Preskoči na glavno vsebino

David in Goljat: razmislek o tem, kako navkljub postane zaradi tega


Zapis je bil v nekoliko krajši obliki predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje. Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za  objavo http://outsider.si/ 


Črno ozadje, tema, ki skrbi za nepomembno praznino in omogoča osvetljeni podobi in ko v ospredju kraljujejo naši pozornosti, ne dopušča izbire; na levi strani podoba mladega moškega v preprosti opravi z bisago na hrbtu in s fotografsko popolnim prikazom dela gornjega trupa telesa, ki razkriva pridnega moža, ki mu ni težko delati z rokami. Njegova desna roka stiska ročaj meča, ki počiva na njegovi rami, gesta, ki želi sporočiti, da je bil ravnokar uporabljen, njegov obraz pa brezizrazno, brez jeze, žalosti, tudi brez usmiljenja in obžalovanja usmerja oči pogled v nerazločno daljavo, ki nismo mi, temveč nekdo drug. Ne poroča nam, prisotnosti. Pogled usmerjen naprej, v prihodnost. Pogled, ki v isto smer ponuja tudi plen, trofejo. S svojo levico jo privzdignjeno na višino prepone drži za lase. In kaže zbledel obraz na odrobljeni glavi, z odprtimi usti, svežo rano sredi čela in prav na rahlo priprte oči. Groteskna podoba nekoga, ki je umrl, ko tega ni pričakoval. Obraz smrti, ki se ne bi smela zgoditi.

Takole bi opisal eno meni najljubših slik. Na začetku 17. stoletja naslikal Michelangelo Merisi da Caravaggio in nosi naslov David z Goljatovo glavo.


vir slike: commons.wikimedia.org 


V resnici je Caravaggio naslikal vsaj dve znani, sila podobni sliki z motivom končanega dvoboja med malim Davidom in velikanom Goljatom. Likovna umetnost seveda ponuja veliko del z motivom tega boja in zanimivo se mi zdi, da veliko, nemara večina teh svoj fokus usmerja v zaključek boja, Davidovo zmago. Ker vsi poznamo zgodbo in vsi vemo, kdo je zakaj tu. Zato takšen fokus niti ni naključje.

Kot tudi ni naključje, da je ta zgodba iz prve Samuelove knjige (1 Sam 17), ki opisuje boj med Filistejci in Savlovimi Izraelci, pristala v ospredju zadnje knjige Malcolma Gladwella David in Goljat, outsiderji, neprilagojenci in umetnost boja z velikani. Knjiga, ki je osnovana v tematizaciji boja navidezno šibkih proti prav tako navidezno močnejšim. Na vso moč zanimiva knjiga, kljub temu, da ima etiketo mednarodne uspešnice številka ena. Knjiga, ki vas bo popeljala nekam v sredino med dikcijo TED govorov, priročniki za samopomoč, družboslovnih analiz in mitologizacije družbenih in osebnih fenomenov, ki vodijo v skorajšnje etične osvetlitve sodobnega zeitgeista.


vir slike: bukla.si


Knjiga ne pogrne na izpitu berljivosti, navzlic temu, da je pisana kot po šabloni. Ta način sestoji iz manjših ali nekoliko bolj obsežnih zgodb, ki jih interpretira tako, da podpirajo njegovo tezo. Torej iz izbranih primerov inducira sklepe, ki bi morali slediti temu, kar želi avtor pokazati. Beremo zgodbe o ekipi košarkaric, ki navkljub pomanjkanju znanja košarke zablesti; beremo o Davidu Boiesu, ki je navkljub disleksiji postal nadvse uspešen odvetnik; ali o Jayu Freireichu, ki je navkljub težkemu otroštvu postal pionir zdravljenja levkemije; ali o Andréju Trocméju, ki je navkljub težki travmi ostal neuničljiv pacifist. In še nekaterih drugih. A Gladwellova dikcija je jasna: medtem, ko mi razmišljamo o vseh teh navkljub, nam on dopoveduje, da bi tu morali zapisati prav zaradi tega.

[…] zaželena težava: nepričakovana svoboda, ki izvira iz tega, da nimaš česa izgubiti. Prebrisanec lahko krši pravila.

Gladwell v interpretaciji včasih seže predaleč. Ali ostane preblizu. Romantizacija zgodbe upora, ki ga je vasica Le Chambon-sur-Lignon v drugi svetovni vojni izpeljala proti zakonom maršala Pétaina v kolaboracijji z nacistično Nemčijo se mi zdi takšen primer, ki bi ga prav lahko izpustil. Njihovo lokalno robinhudovstvo se npr. zdi čisto sprejemljiv in nemoteč kamenček v škornju načrtovanja Tretjega rajha. Kot zgodba funkcionira, kot argument precej manj. Takšna pokašljevanja mečejo nekolikanj slabo luč na avtorjevo šablonsko maniro, seveda, tudi takšne komentarje boste lahko zasledili. A njegova osrednja teza, ki jo strastno brani, je na vso moč zanimiva.

