05. november 2015

Marina: skrivnosti iz podstrešne sobice duše

Poleti, medtem ko je veliko bralcev svoje knjižne simpatije že odpeljalo na dopust ali pa so bili z njimi potiho domenjeni za ta aranžma, je čisto premalo opazno izšel nov Zafonov prevod. Potem je prišla jesen, ko je knjižna bera povsem polna drugih uspešnic, pričakovanj novih bralnih dogodkov, tudi knjižnih sejmov. Meni pa se zdi prav, da spišem tudi nekaj besed o Marini. Carlos Ruiz Zafon slovenskemu bralcu ni neznan, daleč stran od tega. Na voljo je kar nekaj prevodov njegovih del, znana je trilogija Pokopališče pozabljenih knjig. V teh delih je prikazal bogat smisel za pripovedovanje, v katerem je bralca peljal na ulice Barcelone in ga zanesljivo posrkal v temne prikazni dogajanja, zmešnjavo kriminalnega, zgodovinskega in fantastičnega romana, pri čemer je iz vsakega vil duh strasti, ki mora pisati o ljubezni. Zafon me običajno navduši. Kje je tu Marina?


vir slike: sensa.si


Marina je roman, na hrbu knjige lahko preberete, da velja za prelomno in kultno Zafonovo delo. Najbrž drugo zaradi prvega. Prelomno pa zato, ker je Zafon pred vsemi svojimi uspešnicami, s katerimi je zaslovel, pisal za mladino. Mladinske romane. Ne meneč se za te oznake sem se tudi sam lotil Marine in odkril, da je mogoče z vidika Zafonove kariere roman zares prelomen, vendarle pa bi ga sam zlahka umestil najprej in predvsem v mladinski žanr. Če sem že pri marsikaterem delu imel pomisleke nad tem, kako nerodno je postavljen v kako zbirko, je to najbrž le simptom težkega dojemanja sodobnega prelivanja žanrov. Zafonova Marina je nekje vmes med tem, o čemer je pisal kasneje in tem, o čemer je pisal prej. Drži. A vendarle predvsem mladinsko delo. Če ga beremo takšnega, je Marina super čtivo.

Iz praznine je viselo nekaj oglatih silhuet. Razločil sem jih kakih ducat, morda celo več. Noge, roke, dlani in oči, svetlikajoče se v mraku. Zborček mrtvih teles se je pozibaval nad nama kot peklenske lutke.

Za kaj gre? Sledimo avtorju, ki v prvi osebi piše svoje spomine. Opisuje dogodek iz svoje mladosti, dogodek, skrivnost, kot jo imenuje, iz podstrešne sobice duše. Roman je pripoved o tej skrivnosti. V njem spoznamo Oscarja, šolarja, ki prebiva v internatu in se praktično v ničemer ne razlikuje od svojih vrstnikov. Nato bolj kot ne po naključju spozna Marino, dekle podobnih let, ki ga s svojo zanimivostjo, skrivnostnostjo in lepoto povsem prevzame. In ji sledi. Sledil bi ji kamorkoli. Sledil bi ji verjetno tudi do konca sveta, če bi bilo potrebno. Le da bi bil z njo. Spozna tudi njenega očeta Germaina, ostarelega in utrujenega, z bolečimi spomini oblečenega slikarja, ki že dolgo ne slika več. Površje knjige o Marini je torej prav to: Oscarjevo spoznavanje Marine in Germaina, počasno vstopanje v njuno življenje in njune spomine, kamor ga prijazno vabita in toplo sprejemata. Pripoved pa kmalu poseže tudi naprej, kajti Oscar in Marina prifirbcata do nečesa, kar bi bilo najbrž bolje pustiti na miru. Zaplet je tu. Skrivnost, na sledi katere se znajdeta, je očitno dovolj privlačna, da na njej vztrajata. In tako odidemo v fantastične svetove podzemlja Barcelone, v desetletja stare zgodbe o pomembnih možeh in ženah tega mesta; zgodbe, ki imajo neverjetne zaključke, mestoma povsem pravljično odzvanjajo v bralčevih ušesih. Pripoved medtem seže tudi po elementih kriminalke, kajti v vsej tej fantastično temačni mešanici se počasi kristalizirajo tudi prave nevarnosti, v katere se zanesljivo zapleteta tudi Oscar in Marina. Po viharnem in napetem zaključku se vrnemo nazaj V okvir zgodbe, kjer so le Germain, Oscar in Marina. Nato se zaključi tudi ta zgodba. O finišu sem nalašč redkobeseden, tu se vseeno skriva nekaj več.


