Preskoči na glavno vsebino

Švindler, špijonka in človek z bombo: tri zgodbe, en konflikt

Zgodba in zgodbe. Sediš na vlaku. Brigaš se zase. V roki držiš knjigo, a v resnici ne veš, ali bi bral ali bi raziskoval svojo okolico. Ker te prvo uspava in drugo vznemirja, odločitev ni težka. In gledaš, malo skozi okno, malo po začasnih sostanovalcih, ki jih je bolj ko ne naključje pripeljalo v nevarno bližino tvojega življenjskega prostora. Tam, nekaj klopi naprej, sedi starejši gospod, z rahlo priprtimi očmi kljuje nekam v tvojo smer, kot bi želel nekaj vprašati. Pa ne boš. Brigal se boš zase in upal, da tudi on. Ali vendarle ne. Boš povprašal, kaj bo storil, ko pride na cilj. In kje je cilj. Nato se obenj dregne mimoidoča ženska z večjim kovčkom. Koleba med vljudnim opravičevanjem gospodu in pozornostjo, ki jo terja hoja skozi ozek prehod med sedeži. Prvo bi ji ohranilo dostojanstvo človekovega bitja, ki so ji ga vcepili starši, drugo bi ji prihranilo nadaljnje opravičevanje. A dilema je tu le hipna meglica, ki izgine skupaj s prijaznim nasmeškom do sedaj tako mrkogledega gospoda. Ženska prisede na sosednje sedišče, zavzdihne in tudi sama občuti nekaj zadoščenja. Dnevni boji, ki jih sestavljajo majhne bitke. In potem je tu nekje še tiho dekle, ki prebira brošuro. Študijsko, mogoče ne. Ni pomembno. Ta se ne ozira za nikomer. Njena pozornost je kovana v jeklu. Tam je. Kot gospod, ki si je zopet nadel tiho kričeče nezaupanje in ženska s kovčkom, od katerega se ne loči. In potem pričneš razmišljati o tem, kaj bi te osebe povezalo. V čem so si podobni. Se bodo njihova pota še kdaj prekrižala? So se kdaj že? Najdeš zgodbo za enega, drugega, tudi tretjega. A vezi med njimi ni. In ko zapreš oči in jih ponovno odpreš, izginejo. Ostaneš sam. So bili kdaj sploh tu? In ti, si v redu? Seveda si. Tudi zgodbe so ostale. Oni so šli bojevat svoje bitke, medtem pa si zaspal. Bi lahko o takšnih zgodbah bral v knjigi. Le daj, preden bitke dohitijo tudi tebe. Nasmehneš se. V praznem vagonu prazen pogled od okna potuje h knjigi z naslovnico rdeče barve, na kateri je reprodukcija modrega dečka, ki nabira žafran. In dobro zgodbo. Dobrimi zgodbami.

Razmislek o količini teže dobre zgodbe, ki odpade le na moč njenih sestavnih delov, je lahko le premislek o njenih protagonistih. A je takšen razmislek zavajajoč, ker bi potemtakem vse bilo odvisno le od tega, kako dobro smo premislili o imenih. Zato se mi zdi, da naš um povezuje dlje in ustvarja sinapse tam, kjer jih tudi avtor ni eksplicitno naredil. Mogoče tudi tam, kjer jih ni. In v teh primerih je teža dobre zgodbe mnogo več kot teža njenih sestavnih delov. Knjiga, ki sem jo tokrat držal v rokah, pa ima prav slednje. Dobre sestavne dele. Izjemne osebe, like, ki imajo zgodovino izven fikcije. In to ne povsem običajno zgodovino, tudi če kaj takega sploh obstaja. Daleč stran od običajne zgodovine.


vir slike: emka.si

Govorim o izvrstnem čtivu Švindler, špijonka in človek z bombo, ki je pred časom izšla v odlični zbirki Moderni klasiki. Gre za zadnji roman Alexa Capusa, v katerem se avtor predvsem poigrava z idejo naključnosti nekega trenutka, v katerem bi se tri pomembne zgodovinske osebe lahko srečale. In kaj bi se takrat zgodilo, kako bi srečanje potekalo. Bi si imeli kaj pametnega povedati, bi si lahko na nek način rešili življenje. Najbolj zanimiv del te predpostavke je ta, da je popolnoma fiktivna. Celo več, niti fiktivne osnove nima. Ker se trije junaki treh zgodb v Švindler, špijonka in človek z bombo nikoli niso srečali. Vse povezave, ki so spletene od tu naprej, so naše. A natanko zaradi avtorjevega občasnega poigravanja z idejo možnosti prekrivanja zgodb je ta knjiga, kot zgoraj omenjeno, več kot le vsota moči njenih sestavnih delov, njenih zgodb in junakov teh zgodb. To je ta knjiga z naslovnico rdeče barve, ob kateri se bomo tudi nasmehnili.

Tudi freske Emila Gilliérona so utrpele škodo zaradi vlažnega in toplega podnebja, na nekaterih mestih se je malta odluščila s stene; današnji restavratorji so v dilemi, ko se morajo v znanstveni zvestobi odločiti med neolitskimi fragmenti in Gilliéronovim delom.

Kot zapisano, v knjigi spremljamo tri vzporedne zgodbe. O Felixu Blochu, Lauri d'Oriano in Emilu Gilliéronu. Vse tri osebe boste nedvomno poguglali, če jih še ne poznate. Ker vam bo Capus njihovo življenje predstavil kot dokumentarec z nekimi občasno satiričnimi vložki, ki prepredejo sicer zlovešče zgodovinsko ozadje v katerem bivajo. Zato boste hoteli vedeti, ali gre za res tako zanimive osebe, kot jih je naslikal avtor. In ja, vse to drži. Felix Bloch je bil znanstvenik, pravzaprav genij, ki je ljubil fiziko, svet pa ga pozna predvsem po tem, da je leta 1952 prejel Nobelovo nagrado na področju fizike. Njegovo zgodbo spremljamo od mladosti, od njegove navezanosti na očetovo spoštovanje, borbe za ljubezen do teoretskega naravoslovja prek prvih akademskih let, prijateljevanja in sodelovanja z nekaterimi največjimi umi v Evropi, do poti čez lužo in dela na Univerzi v Stanfordu, prijateljevanja z Oppenheimerjem, ki ga je privedlo do epizode v Los Alamosu in bombo, ki so jo tam sestavili. Zato je to zgodba človeka z bombo. Laura d'Oriano je povsem drugačno bitje. V njenem življenju je bilo najbolj pomenljivo predvsem dvoje: to, da je že kot mlada prepotovala ogromno dežel in to, da je bila izjemna pevka. To drugo je podedovala po materi, ki jo je velika družina spremljala na njeni poti po različnih mestih, v katerih sta z očetom nastopala. Odtod pa tudi njena razgledanost in obvladovanje tujih jezikov, sposobnost vtihotapiti se v manire različnih ljudi. Spremljamo njeno, ponekod kar žalostno zgodbo provincialnega dekleta, ki si je želelo predvsem peti, a je pristala v pristaniškem mestu v prodajalni muzikalij. Nato sledi ljubezen, sledi selitev, sledi razočaranje. Na koncu pa boj za preživetje s tistim, kar veš in znaš. Laura d'Oriano je v drugi svetovni vojni odigrala mogoče provincialno, a pomembno vlogo kot obveščevalka, ki je potovala po pristaniščih in znala priskrbeti različne vojaško pomembne podatke o sovražnikovih namerah na morju. Zato je to zgodba špijonke. In nato imamo še zgodbo o Emilu Gilliéronu. Najprej očetu Emilu, ki je kot izjemno nadarjen umetnik dobil priložnost, da odide v Sredozemlje in se pridruži arheološkim odpravam v Grčiji. Neverjetna sposobnost poustvarjati različne sloge, umetnike in tako iz poškodovanih ostankov zopet narediti najbolj verjetno izvirno celoto, ki je karseda avtentična, mu je pomagala pri tem, da je poskrbel za svoje življenje, življenje svojih potomcev, hkrati pa je z njo poustvaril podobo minojske civilizacije na Kreti. In nato zgodbo njegovega sina, ki nadaljuje očetovo kariero. A prihajajo novi časi, ki so v znamenju natančne znanosti in zavračajo Emilovo obrt; prihajajo tudi časi vojne. In ti dve prelomnici opravita svoje. Navkljub etičnim pomislekom, s katerimi vstopamo v diskurz Gilliéronov z vidika zgodovinske in arheološke znanosti, se njuno delo dojema predvsem v kontekstu izvrstnih restavratorjev umetnosti časa, v katerem sta delovala. Še ena izjemna zgodba. Zgodba o švindlerju.

Felix Bloch bega v Ameriko ni načrtoval, obšel ga je podobno kot doživljaj prebuditve, ki ga je gnal od produkcije litoželeznih pokrovov za jaške k atomski fiziki.

Capusova knjiga izvrstno plove med tremi omenjenimi zgodbami, ki jih spremljamo hkrati. Kot bi bili na vlaku in z enim pogledom lahko spremljali več različnih zgodb. Kaj imajo te zgodbe skupnega? Na prvi pogled v resnici malo. Vse so izjemno unikatne. In če bi bila poleg teh treh zraven še četrta, peta, šesta, bi najbrž ne bilo nič drugače. Vsaka zgodba je unikatna. In tudi, če so v skupnih potezah zaznane vzporednice, jih tja zarišemo mi s svojim pogledom. In to prikazati, se mi zdi, je bila eden od Capusovih nakan s to knjigo. Skupna točka vseh treh zgodb je prav gotovo vojna. Osebna življenja, ki se morajo zaradi vojne močno prilagoditi. Torej konec koncev različnost in unikatnost, ki k tej knjigi prispevajo vsaka zgodba zase, v neki skupni dramski zasnovi prinašajo neizbežen konflikt, v tem primeru vojna, spopadov vrednot in spreminjajoči se svet. Branje se v tej šabloni torej podreja vrednotenju zgodb in junakov skozi razgled, ki ga odpira ta konflikt. Za vsakega posebej seveda.

Njen sloves je bil hitrejši od nje, zmeraj je bilo razprodano. Povsod so v publiki sedeli predvsem mornarji in povsod so pretakali solze, kadar je zapela Bajuški baju. Laura je že zdavnaj dojela, da so ti trdi pobje, ki so na jeklenih ladjah opravljali težko službo, bili v prejšnjem življenju sinovi svojih mater, bratje svojih sester in vnuki svojih starih mater.

Tako imamo na pladnju najprej zgodbo o etično popolnoma neoporečnem znanstveniku, ki ga žene najprej in najbolj le želja po raziskovanju tega, kar je. In svojo etiko ohranja do konca medtem ko skoraj naivno opazuje svet, ki drvi nekam, od koder ni več vrnitve. V knjigi so tudi dnevi v Los Alamosu predstavljeni kot del Blochove želje po delu in raziskovanju; bomba ima še na začetku legitimen političen raison d'etre, ki deluje tudi pri Blochu, a na koncu odpove tudi pri njem. In odide. Blochova zgodba v luči konflikta vojne deluje predvsem kot apologija njegovega sodelovanja pri bombi. In v tem je uspešna. Bloch ostaja nesporen junak do konca in tudi onkraj obsega zgodbe človeka z bombo, kot si jo začrta Capus. Nekaj podobnega tudi pri Lauri. Pričujoči konflikt jo je prisilil v to, da je tudi ona uporabila svoje sposobnosti v igri prevare, kar je v dani situaciji historični kontekst terjal od nje. A tudi ona uspe ostati nesporno pozitivna do konca. Špijonka seveda, če in ko je potrebno. Odlična špijonka, zgodba z nekoliko žalostnim priokusom. Zgodba o Emilu pa, predvsem očetova, ima nekoliko drugačen ton: etično vpraševanje po pravilnosti početja, s katerim si je služil kruh, je prisotno venomer. A v tem primeru zgodovina sama z razvojem znanstvenih standardov na področju arheologije poskrbi zanj, ne glede na to pa sta se vanjo oba, tako sin kot oče, vpisala kot mojstra natančne reprodukcije umetniških del. Kasneje je prišel konflikt. Posledice je čutil sin, oče je bil takrat že pokojni. Kot Laura, tudi Emil živi od sposobnosti prevare. Le s tem, da je konflikt Lauro prisilil k temu, da je to pričela početi, sina Emila pa prisilil k temu, da je s švindlanjem, v katerega ga je vpeljal oče, dokončno končal. Zgodba švindlerja torej, kot zgodba o lahkotnosti Gilliéronov, ki je v razmerju do resnice v popolnem nasprotju z zgodbo človeka z bombo. A si z njo obenem deli neprijeten konflikt, ki je vplival na obe. Ta švindler ima, tako kot človek z bombo, pa tudi špijonka, še danes posebno vlogo.

Capus nam torej postreže z na vso moč zanimivim branjem. Ne gre za zahtevno branje, avtorjevo pripovedovanje, občasno tudi duhovito, teče odlično, ne glede na to, kje smo, na Kreti ali v Los Alamusu. Navdušila bo predvsem ljubitelje zgodovinskih biografij in sinoptičnega pogleda na nek čas, ki je silil k etičnim dilemam in v temelj pomembnih odločitev pomembnih posameznikov zagotovo položil predvsem družino, hkrati pa vrgel pomembne luči na znanost, umetnost in zabavo. Fino in razgibano branje, ki bralca vodi po brzicah težkega obdobja, izmenjaje udrihajoč z vesli žalosti in kratkočasja.


✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Delo
RtvSlo o nagradi za prevod romana
Star Tribune
Shiny New Books
Goodreads

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make