Zgodba in zgodbe. Sediš na vlaku. Brigaš se zase. V roki držiš knjigo, a v resnici ne veš, ali bi bral ali bi raziskoval svojo okolico. Ker te prvo uspava in drugo vznemirja, odločitev ni težka. In gledaš, malo skozi okno, malo po začasnih sostanovalcih, ki jih je bolj ko ne naključje pripeljalo v nevarno bližino tvojega življenjskega prostora. Tam, nekaj klopi naprej, sedi starejši gospod, z rahlo priprtimi očmi kljuje nekam v tvojo smer, kot bi želel nekaj vprašati. Pa ne boš. Brigal se boš zase in upal, da tudi on. Ali vendarle ne. Boš povprašal, kaj bo storil, ko pride na cilj. In kje je cilj. Nato se obenj dregne mimoidoča ženska z večjim kovčkom. Koleba med vljudnim opravičevanjem gospodu in pozornostjo, ki jo terja hoja skozi ozek prehod med sedeži. Prvo bi ji ohranilo dostojanstvo človekovega bitja, ki so ji ga vcepili starši, drugo bi ji prihranilo nadaljnje opravičevanje. A dilema je tu le hipna meglica, ki izgine skupaj s prijaznim nasmeškom do sedaj tako mrkogledega gospoda. Ženska prisede na sosednje sedišče, zavzdihne in tudi sama občuti nekaj zadoščenja. Dnevni boji, ki jih sestavljajo majhne bitke. In potem je tu nekje še tiho dekle, ki prebira brošuro. Študijsko, mogoče ne. Ni pomembno. Ta se ne ozira za nikomer. Njena pozornost je kovana v jeklu. Tam je. Kot gospod, ki si je zopet nadel tiho kričeče nezaupanje in ženska s kovčkom, od katerega se ne loči. In potem pričneš razmišljati o tem, kaj bi te osebe povezalo. V čem so si podobni. Se bodo njihova pota še kdaj prekrižala? So se kdaj že? Najdeš zgodbo za enega, drugega, tudi tretjega. A vezi med njimi ni. In ko zapreš oči in jih ponovno odpreš, izginejo. Ostaneš sam. So bili kdaj sploh tu? In ti, si v redu? Seveda si. Tudi zgodbe so ostale. Oni so šli bojevat svoje bitke, medtem pa si zaspal. Bi lahko o takšnih zgodbah bral v knjigi. Le daj, preden bitke dohitijo tudi tebe. Nasmehneš se. V praznem vagonu prazen pogled od okna potuje h knjigi z naslovnico rdeče barve, na kateri je reprodukcija modrega dečka, ki nabira žafran. In dobro zgodbo. Dobrimi zgodbami.
Razmislek o količini teže dobre zgodbe, ki odpade le na moč njenih sestavnih delov, je lahko le premislek o njenih protagonistih. A je takšen razmislek zavajajoč, ker bi potemtakem vse bilo odvisno le od tega, kako dobro smo premislili o imenih. Zato se mi zdi, da naš um povezuje dlje in ustvarja sinapse tam, kjer jih tudi avtor ni eksplicitno naredil. Mogoče tudi tam, kjer jih ni. In v teh primerih je teža dobre zgodbe mnogo več kot teža njenih sestavnih delov. Knjiga, ki sem jo tokrat držal v rokah, pa ima prav slednje. Dobre sestavne dele. Izjemne osebe, like, ki imajo zgodovino izven fikcije. In to ne povsem običajno zgodovino, tudi če kaj takega sploh obstaja. Daleč stran od običajne zgodovine.
vir slike: emka.si
Govorim o izvrstnem čtivu Švindler, špijonka in človek z bombo, ki je pred časom izšla v odlični zbirki Moderni klasiki. Gre za zadnji roman Alexa Capusa, v katerem se avtor predvsem poigrava z idejo naključnosti nekega trenutka, v katerem bi se tri pomembne zgodovinske osebe lahko srečale. In kaj bi se takrat zgodilo, kako bi srečanje potekalo. Bi si imeli kaj pametnega povedati, bi si lahko na nek način rešili življenje. Najbolj zanimiv del te predpostavke je ta, da je popolnoma fiktivna. Celo več, niti fiktivne osnove nima. Ker se trije junaki treh zgodb v Švindler, špijonka in človek z bombo nikoli niso srečali. Vse povezave, ki so spletene od tu naprej, so naše. A natanko zaradi avtorjevega občasnega poigravanja z idejo možnosti prekrivanja zgodb je ta knjiga, kot zgoraj omenjeno, več kot le vsota moči njenih sestavnih delov, njenih zgodb in junakov teh zgodb. To je ta knjiga z naslovnico rdeče barve, ob kateri se bomo tudi nasmehnili.
Tudi freske Emila Gilliérona so utrpele škodo zaradi vlažnega in toplega podnebja, na nekaterih mestih se je malta odluščila s stene; današnji restavratorji so v dilemi, ko se morajo v znanstveni zvestobi odločiti med neolitskimi fragmenti in Gilliéronovim delom.
Kot zapisano, v knjigi spremljamo tri vzporedne zgodbe. O Felixu Blochu, Lauri d'Oriano in Emilu Gilliéronu. Vse tri osebe boste nedvomno poguglali, če jih še ne poznate. Ker vam bo Capus njihovo življenje predstavil kot dokumentarec z nekimi občasno satiričnimi vložki, ki prepredejo sicer zlovešče zgodovinsko ozadje v katerem bivajo. Zato boste hoteli vedeti, ali gre za res tako zanimive osebe, kot jih je naslikal avtor. In ja, vse to drži. Felix Bloch je bil znanstvenik, pravzaprav genij, ki je ljubil fiziko, svet pa ga pozna predvsem po tem, da je leta 1952 prejel Nobelovo nagrado na področju fizike. Njegovo zgodbo spremljamo od mladosti, od njegove navezanosti na očetovo spoštovanje, borbe za ljubezen do teoretskega naravoslovja prek prvih akademskih let, prijateljevanja in sodelovanja z nekaterimi največjimi umi v Evropi, do poti čez lužo in dela na Univerzi v Stanfordu, prijateljevanja z Oppenheimerjem, ki ga je privedlo do epizode v Los Alamosu in bombo, ki so jo tam sestavili. Zato je to zgodba človeka z bombo. Laura d'Oriano je povsem drugačno bitje. V njenem življenju je bilo najbolj pomenljivo predvsem dvoje: to, da je že kot mlada prepotovala ogromno dežel in to, da je bila izjemna pevka. To drugo je podedovala po materi, ki jo je velika družina spremljala na njeni poti po različnih mestih, v katerih sta z očetom nastopala. Odtod pa tudi njena razgledanost in obvladovanje tujih jezikov, sposobnost vtihotapiti se v manire različnih ljudi. Spremljamo njeno, ponekod kar žalostno zgodbo provincialnega dekleta, ki si je želelo predvsem peti, a je pristala v pristaniškem mestu v prodajalni muzikalij. Nato sledi ljubezen, sledi selitev, sledi razočaranje. Na koncu pa boj za preživetje s tistim, kar veš in znaš. Laura d'Oriano je v drugi svetovni vojni odigrala mogoče provincialno, a pomembno vlogo kot obveščevalka, ki je potovala po pristaniščih in znala priskrbeti različne vojaško pomembne podatke o sovražnikovih namerah na morju. Zato je to zgodba špijonke. In nato imamo še zgodbo o Emilu Gilliéronu. Najprej očetu Emilu, ki je kot izjemno nadarjen umetnik dobil priložnost, da odide v Sredozemlje in se pridruži arheološkim odpravam v Grčiji. Neverjetna sposobnost poustvarjati različne sloge, umetnike in tako iz poškodovanih ostankov zopet narediti najbolj verjetno izvirno celoto, ki je karseda avtentična, mu je pomagala pri tem, da je poskrbel za svoje življenje, življenje svojih potomcev, hkrati pa je z njo poustvaril podobo minojske civilizacije na Kreti. In nato zgodbo njegovega sina, ki nadaljuje očetovo kariero. A prihajajo novi časi, ki so v znamenju natančne znanosti in zavračajo Emilovo obrt; prihajajo tudi časi vojne. In ti dve prelomnici opravita svoje. Navkljub etičnim pomislekom, s katerimi vstopamo v diskurz Gilliéronov z vidika zgodovinske in arheološke znanosti, se njuno delo dojema predvsem v kontekstu izvrstnih restavratorjev umetnosti časa, v katerem sta delovala. Še ena izjemna zgodba. Zgodba o švindlerju.
Felix Bloch bega v Ameriko ni načrtoval, obšel ga je podobno kot doživljaj prebuditve, ki ga je gnal od produkcije litoželeznih pokrovov za jaške k atomski fiziki.
Capusova knjiga izvrstno plove med tremi omenjenimi zgodbami, ki jih spremljamo hkrati. Kot bi bili na vlaku in z enim pogledom lahko spremljali več različnih zgodb. Kaj imajo te zgodbe skupnega? Na prvi pogled v resnici malo. Vse so izjemno unikatne. In če bi bila poleg teh treh zraven še četrta, peta, šesta, bi najbrž ne bilo nič drugače. Vsaka zgodba je unikatna. In tudi, če so v skupnih potezah zaznane vzporednice, jih tja zarišemo mi s svojim pogledom. In to prikazati, se mi zdi, je bila eden od Capusovih nakan s to knjigo. Skupna točka vseh treh zgodb je prav gotovo vojna. Osebna življenja, ki se morajo zaradi vojne močno prilagoditi. Torej konec koncev različnost in unikatnost, ki k tej knjigi prispevajo vsaka zgodba zase, v neki skupni dramski zasnovi prinašajo neizbežen konflikt, v tem primeru vojna, spopadov vrednot in spreminjajoči se svet. Branje se v tej šabloni torej podreja vrednotenju zgodb in junakov skozi razgled, ki ga odpira ta konflikt. Za vsakega posebej seveda.
Njen sloves je bil hitrejši od nje, zmeraj je bilo razprodano. Povsod so v publiki sedeli predvsem mornarji in povsod so pretakali solze, kadar je zapela Bajuški baju. Laura je že zdavnaj dojela, da so ti trdi pobje, ki so na jeklenih ladjah opravljali težko službo, bili v prejšnjem življenju sinovi svojih mater, bratje svojih sester in vnuki svojih starih mater.
Tako imamo na pladnju najprej zgodbo o etično popolnoma neoporečnem znanstveniku, ki ga žene najprej in najbolj le želja po raziskovanju tega, kar je. In svojo etiko ohranja do konca medtem ko skoraj naivno opazuje svet, ki drvi nekam, od koder ni več vrnitve. V knjigi so tudi dnevi v Los Alamosu predstavljeni kot del Blochove želje po delu in raziskovanju; bomba ima še na začetku legitimen političen raison d'etre, ki deluje tudi pri Blochu, a na koncu odpove tudi pri njem. In odide. Blochova zgodba v luči konflikta vojne deluje predvsem kot apologija njegovega sodelovanja pri bombi. In v tem je uspešna. Bloch ostaja nesporen junak do konca in tudi onkraj obsega zgodbe človeka z bombo, kot si jo začrta Capus. Nekaj podobnega tudi pri Lauri. Pričujoči konflikt jo je prisilil v to, da je tudi ona uporabila svoje sposobnosti v igri prevare, kar je v dani situaciji historični kontekst terjal od nje. A tudi ona uspe ostati nesporno pozitivna do konca. Špijonka seveda, če in ko je potrebno. Odlična špijonka, zgodba z nekoliko žalostnim priokusom. Zgodba o Emilu pa, predvsem očetova, ima nekoliko drugačen ton: etično vpraševanje po pravilnosti početja, s katerim si je služil kruh, je prisotno venomer. A v tem primeru zgodovina sama z razvojem znanstvenih standardov na področju arheologije poskrbi zanj, ne glede na to pa sta se vanjo oba, tako sin kot oče, vpisala kot mojstra natančne reprodukcije umetniških del. Kasneje je prišel konflikt. Posledice je čutil sin, oče je bil takrat že pokojni. Kot Laura, tudi Emil živi od sposobnosti prevare. Le s tem, da je konflikt Lauro prisilil k temu, da je to pričela početi, sina Emila pa prisilil k temu, da je s švindlanjem, v katerega ga je vpeljal oče, dokončno končal. Zgodba švindlerja torej, kot zgodba o lahkotnosti Gilliéronov, ki je v razmerju do resnice v popolnem nasprotju z zgodbo človeka z bombo. A si z njo obenem deli neprijeten konflikt, ki je vplival na obe. Ta švindler ima, tako kot človek z bombo, pa tudi špijonka, še danes posebno vlogo.
Capus nam torej postreže z na vso moč zanimivim branjem. Ne gre za zahtevno branje, avtorjevo pripovedovanje, občasno tudi duhovito, teče odlično, ne glede na to, kje smo, na Kreti ali v Los Alamusu. Navdušila bo predvsem ljubitelje zgodovinskih biografij in sinoptičnega pogleda na nek čas, ki je silil k etičnim dilemam in v temelj pomembnih odločitev pomembnih posameznikov zagotovo položil predvsem družino, hkrati pa vrgel pomembne luči na znanost, umetnost in zabavo. Fino in razgibano branje, ki bralca vodi po brzicah težkega obdobja, izmenjaje udrihajoč z vesli žalosti in kratkočasja.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Bukla
Emka
Delo
RtvSlo o nagradi za prevod romana
Star Tribune
Shiny New Books
Goodreads
Komentarji
Objavite komentar