Preskoči na glavno vsebino

sLOLvenski klasiki 1: nova pisarija, ki navdušuje

Pisanje o sLOLvenskih klasikih je treba začeti mnogo prej. Moji zgodnji spomini na Prešerna niso nič preveč lepi, predvsem polni nenehnega ponavljanja, da je največji. Da je pisal najlepše verze in da je vanje zajemal vse tisto, kar je pomembno, da se pove. Spominjam se tudi učenja na pamet. Njegovih Sonetov nesreče, Povodnega moža in seveda tudi Zdravljice. Tako, v stilu šablon, po katerih je treba izrisati učenčevo pamet. Premalo pa je bilo zanosa, da bi ljubezen do mojstrstva besede ohranjali tudi naprej. Niti pri meni niti pri kom drugem. S Cankarjem je bilo precej podobno. Ali še nekoliko slabše. In potem je minilo nekaj let, ogromno let, ko sem se k obema vrnil. Spodbuda je prišla od nekje drugje. A od drugega branja je zavest o veličini tako Prešerna kot tudi Cankarja, in še marsikoga drugega, ostala v kotičkih spomina, od koder nikdar ne izgine. Danes se mi zdijo npr. Cankarjeve črtice vrhunec, ki se mu kot bralec lahko le čudim, Prešernovi stihi pa povsem nepresegljivi. To drugo branje je prišlo bolj ko ne po naključju. Imel sem srečo, da sem se v nekem trenutku zavedal, da je branje kul, da mi pomaga, da lažje organiziram ideje in predvsem, da v tem uživam. Vem pa, da med prvim in drugim branjem skoraj zagotovo ni nikakršne povezave. Iskati izgovor v tem, da imamo zoprno literaturo, ki jo je težko narediti berljivo, se mi zdi že malo mimo. Mnogo bolj verjamem, da je na delu prepričanje, da je odnos do slovenskih klasikov treba negovati na način neke nujnosti, ki prebiva nad ugodjem posameznika in zato deluje kot diskurz, ki mu ni mar za branost. Kajti iz tega bi sledilo, prvič, da se ustvarja nekritična percepcija tistega, čemur rečemo klasiki; drugič, da se ustvarja razlika med branjem, ki je nujno in branjem, ki ga skoraj nujno ne bi smelo biti, recimo tretjič, da do Prešerna, Cankarja in drugih gojimo spoštovanje, a beremo jih žal ne. In zato mi je pomembno, da se mladini branje predstavlja s toliko večjim zanosom. Da se premosti razlika in naključnost med prvim in drugim branjem. Tudi klasikov, tudi slovenske literature.

In zato sem zelo vesel, da je do knjige sLOLvenski klasiki prišlo.


vir slike: emka.si

sLOLvenski klasiki je prva samostojna avtorska knjiga, ki jo je izdal Boštjan Gorenc. In to ni nepomembno dejstvo. Ne to, da gre za prvo, temveč to, da jo je napisal prav Boštjan. Če si namreč dobro ogledamo panoramo vseh, ki nam padejo na pamet, ko bi iskali najprimernejšega avtorja takšni knjigi, bi pogled ne segal prav daleč. Meni se zdi, da takšno knjigo lahko skupaj spravi le on. Tako bo vsak, ki bo knjigo odprl, v njej našel elemente tega, s čimer se avtor ukvarja tudi sicer. Najprej, ta knjiga je standup. Ko jo boste brali, se boste počutili, kot da ste na standupu. Knjiga je namreč zbir kratkih skečev in če vas kateri od teh ne pripravi do krohota, vas kakšen drug zagotovo bo. Drugič, avtor je – kot že naslov pravi – za osnovo vzel dela slovenske klasične literature, njihove avtorje in junake. V bistvu je vzel snov in jo iz njihovega osnovnega domovanja prestavil v moderno spletno oblikovano življenje. Če vidimo, da gre marsikateri avtor s svojimi junaki v preteklost in tudi v svetove, ki nimajo zgodovine izven knjig, je Pižama v tej knjigi storil nekaj podobnega in tudi on združeval svetove na inovativen način. Tudi leta prevajanja fantazijske literature so pri tem malo pomagala. In mladinske literature tudi, čeprav knjiga ni le zanje.




