Pojdi, postavi stražarja: Scout mora odrasti

Ker sem pred kratkim prebral čudovito Če ubiješ oponašalca, je seveda povsem jasno, da se je potrebno lotiti tudi Pojdi, postavi stražarja. Gre za drugo knjigo Harper Lee, ki je izšla lansko leto, v prevodu pa je ravnokar izšla. Okoli te šviga kar nekaj zanimivosti. Prav gotovo je svojevrsten fenomen v tem, da je poskrbela za izjemno zanimanje. Naročila, prodaja in odzivi so šli v nebo. A najbrž predvsem na račun imena Harper Lee in njenega Oponašalca, ki je res izjemna knjiga. Zelo zanimiv pa je tudi razmislek, kako takšno delo sploh brati: po eni strani jo lahko vidimo kot vsebinsko nadaljevanje zgodbe iz Oponašalca, ker se vse skupaj dogaja dvajset let kasneje; po drugi strani pa je seveda jasno, da gre za delo, ki je bilo napisano pred Oponašalcem in je osnutek tega velikega dela. Tej slednji v prid govorita vsaj dva dejstva: prvi je ta, da je kar nekaj pasusov Stražarja malodane identičnih tistim iz Oponašalca in če bi nekdo želel pisati nadaljevanje zgodbe, bi najbrž (če odmislim kake hipermodernistične geste) tega ne bil počel; in drugi, ki je v branju še toliko manj zanemarljiv, je ta, da gre za precej bolj nerodno spisan roman, ki ga Oponašalec prekaša brez primere. In čeprav je to, da gre v Stražarju za osnutek Oponašalca, nekaj splošno znanega, je branje res zanimivo, ker imamo podlago pri likih, geografiji in ozračju. O vsem tem že nekaj vemo, postavlja se kvečjemu vprašanje, ali je to dobro ali slabo. S tem pa tudi navezava na to, česa se pri branju lotiti najprej: Oponašalca ali Stražarja. Za tiste seveda, ki so uspeli do sedaj izpustiti branje Če ubiješ oponašalca.

vir slike: emka.si

Pojdi, postavi stražarja je roman o občutenju rasnih problemov, ki se dogajajo v Maycombu, v mestecu na ameriškem jugu, v petdesetih letih 20. stoletja. Torej je prizorišče popolnoma enako kot v Oponašalcu. Vmes pa je preteklo 20 let in v ospredju je sedaj 26 letna Jean Louise Finch, ki je bila v Oponašalcu največkrat imenovana Scout. Sedaj, po dvajsetih letih, sicer živi v New Yorku, a v romanu se vrne na obisk k očetu in teti domov v Maycomb. Tako je zgodba romana postavljena: gre za povratek hčere domov in njeno soočenje z mišljenjem, ki se dogaja doma. Soočenje z ostarelim očetom in snubitvami Hanka, sicer očetovega pomočnika v pravni pisarni, ki je odločen, da bo Jean Louise postala njegova žena. Soočenje tudi z Alexandro, teto, ki je pravzaprav glavna v hiši, v kateri se je Scout rodila. Tako so v ospredju predvsem dialogi med Jean Louise in vsemi omenjenimi. Pri tem ima veliko vlogo tudi Jack Finch, njen stric, h kateremu se rada zateka po nasvet. V Stražarju za hip, torej kake pol strani, najdemo tudi Calpurnio, ki smo jo vajeni iz Oponašalca kot temnopolto gospodinjo, ki je Atticusu pomagala pri skrbi za njegova dva otroka Jema in Scout, v resnici pa je odigrala vlogo druge mame, ker prve žal ni bilo več. V Stražarju tudi Jema ni več. Jean Louise / Scout iz velikega mesta in predvsem lastnega otroštva (v romanu je omenjen tudi proces proti Tomu Robinsonu iz Oponašalca) zavzema stališče ničelne tolerance do rasne diskriminacije, saj je odraščala ob naklonjenosti do temnopolte Calpurnie in predvsem razsvetljensko usmerjenega očeta Atticusa. Zgodba Stražarja pa se vsaj za glavno junakinjo, bistveno prelomi dvakrat: prvič, ko je obiskala ostarelo Calpurnio na njenem domu in namesto toplega sprejema doživela hladen tuš in zavrnitev, drugič in še toliko bolj pa nekega dne, ko je prisostvovala sestanku mestnega sveta, na katerem je besedo dobil zagovornik KKK, medtem, ko sta na istem sestanku sedela tudi Hank in, kar je bilo za Jean Louise najbolj tragično, tudi oče Atticus. Ta sestanek in očetov tihi pristanek na govor, ki je bil v popolnem neskladju z vsem, v kar je prepričana Jean Louise, poskrbita za serijo dialogov, v katerih se izpostavi mnogo aktualne problematike rasne diskriminacije na ameriškem jugu v 1950ih, vse skupaj pa je premešano s koleričnimi izbruhi odrasle Jean Louise do svojega očeta, strica in tete, ki jim v knjigi pogosto manjka epiloga. So stvari, s katerimi se tudi Jen Louise mora soočiti. Ker ni več Scout, ampak Jean Louise.

Pogreznila se je v globok naslonjač in razmišljala o tem, kako so jo vsi dogodki v resnici osiromašili. Moja teta je zlohotna tujka, moja Calpurnia noče imeti opravka z mano, Hank je zmešan, Atticus pa - nekaj je narobe z mano, krivda je v meni. mora biti, saj ni mogoče, da bi se vsi ti ljudje spremenili.

V vsebinskem dialogu z Če ubiješ oponašalca je Pojdi, postavi stražarja, mnogo bolj pomanjkljivo delo. Za prvega sem zapisal, da učinkuje predvsem zaradi trikotnika silnic, ki je v romanu nasproti postavljen med ljudstvom, ki ga žene nevednost, strah in predsodki, likom Atticusa Fincha, ki nastopa kot nekdo, ki mu je jasno, kako je treba in Scout, Jemom ter Dillom na tretji strani, ki zavzemajo pozicijo učečih se otrok, ki s preprosto radovednostjo, naivnostjo in zdravo pametjo prenašajo svoje učenje tudi na bralce. Ob tem in ostalih pritiklinah tega izjemnega romana seveda njegova kvaliteta ni vprašljiva. Pojdi, postavi stražarja pa v resnici večjih dogodkov nima, vse je v bistvu fokusirano na Jean Louise, ki se vrne na obisk domov in tam spozna, da ni več otrok, da je lik njenega očeta pravzaprav le odblisk tistega, kar je ona imela v spominu in da se bo s problemi, ki jih ima glede razumevanja situacije neenakosti in neenakopravnosti, v resnici soočila šele v boju same s seboj. V tej bitki gre torej predvsem za boj med dvema resnicama. Odlika Oponaševalca je tudi v jasnosti ideje, ki jo zastopa, nemara tudi zaradi velike vloge otrok, ki nastopajo v njem; v Stražarju pa otrok ni. Če odmislimo krajše zastranitve, v katerih se Jean Louise spominja svojega otroštva, v resnici tukaj otroci nimajo vloge. In diskusija o toleranci, enakopravnosti in rasni diskriminaciji je na drugačnem nivoju: gre za boj med resnico Jean Louise, ki je resnica nekoga, ki je odraščal ob Atticusu in Calpurnii, odšel v veliko mesto in se vrnil sedaj nazaj, torej zastopa liberalnejšo plat; in resnico tistih, ki so tu, ki so tu od nekdaj bili, so spremljali politike in dogodke v kraju, ti so bolj konzervativno zadržani, če se lahko tako izrazim. In v boju teh resnic je v ospredju skoraj bolj Jean Louise sama kot pa karkoli drugega. Vsem, ki ste prebrali Oponašalca, bo ta knjiga zanimiva precej natanko zaradi nje: v kaj je zrasla mala Scout in kako se sooča z realnostjo, ki je drugačna od tiste, v kateri je odrasla. Po mojem mnenju je ta vidik Stražarja daleč najmočnejši: psihologija Jean Louise in njenega odnosa do podob, ki se ji pred očmi sesuvajo. Nujnost tega sesutja pa na koncu nekako postane jasna. Lep zaključek romana, vsekakor.

Potrebujem stražarja, ki bi vsem po vrsti razglasil, da je predolgo, če se šestindvajset let z nekom šalite, pa ne glede na to, kako smešno je.

Navkljub navezavi na Oponašalca gre pri Stražarju praktično za popolnoma drug roman. Ali bolj ideja. Ki je doživela drugačno manifestacijo kot kasnejša uspešnica. Razlika je res velika. Če bi lahko, bi za komentar k Stražarju poprosil nekoga, ki še ni prebral Oponašalca, a to, ugotavljam, bo vsekakor težak izziv. V vsakem primeru pa, čeprav se je težko otresti misli, da je pri objavi Stražarja šlo bolj ali manj za finančne motive, se mi zdi, da bo knjiga brez težav našla svoje bralce. Ker gre za premik od diskriminacijske problematike k družinski in intimni zgodbi o očetu in hčeri, bi lahko pritegnil ogromno bralcev, konec koncev je čisto spodobno čtivo; pritegnil pa bo tudi vse raziskovalce in študente literature, ki bodo s tem delom dobili vpogled v ustvarjalni proces, ki je rezultiral v eno največjih mojstrovin svetovne književnosti. Če ubiješ oponašalca je tako oboje: najšibkejša točka romana Pojdi, postavi stražarja, in hkrati njegovo najmočnejše orožje.


✭✭✭✩✩


Obišči tudi:

Bukla
Dobre knjige
Emka
Hermionin blog
Mladinska
Delo
NY Times
The Guardian
Quartz
Goodreads