Carlos Ruiz Zafon
vir slike: commons.wikimedia.org,; Manuel Seco CC BY-SA 3.0


Poudarki in osebna navezanost pripovedovalca na življenje, teža, ki jo bralec čuti, ko ga avtor pelje k Oscarju in Marini in še posebno v luči zadnjega obrata, ki neusmiljeno zareže v doživljanje zgodbe, vse to pelje v svojo smer. Ne gre za to, da bi na koncu čisto vse, kar ste prebrali, doživeli v popolnoma predrugačeni luči, nekaj tega pa vseeno. Občutek teže, ki jo Zafon nameni različnim zgodbam v svoji pripovedi, tako neizbežno in nepovratno pade na zgodbo, ki je njuna. Prav tako tudi različni žanri, ki so na delu v Marini, usmerijo svoj glaven fokus v mladinski problemski roman in bralec dobi vtis, da je ves čas bral skoraj le o tem. Zafon je v Marini opisoval zgodbo o fantu in dekletu; o fantu, ki doživlja prvo pravo ljubezen in o moči, ki ti jo daje želja po bližini dekleta, v Oscarjevem primeru Marina. O fantu, ki je pripravljen premakniti gore, prevračati nagrobne spomenike in se spustiti v kanalizacijske jaške zato, da bi bil z njo. O človeku, ki nekako še ve, da vedeti o ljubezni pomeni ne vedeti nič o njej, marveč zgolj ljubiti. In o dekletu, ki ga zagotovo ljubi nazaj in je prav tako z njim pripravljena iti v boj do konca vsega, pa vendarle nekje obstaja zavora, na katero hočeš nočeš mora stopiti. Zafonova Marina je najprej mladinski roman o ljubezni, ki bo marsikoga skušala ponovno spomniti na dvojni obraz teh občutkov, v katerih si najmočnejši, a obenem tudi najšibkejši. Vse ostalo v tej knjigi postane drugotnega pomena.

Tisto noč sem se kriče prebudil, oblit z mrzlim potom, in nisem vedel, kje sem. V sanjah sem se vrnil v Kolvenikove kanale. Sledil sem Marini, ne da bi jo lahko ujel, dokler je nisem zagledal obdane s tančico črnih metuljev; a ko so vzleteli, za seboj niso pustili nič drugega kot praznino. Hlad. Nobene razlage. Uničevalni demon, ki je obsedal Kolvenika. Nič onkraj poslednje teme.

Zafon je pisal o skrivnosti, ki jo je imel več let spravljeno v podstrešni sobici duše. Navkljub temu, da vas bodo ob branju Marine mnoge bizarnosti in fantastične prikazni, ki iz zgodovinskih pripovedovanj nenadoma oživijo, vse hkrati osrečevale z idejo, da z branjem dobivate ključ do te sobice, se prava skrivnost skriva povsem drugje. Vse to so le poti do Zafona in Oscarja, ki pišeta o Marini.

''Vedno sem si želela imeti lastno katedralo,'' je rekla Marina. ''Kak predlog?''
''Gotsko. Daj mi čas in jaz ti jo bom zgradil.''
Sonce ji je obsijalo obraz in njene oči, uprte vame, so se zalesketale.
''Obljubiš?'' je vprašala in mi ponudila odprto dlan.
Močno sem jo stisnil.
''Obljubim.''

To knjigo je zato težko priporočiti kot dobro srhljivko/kriminalko s primesmi zgodovinske fantastike, ker se v teh mnogih poizkusih bralcu pogosto zazdi, da je Zafon na enem mestu želel povedati preveč. A se mi zdi, da je to le zato, ker je v ozadju neprestano pred očmi imel edina prava junaka te knjige. Če boste hoteli brati o grozljivih prikaznih, ki strašijo na ulicah Barcelone in pod njimi, boste mogoče razočarani nad klišeji, ki se jih je pri tem poslužil; če boste iskali dobro kriminalko ali akcijo, boste mogoče našli le neverjetne posege v prehiter potek zgodbe z zaključki, ki so neverjetni tudi, ko jih damo v žanrski oklepaj. Če pa boste brali o Oscarju, ki želi biti z Marino in o Marini, ki bi želela biti z Oscarjem, boste dobili veliko.

Zafonova Marina je zelo prijetno in tekoče napisana, kot so vsa njegova dela. Kot nalašč za mladino recimo, ki je pripravljena narediti premik k nečemu malo bolj resnemu; ali vsem ostalim, ki vas privlačijo neverjetnosti, ki jih skupaj veže ljubezen. Takšna je namreč Zafonova skrivnost, ki jo je imel spravljeno pod ključem v podstrešni sobici duše. Dve leti kasneje je napisal Senco vetra.

✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Emka
Sensa
Zafonova spletna stran
The Guardian
Goodreads
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...