Preskoči na glavno vsebino

David in Goljat: razmislek o tem, kako navkljub postane zaradi tega


Zapis je bil v nekoliko krajši obliki predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje. Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za  objavo http://outsider.si/ 


Črno ozadje, tema, ki skrbi za nepomembno praznino in omogoča osvetljeni podobi in ko v ospredju kraljujejo naši pozornosti, ne dopušča izbire; na levi strani podoba mladega moškega v preprosti opravi z bisago na hrbtu in s fotografsko popolnim prikazom dela gornjega trupa telesa, ki razkriva pridnega moža, ki mu ni težko delati z rokami. Njegova desna roka stiska ročaj meča, ki počiva na njegovi rami, gesta, ki želi sporočiti, da je bil ravnokar uporabljen, njegov obraz pa brezizrazno, brez jeze, žalosti, tudi brez usmiljenja in obžalovanja usmerja oči pogled v nerazločno daljavo, ki nismo mi, temveč nekdo drug. Ne poroča nam, prisotnosti. Pogled usmerjen naprej, v prihodnost. Pogled, ki v isto smer ponuja tudi plen, trofejo. S svojo levico jo privzdignjeno na višino prepone drži za lase. In kaže zbledel obraz na odrobljeni glavi, z odprtimi usti, svežo rano sredi čela in prav na rahlo priprte oči. Groteskna podoba nekoga, ki je umrl, ko tega ni pričakoval. Obraz smrti, ki se ne bi smela zgoditi.

Takole bi opisal eno meni najljubših slik. Na začetku 17. stoletja naslikal Michelangelo Merisi da Caravaggio in nosi naslov David z Goljatovo glavo.


vir slike: commons.wikimedia.org 


V resnici je Caravaggio naslikal vsaj dve znani, sila podobni sliki z motivom končanega dvoboja med malim Davidom in velikanom Goljatom. Likovna umetnost seveda ponuja veliko del z motivom tega boja in zanimivo se mi zdi, da veliko, nemara večina teh svoj fokus usmerja v zaključek boja, Davidovo zmago. Ker vsi poznamo zgodbo in vsi vemo, kdo je zakaj tu. Zato takšen fokus niti ni naključje.

Kot tudi ni naključje, da je ta zgodba iz prve Samuelove knjige (1 Sam 17), ki opisuje boj med Filistejci in Savlovimi Izraelci, pristala v ospredju zadnje knjige Malcolma Gladwella David in Goljat, outsiderji, neprilagojenci in umetnost boja z velikani. Knjiga, ki je osnovana v tematizaciji boja navidezno šibkih proti prav tako navidezno močnejšim. Na vso moč zanimiva knjiga, kljub temu, da ima etiketo mednarodne uspešnice številka ena. Knjiga, ki vas bo popeljala nekam v sredino med dikcijo TED govorov, priročniki za samopomoč, družboslovnih analiz in mitologizacije družbenih in osebnih fenomenov, ki vodijo v skorajšnje etične osvetlitve sodobnega zeitgeista.


vir slike: bukla.si


Knjiga ne pogrne na izpitu berljivosti, navzlic temu, da je pisana kot po šabloni. Ta način sestoji iz manjših ali nekoliko bolj obsežnih zgodb, ki jih interpretira tako, da podpirajo njegovo tezo. Torej iz izbranih primerov inducira sklepe, ki bi morali slediti temu, kar želi avtor pokazati. Beremo zgodbe o ekipi košarkaric, ki navkljub pomanjkanju znanja košarke zablesti; beremo o Davidu Boiesu, ki je navkljub disleksiji postal nadvse uspešen odvetnik; ali o Jayu Freireichu, ki je navkljub težkemu otroštvu postal pionir zdravljenja levkemije; ali o Andréju Trocméju, ki je navkljub težki travmi ostal neuničljiv pacifist. In še nekaterih drugih. A Gladwellova dikcija je jasna: medtem, ko mi razmišljamo o vseh teh navkljub, nam on dopoveduje, da bi tu morali zapisati prav zaradi tega.

[…] zaželena težava: nepričakovana svoboda, ki izvira iz tega, da nimaš česa izgubiti. Prebrisanec lahko krši pravila.

Gladwell v interpretaciji včasih seže predaleč. Ali ostane preblizu. Romantizacija zgodbe upora, ki ga je vasica Le Chambon-sur-Lignon v drugi svetovni vojni izpeljala proti zakonom maršala Pétaina v kolaboracijji z nacistično Nemčijo se mi zdi takšen primer, ki bi ga prav lahko izpustil. Njihovo lokalno robinhudovstvo se npr. zdi čisto sprejemljiv in nemoteč kamenček v škornju načrtovanja Tretjega rajha. Kot zgodba funkcionira, kot argument precej manj. Takšna pokašljevanja mečejo nekolikanj slabo luč na avtorjevo šablonsko maniro, seveda, tudi takšne komentarje boste lahko zasledili. A njegova osrednja teza, ki jo strastno brani, je na vso moč zanimiva.

Ta v resnici sestoji iz igre. Družbene igre. Družbenega boja, če hočete. Boja za uspeh v družbi. Za prevlado, za izstopanje, za doseganje parametrov sreče, ki jih ne narekuje nič drugega kot lastna želja ali skrb po uspehu. Tudi boj za obstanek, če želite. In v tej igri gre le za neenakost. Enakosti ni. Če je kdaj koli bila, je bila umetno ustvarjena in kot taka je rezultirala le v neko oddaljeno utopijo, ki razpade ob prvem stiku z realnostjo. A ta neenakost se zdi poljubna, kot rezultat neke naravne ali zgodovinske loterije, pri čemer se ustvarjajo tako neposredne žrtve kot tudi tisti, ki so oddaljeni zgrešenci, torej tisi, ki so iz teh akcidenc narave uspeli oditi kot oboroženi z orožjem nepremagljivega jaza ali samozavedanja, ki jim omogoča premikati gore. To so outsiderji, če jih primerjamo z nasprotniki, a Davidi, če jih prerišemo v pradavno zgodbo. Njihovi problemi niso dojeti kot hibe temveč kot prednost. In kleč te knjige je v tem, da naj bi prav ti ljudje, ki jim je na razvojni poti v oči pogledala kaka stiska in so bili zato primorani razviti določena znanja, spretnosti, v tej igri zmagovalci. Ker so bolj drzni in vztrajni na poti do tega, česar si želijo. Hibe, stiske, neprijetnosti, zaradi katerih se jih drži etiketa outsiderja, so kot pogoj možnosti za njihovo nepremagljivost.

Nauk impresionistov je, da je včasih bolje biti velika riba v majhnem ribniku kot majhna riba v velikem, kadar se izkaže, da navidezna slabost – biti outsider z obrobja – sploh ni slabost.

A vrnimo se za trenutek še nazaj k osnovi. Knjiga je polna primerov iz zgodovine, ki nam kažejo, kako se dojema moč in nemoč. Kako so močni precenjevali svojo moč in kako so bili šibki takšni le zato, ker so svojo moč dojemali v razmerju do drugega, navidezno močnejšega. Da je bila potrebna redefinicija moči kot take. Knjiga je podaljšana interpretacija zgodbe o Davidu in Goljatu. Gladwellov uspeh v tej knjigi je najbrž posledica tega, da te zgodbe izpostavljajo polarizacijo družbe med šibke in močne. Mogoče preveč poenostavljeno, a nagovarja nas k refleksiji vseh pozicij, k redefiniciji moči, ki lahko pripelje k zmagi v igri, kjer je glavni igralec izhodiščna neenakost, cilj pa končni uspeh, bodisi osebna zmaga bodisi zmaga na širši družbeni ravni. Predrugačenje optike razumevanja tega, kaj je prednost in kaj ne. O tem je Gladwell spregovoril tudi v pogovoru z Issie Lapowsky za inc.com. A hkrati poudarja tudi, da pri vsem tem dojemanju ni kake magije, temveč gre predvsem za trud. Trud, ki je glavna pot outsiderjev. Jasno je, da se knjiga David in Goljat spogleduje s slavnim Nietzschejevim 8. aforizmom iz Somraka malikov: kar me ne pokonča, me okrepi. Ga radikalizira. Spimpa.

Zdi se mi, da je Gladwell to knjigo napisal najprej vsem, ki se počutijo, kot da so v nekem neenakem položaju, ko vstopajo v boje za priznanje ali uspeh. Ko se podajajo v bitke z velikani. In vse tiste, ki v takih bitkah ne sodelujemo, jih pa opazujemo in skušamo iz njih nekaj potegniti bodisi zase, ko se bomo v njih znašli ali za svoje otroke, prijatelje in druge, ko se bodo tudi oni. Nagovarja tako nosilce sprememb, Davide, outsiderje in jim prikimava, po drugi strani pa tudi ostale, ki imajo z njimi opravka. O tem priporočam tudi branje odlične analize knjige na blogu The Scholarly Kitchen, avtorja Kenta Andersona.

David je stekel proti Goljatu, gnan s pogumom in vero. Goljat je spregledal njegovo približevanje – takoj za tem pa je bil že na tleh, prevelik in preveč zmeden, da bi razumel, kako se je položaj spremenil. Vsa leta doslej smo te zgodbe pripovedovali narobe.

V sklepu se pridružujem Davidu Runcimanu v The Guardian, ko zapiše, da je glavna lekcija zgodbe o Davidu in Goljatu, temeljnega kamna Gladwellove knjige, v resnici izven nje. Nekako tako, kot je outside the box bistvo rešitve povezovanja tistih devetih točk v pogledu izven kvadrata, ki nam ga te točke ves čas iskanja rešitve vztrajno silijo pred oči. Biblijska zgodba o Davidu in Goljatu ima dolgo brado interpretacij. Gladwell ponudi poseben pogled. Davida prikaže kot outsiderja, ki je izkoristil neenakost položaja sebi v prid. Ta pogled nam pokaže, da je bil Goljat le navidezno v prednosti. In ta pogled nam pokaže Filistejce, ki so kot glavni osmoljenci naredili usodno napako, ko so Goljata, povsem neprimernega za ta boj, tja poslali.

In to, zakaj je bil Goljat v tem boju že vnaprejšnji poraženec, nam slike slikarskih mojstrov, ki rišejo motiv tega legendarnega boja in prikazujejo le končen triumf outsiderja Davida, zamolčijo. Tudi Caravaggieva. Tudi Tizianova in Rubensova. In še od koga drugega. Prav zaradi tega - dasiravno ga je potrebno brati s ščepom soli - Gladwell na tem mestu vstopa kot zelo zelo zanimiv sogovornik.


✭✭✭



Pojdi tudi na:

Avtorjevo spletno mesto

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make