Ta v resnici sestoji iz igre. Družbene igre. Družbenega boja, če hočete. Boja za uspeh v družbi. Za prevlado, za izstopanje, za doseganje parametrov sreče, ki jih ne narekuje nič drugega kot lastna želja ali skrb po uspehu. Tudi boj za obstanek, če želite. In v tej igri gre le za neenakost. Enakosti ni. Če je kdaj koli bila, je bila umetno ustvarjena in kot taka je rezultirala le v neko oddaljeno utopijo, ki razpade ob prvem stiku z realnostjo. A ta neenakost se zdi poljubna, kot rezultat neke naravne ali zgodovinske loterije, pri čemer se ustvarjajo tako neposredne žrtve kot tudi tisti, ki so oddaljeni zgrešenci, torej tisi, ki so iz teh akcidenc narave uspeli oditi kot oboroženi z orožjem nepremagljivega jaza ali samozavedanja, ki jim omogoča premikati gore. To so outsiderji, če jih primerjamo z nasprotniki, a Davidi, če jih prerišemo v pradavno zgodbo. Njihovi problemi niso dojeti kot hibe temveč kot prednost. In kleč te knjige je v tem, da naj bi prav ti ljudje, ki jim je na razvojni poti v oči pogledala kaka stiska in so bili zato primorani razviti določena znanja, spretnosti, v tej igri zmagovalci. Ker so bolj drzni in vztrajni na poti do tega, česar si želijo. Hibe, stiske, neprijetnosti, zaradi katerih se jih drži etiketa outsiderja, so kot pogoj možnosti za njihovo nepremagljivost.

Nauk impresionistov je, da je včasih bolje biti velika riba v majhnem ribniku kot majhna riba v velikem, kadar se izkaže, da navidezna slabost – biti outsider z obrobja – sploh ni slabost.

A vrnimo se za trenutek še nazaj k osnovi. Knjiga je polna primerov iz zgodovine, ki nam kažejo, kako se dojema moč in nemoč. Kako so močni precenjevali svojo moč in kako so bili šibki takšni le zato, ker so svojo moč dojemali v razmerju do drugega, navidezno močnejšega. Da je bila potrebna redefinicija moči kot take. Knjiga je podaljšana interpretacija zgodbe o Davidu in Goljatu. Gladwellov uspeh v tej knjigi je najbrž posledica tega, da te zgodbe izpostavljajo polarizacijo družbe med šibke in močne. Mogoče preveč poenostavljeno, a nagovarja nas k refleksiji vseh pozicij, k redefiniciji moči, ki lahko pripelje k zmagi v igri, kjer je glavni igralec izhodiščna neenakost, cilj pa končni uspeh, bodisi osebna zmaga bodisi zmaga na širši družbeni ravni. Predrugačenje optike razumevanja tega, kaj je prednost in kaj ne. O tem je Gladwell spregovoril tudi v pogovoru z Issie Lapowsky za inc.com. A hkrati poudarja tudi, da pri vsem tem dojemanju ni kake magije, temveč gre predvsem za trud. Trud, ki je glavna pot outsiderjev. Jasno je, da se knjiga David in Goljat spogleduje s slavnim Nietzschejevim 8. aforizmom iz Somraka malikov: kar me ne pokonča, me okrepi. Ga radikalizira. Spimpa.

Zdi se mi, da je Gladwell to knjigo napisal najprej vsem, ki se počutijo, kot da so v nekem neenakem položaju, ko vstopajo v boje za priznanje ali uspeh. Ko se podajajo v bitke z velikani. In vse tiste, ki v takih bitkah ne sodelujemo, jih pa opazujemo in skušamo iz njih nekaj potegniti bodisi zase, ko se bomo v njih znašli ali za svoje otroke, prijatelje in druge, ko se bodo tudi oni. Nagovarja tako nosilce sprememb, Davide, outsiderje in jim prikimava, po drugi strani pa tudi ostale, ki imajo z njimi opravka. O tem priporočam tudi branje odlične analize knjige na blogu The Scholarly Kitchen, avtorja Kenta Andersona.

David je stekel proti Goljatu, gnan s pogumom in vero. Goljat je spregledal njegovo približevanje – takoj za tem pa je bil že na tleh, prevelik in preveč zmeden, da bi razumel, kako se je položaj spremenil. Vsa leta doslej smo te zgodbe pripovedovali narobe.

V sklepu se pridružujem Davidu Runcimanu v The Guardian, ko zapiše, da je glavna lekcija zgodbe o Davidu in Goljatu, temeljnega kamna Gladwellove knjige, v resnici izven nje. Nekako tako, kot je outside the box bistvo rešitve povezovanja tistih devetih točk v pogledu izven kvadrata, ki nam ga te točke ves čas iskanja rešitve vztrajno silijo pred oči. Biblijska zgodba o Davidu in Goljatu ima dolgo brado interpretacij. Gladwell ponudi poseben pogled. Davida prikaže kot outsiderja, ki je izkoristil neenakost položaja sebi v prid. Ta pogled nam pokaže, da je bil Goljat le navidezno v prednosti. In ta pogled nam pokaže Filistejce, ki so kot glavni osmoljenci naredili usodno napako, ko so Goljata, povsem neprimernega za ta boj, tja poslali.

In to, zakaj je bil Goljat v tem boju že vnaprejšnji poraženec, nam slike slikarskih mojstrov, ki rišejo motiv tega legendarnega boja in prikazujejo le končen triumf outsiderja Davida, zamolčijo. Tudi Caravaggieva. Tudi Tizianova in Rubensova. In še od koga drugega. Prav zaradi tega - dasiravno ga je potrebno brati s ščepom soli - Gladwell na tem mestu vstopa kot zelo zelo zanimiv sogovornik.


✭✭✭



Pojdi tudi na:

Avtorjevo spletno mesto

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl