Preskoči na glavno vsebino

Propad velikanov (trilogija Stoletje): izjemno pripovedovanje velike zgodbe

Follett me je v tej knjigi spomnil na palimpseste. Pisna dela, praviloma zelo stara dela, recimo na kakem pergamentu, ki so doživela slabo kombinacijo časa in prostora, v katerem so se znašla. Predvsem v času, ko ni bilo dovolj materiala, na katerega bi lahko pisali. Zato so jih vzeli v roke, postrgali, spraskali, zradirali ali kako drugače odstranili prvotno besedilo, da so naredili prostor za novega, ki so ga nanesli nanj. S sodobnimi tehnologijami je dandanašnji mogoče reševati in prebirati tudi takšna besedila, nekoč že zapisana in nato zbrisana. Palimpsesti so fascinantna odkritja.


(vir slike: emka.si)


A Propad velikanov me na palimpseste ni spomnil zaradi same, dasiravno čudovite, zgodovine knjige. Pač pa predvsem zato, ker vsaj prvi del knjige trilogije Stoletje od bralca terja – v prenesenem smislu seveda - palimpsestiranje. Naj mi z očmi zavijajoči slovničarji ne zamerijo, v resnici ne vem, ali je to sploh beseda. Branje Propada velikanov je delo večplastnega zbira tega, kar lahko zgodba prinese. In na katera vprašanja lahko odgovori. In od bralca terja, da vzame napisano in počasi strga plast za plastjo tega, kar se odvija. Zato, da si lahko odgovori na tista bistvena vprašanja, ki se v neki povprečno reflektirajoči glavi pojavijo že mnogo pred branjem tega dela. In v resnici sploh ne terja. To se zdi predvsem skoraj naraven proces branja te izvrstne knjige. In pomislite, to je šele prvi del. Z navdušenostjo se bom lotil še dveh, ki mi ostajata.

Sprva nekaj o plasteh in predzgodbah ter kontekstih, ki so tu na delu. Propad velikanov je, kot pravi zadnja stran knjige, ''najbolj ambiciozno delo Kena Folletta doslej''. V tej trditvi vidim sicer nekaj varnega kritičnega zavetja, ker se mi zdi, da naravno vključuje nekaj skepticizma. Zato naj takoj povem: tole je strastno čtivo, pisarija epskih razsežnosti, neprekosljivo v marsičem. Skoraj sem pomislil, da bi takšno knjigo zlahka napisal Tolkien, če se ne bi podal v svet fantastičnih bitij in vsakodnevne človeške težave preselil tja. Ker nekaj vsekakor drži, Propad velikanov je marsikaj, a nima kaj veliko opravka s fantazijo. Po drugi strani ima veliko opravka s čarobnostjo, z vsem tistim, kar zaganja strast do branja in zmožnost vživetja v neko dobo, do katere si do nedavnega lahko čutil le toliko, kolikor so ti dopuščali suhoparni srednješolski učbeniki, podprti z patetičnimi grožnjami po cveku, ki bo sledil, če se te suhoparnosti ne napiflaš na pamet. Kajti knjiga te popelje v težko obdobje 20. stoletja, obdobje prve svetovne vojne.

To je tista zgornja plast Propada velikanov. Knjiga natančno sledi razvoju dogodkov od 1914 do konca vojne leta 1918 in potegne še nekaj dlje. Te zgodbe se seveda ne da povedati na kratko in knjiga je nesramno debela. V velikem formatu, večjem kot običajno čtivo, ima skoraj 900 strani. A podatek je zanemarljiv. Propad velikanov je zgodba o prvi svetovni vojni. In ta vojna se je odvijala po celem svetu, na mnogih ravneh. In Ken Follett se je trudil to mnogoplastnost doživljanja tega časa prikazati na mnogih ravneh. Zgodba se odvija v Nemčiji, Rusiji, Sibiriji, Ameriki, Angliji in še ponekod. Jasno je, da je Follett s tem delom podal vojno napoved objektivizaciji spomina na velike dogodke in dal jasno vedeti, da se na iste dogodke zlahka gleda le z več zornih kotov. To je bilo doslej jasno, popolnoma jasno le v primeru, ko smo se gibali v varnem zavetju fikcije in pripovedi, ki so jim tudi avtorji sami odvzemali popolnoma vsako namensko ujemanje z fizično realnostjo, ki jo piše zgodovina. Povsem drugače je bilo običajno z velikimi zgodovinskimi temami. O teh se ne razpravlja, o njih se uči. Resnica je bila ali je še vedno samo ena, edino vprašanje je, kako dobro smo dovolj informirani, usposobljeni ali privilegirani, da jo lahko dojamemo. No, v nobenem primeru se tega ne grem. Ker ne spadam ne med prve, ne med druge, še manj med tretje, bom o tej temi pisal le z varne razdalje, ki jo omogoča mnenje o knjigi. In moje mnenje je, da je Follettova knjiga v tem oziru najboljši demanti izjave, da zgodovino pišejo le zmagovalci. In le na en način je to lahko prikazal: tako, da je poskrbel za neizpodbiten preplet svojih glavnih junakov, ki so nosilci teh različnih pogledov na situacijo in med sabo tako socialno, gmotno, kot tudi geografsko in mentalno dovolj narazen, da lahko tvorijo bližino velike zgodbe, ki ji rečemo prva svetovna vojna.

Zgodbo sestavljajo valižanska rudarska delavska družina, britanska aristokratska družina, nemška diplomatska družina, ruska brata z željo po novih priložnostih, ameriška družina ruskih priseljencev, svetovalec predsednika Wilsona in mnogi drugi. Vse te družine imajo svoje bisere in svoje skrite zaklade, vsak od njih živi za svoj pojem boljšega jutri in prav v tem, kako se med seboj na ta način (ne) sprejemajo, je tisto, kar pelje to zgodbo naprej. Zgodbo o Propadu velikanov. Med temi junaki so spletene mnoge vezi in veliko od teh je povsem znanih, na očeh vsem bralcev. Veliko od teh zgodb poganja uresničena ali malo manj uresničena strast med njimi. Veliko je prave ljubezni. A vendar tudi veliko podlosti, nesprejemanja, pokvarjenosti, sovraštva. Pač življenja, ki ga lahko piše obdobje vojne, ali pa obdobje miru. Junaki Propada velikanov so doživeli marsikaj in bralci z njimi vse to doživljamo skupaj. Zgodijo se jim razočaranja, uspehi, otroci, smrti, revolucije, ljubezni, skrivne poroke, odrekanja in strelski jarki. Šele vse te stvari skupaj se povežejo v obdobje zgodovine. Z dostavkom, ki ga prenese fikcija po Follettovo: mnogo bolj smo povezani med sabo, kot bi se nam na prvi pogled lahko zdelo.

Teh plasti je še veliko več. Pozorni bralec ne bo prikrajšan za učno uro iz diplomacije, ki zna vojno spraviti h koncu, vendarle pa bo videl, da jo je pravzaprav tudi sama zakuhala. In nekdo drug bo užival v branju tega, kako (je) funkcionira(la) politika; na sporedu bo tudi geneza ženske volilne pravice. Eden najbolj fascinantnih poglavij ali skupina teh se nanaša na oktobrsko revolucijo v Petrogradu, kjer bralec ob rahločutnem pripovedovanju o dogajanju ob boljševiški vstaji in v katerega je bil vpeljan že mnogo prej, ob različnih priložnostih, dobi en tak zaresen občutek, da je tam. V vsej lepoti in bedi obenem. Ja, povsem noro. Prav tako posebno je tudi branje o skoraj pol leta trajajoči bitki na Somi, velikem nagrobnem spominu, ki je danes lahko le jasen prikaz tega, koliko življenj se lahko izgubi na hiter način. Pozorni bralec bo videl predvsem prepad med starejšo in mlajšo generacijo glavnih akterjev in kam lahko načelnost pripelje. Bralec, ki bo konec povezal z začetkom, pa bo videl tudi, da se marsikaj vrne nazaj. Bumerang, ki ne prinaša nič dobrega. In tudi to ni res, da se vse zgodi zaradi seksa in denarja. Čeprav se marsikaj zgodi natanko zato.

Follettovo delo ima kolosalne kvalitete. O tem nimam pomislekov. Ob kaki uri branja na dan bo to eno najboljših štirinajstdnevnih opravil. In zato se vnaprej veselim tudi drugega dela, ki bo te junake popeljal nekoliko v prihodnost, v naslednjo vojno. Propad velikanov je roman o zgodbi mnogih ljudi in njihovi sočasovanjih. O tem, kako se nam zgodovina nikoli preprosto ne zgodi, temveč je zgodovina zgodba vseh in vsakogar posebej. Brez moraliziranj. Torej v resnici ne gre za roman o prvi svetovni vojni, temveč gre za roman o časovanju. O osebnih bivanjskih zgodbah vseh junakov. In ta časovanja so zelo dobro napisana. To je knjiga o dobi, ko so velike zgodbe še obstajale.

Letos je stota obletnica pričetka prve svetovne vojne. Mogoče je to še dodaten razlog za branje.

✩✩✩✩✩

O Propadu velikanov tudi:


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez