jo omogoča mnenje o knjigi. In moje mnenje je, da je Follettova knjiga v tem oziru najboljši demanti izjave, da zgodovino pišejo le zmagovalci. In le na en način je to lahko prikazal: tako, da je poskrbel za neizpodbiten preplet svojih glavnih junakov, ki so nosilci teh različnih pogledov na situacijo in med sabo tako socialno, gmotno, kot tudi geografsko in mentalno dovolj narazen, da lahko tvorijo bližino velike zgodbe, ki ji rečemo prva svetovna vojna.
Zgodbo sestavljajo valižanska rudarska delavska družina, britanska aristokratska družina, nemška diplomatska družina, ruska brata z željo po novih priložnostih, ameriška družina ruskih priseljencev, svetovalec predsednika Wilsona in mnogi drugi. Vse te družine imajo svoje bisere in svoje skrite zaklade, vsak od njih živi za svoj pojem boljšega jutri in prav v tem, kako se med seboj na ta način (ne) sprejemajo, je tisto, kar pelje to zgodbo naprej. Zgodbo o Propadu velikanov. Med temi junaki so spletene mnoge vezi in veliko od teh je povsem znanih, na očeh vsem bralcev. Veliko od teh zgodb poganja uresničena ali malo manj uresničena strast med njimi. Veliko je prave ljubezni. A vendar tudi veliko podlosti, nesprejemanja, pokvarjenosti, sovraštva. Pač življenja, ki ga lahko piše obdobje vojne, ali pa obdobje miru. Junaki Propada velikanov so doživeli marsikaj in bralci z njimi vse to doživljamo skupaj. Zgodijo se jim razočaranja, uspehi, otroci, smrti, revolucije, ljubezni, skrivne poroke, odrekanja in strelski jarki. Šele vse te stvari skupaj se povežejo v obdobje zgodovine. Z dostavkom, ki ga prenese fikcija po Follettovo: mnogo bolj smo povezani med sabo, kot bi se nam na prvi pogled lahko zdelo.
Teh plasti je še veliko več. Pozorni bralec ne bo prikrajšan za učno uro iz diplomacije, ki zna vojno spraviti h koncu, vendarle pa bo videl, da jo je pravzaprav tudi sama zakuhala. In nekdo drug bo užival v branju tega, kako (je) funkcionira(la) politika; na sporedu bo tudi geneza ženske volilne pravice. Eden najbolj fascinantnih poglavij ali skupina teh se nanaša na oktobrsko revolucijo v Petrogradu, kjer bralec ob rahločutnem pripovedovanju o dogajanju ob boljševiški vstaji in v katerega je bil vpeljan že mnogo prej, ob različnih priložnostih, dobi en tak zaresen občutek, da je tam. V vsej lepoti in bedi obenem. Ja, povsem noro. Prav tako posebno je tudi branje o skoraj pol leta trajajoči bitki na Somi, velikem nagrobnem spominu, ki je danes lahko le jasen prikaz tega, koliko življenj se lahko izgubi na hiter način. Pozorni bralec bo videl predvsem prepad med starejšo in mlajšo generacijo glavnih akterjev in kam lahko načelnost pripelje. Bralec, ki bo konec povezal z začetkom, pa bo videl tudi, da se marsikaj vrne nazaj. Bumerang, ki ne prinaša nič dobrega. In tudi to ni res, da se vse zgodi zaradi seksa in denarja. Čeprav se marsikaj zgodi natanko zato.
Follettovo delo ima kolosalne kvalitete. O tem nimam pomislekov. Ob kaki uri branja na dan bo to eno najboljših štirinajstdnevnih opravil. In zato se vnaprej veselim tudi drugega dela, ki bo te junake popeljal nekoliko v prihodnost, v naslednjo vojno. Propad velikanov je roman o zgodbi mnogih ljudi in njihovi sočasovanjih. O tem, kako se nam zgodovina nikoli preprosto ne zgodi, temveč je zgodovina zgodba vseh in vsakogar posebej. Brez moraliziranj. Torej v resnici ne gre za roman o prvi svetovni vojni, temveč gre za roman o časovanju. O osebnih bivanjskih zgodbah vseh junakov. In ta časovanja so zelo dobro napisana. To je knjiga o dobi, ko so velike zgodbe še obstajale.
Letos je stota obletnica pričetka prve svetovne vojne. Mogoče je to še dodaten razlog za branje.
✩✩✩✩✩
O Propadu velikanov tudi:
Komentarji
Objavite komentar