A to razmišljanje naj ne odvrne od resničnega namena sLOLvenskih klasikov. Tu so zato, da se zabavamo. Da vidimo, kako bi se Prešeren obnašal na Facebooku in Twitterju; kakšno debato bi razvili komentatorji Menartovega Croquisa na Instagramu; kako bi Levstikova Vidkova srajčica izgledala na Kickstarterju; kako Zbrana dela Janeza Jalna lahko preoblikujemo v televizijski spored in kako bi izgledal remix Gregorčičeve Soči v letu 2014 na Twitterju. Tako se to knjigo lahko bere na vsaj dva načina: lahko jih beremo in ker jih poznamo, se smejemo kontekstu, v kakršnega jih je stlačil Pižama; lahko jih beremo in ker se nam zdi, da jih premalo ali celo ne poznamo, se odpravimo v knjižnico/na splet/v knjigarno, kupimo iskano in se vrnemo nazaj k sLOLvenskim klasikom in se smejemo kontekstu, v kakršnega jih je stlačil Pižama. In četudi bi se zdelo (pa se v resnici niti ne), da bi s kakim lahko opravil bolje ali drugače, je nekaj komadov, pri katerih je nepresegljiv. Tule moram obvezno omeniti Prešernov Krst pri Savici, ki je prav tako kot Povodni mož (ki ga poznamo že od prej) postavljen na Facebook in je naravnost odličen. Izvrsten je tudi Levstik v Popotovanju od Litije do Čateža. Pri Apelu in čevljarju, Zdravljici in Kosovelovem Kons. 5 pa je z uporabo emotikonov oz. čustvenčkov (kot se jim bojda reče) naredil res nekaj neverjetnega in posebnega, skoraj nek nov žanr zapisa poezije. Če bi se komu dotlej zdelo, da je vse skupaj lahko, takole poustvarjati vsebino v novih okvirih, je odsihmal povsem jasno, da je bilo na delu zelo zelo veliko truda. Posamezna poglavja nimajo – kot nekatera izvorna dela – kakih zastranitev in takoj preidejo k bistvu, zato od tega nemara slabost knjige, da strahotno hitro mine. A na srečo je naslov opremljen po šolsko z 1, kar seveda daje misliti, da bo tudi 2, 3, 4 …. in nato zbirka Največji hiti 1, 2, 3,… in nato mogoče tudi zbirka Alternativnih demo zapisov 1, 2, 3, … itd itd. Hec, seveda. V resnici bodo fajn že nadaljevanja. Gradiva je več kot dovolj. Veselim se jih že vnaprej. Ker so genialna kombinacija modernizacije klasičnih del slovenske literature, ki jih mimogrede oplemeniti s kako cvetko iz sodobnosti, nato spletnega načina življenja, besednih iger in tragikomičnega vsakdana literarnih ustvarjalcev in dovtipi, s katerimi mimogrede prehaja v kritiko odnosa, ki ga ima družba do kulture, tudi z orodji satire in ironije. Zagotovo nekaj, česar še niste brali. A boste večkrat. Predelave, ki bodo v svoji unikatnosti še dolgo aktualne. Zaradi originalov? Predelav? Najbrž obojega. Zgodovina predelav, ki so s svojimi unikatnimi pristopi aktualizirale originale, ima tudi že brado, daljšo od tiste, ki jo nosi avtor sLOLvenskih klasikov.

Tu se krog tudi sklene. Največja vrednost sLOLvenskih klasikov se mi zdi v tem, kako obračuna s tisto zgoraj postavljeno tezo naše folklore, da je odnos do slovenskih klasikov treba negovati na način neke nujnosti, ki prebiva nad ugodjem posameznika in zato deluje kot diskurz, ki mu ni mar za branost. Pižama je slovenske klasike povlekel v cono ugodja in s približevanjem v sodobno okolje pokazal, da mu je za branost še kako mar. Ob tem pa prav ničesar odvzel nujnosti tega, da se moramo s klasiki ukvarjati, jih brati, interpretirati in jim vdihovati življenje vedno znova. V tem primeru zabeljeno z obilico smeha. 


Pižama je napisal super knjigo. #sampovem

✭✭✭✭



Obišči tudi:

Emka
Peripatije
Avtorjevo spletišče
Goodreads
RtvSlo.si
Od lepe Vide (odlomek iz knjige)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez