Preskoči na glavno vsebino

Pravi moški zate: knjiga o Leonardu Cohenu

Po nekaj več kot enem letu sem se opogumil in dal priložnost še enemu biografu, ki je poizkusil v besede ujeti življenje in delo velikana sodobnega literarnega, glasbenega in tudi popularnega sveta, Leonarda Cohena. Po tisti neprijetni izkušnji, po kateri še danes občasno čutim pekoč občutek v želodcu, je tole prišlo kot naročeno. In gre za biografinjo, Sylvie Simmons, ki je v knjigi z naslovom Pravi moški zate, življenje Leonarda Cohena, naredila vse tisto, kar mora pisec kronologije nekega ustvarjanja storiti. 


vir slike: emka.si

O Leonardu Cohenu vemo ogromno. Zato tule niti ne bom ponavljal teh podatkov. Čez čez vseenosti faktografije je vendarle nujno zapisati, da gre za živečo legendo. Gre za pesnika, pisatelja, tekstopisca, kantavtorja, izvajalca, igralca, velikega ljubitelja žensk, religioznega človeka, zenovskega meniha, (vsaj v nekaj delih njegovega življenja) strastnega odjemalca pomirjeval, ljubitelja meditacije, prefekcionista, nekoga, ki ga vodi izjemna skromnost in Avtorja. To slednje je potrebno zapisati z veliko začetnico. Malokdo v kulturni dediščini velja za nosilca tako bogate zapuščine, kot je Leonard Cohen. In, kar je še najbolj zanimivo od vsega, natanko takšen bi bil tudi, če bi svojo kariero zaključil že pred dvajsetimi leti. Ali celo tridesetimi. Leonardovo poezijo, predvsem tisto, ki jo je uglasbil in posnel, poznajo tudi tisti, ki ne vedo, da jo je napisal Leonard.

Zaradi tega se je Sylvie Simmons znašla pred izjemno težavno nalogo. Vsak biograf, ki piše kronologijo nekoga, ki je poznan v takšnih razsežnostih, se znajde pred izjemno težavno nalogo. Tu ne gre za esej o življenju, a vseeno gre za neke vrste interpetacijo, ki meji na natanko takšen esej; tudi ne gre za umetniški tekst per se, vendarle je nemogoče dihati zgolj suhoparno kroniko, ki bi se omejevala na naštevanje, ustvarjanje seznamov in se prav po ecovsko končala v enem velikem dolgočasnem seznamu tudi sama, zato je tudi takšno delo skoraj primorano v nekakšno dramsko strukturo, ki se trudi bralca očarati. Ne, pisanje biografij ni nič kaj enostavnega. Če želiš seveda narediti nekaj dobrega.

Simmonseva je v večini zgoraj povedanega uspela zelo dobro. Pravi moški zate je zelo natančno napisan roman o življenju Leonarda Cohena. Naredila je obsežno domačo nalogo in opravila ogromno število intervjujev in pogovorov, ki so, poleg Leonardovega dela, služili za izčrpen biografski popis vsake ne le večje, temveč tudi malo manj pomembne postaje Cohenovega življenja. Vsako poglavje ob koncu spremlja navedba ljudi, ki so služili kot vir za zgodbo, poleg tega je vsak navedek ustrezno citiran, kar še dodatno poskrbi za občutek, da beremo zgodbo, ki nima življenja le na papirju. In tako gladko teče ta zgodba Leonarda Cohena. V slovenskem prevodu obsega zavidljivih 600 strani. Prične s podrobnim popisom Cohenove družine v Montrealu, nadaljuje z njegovimi šolskimi dnevi, prvo selitvijo v New York, London, na otok Hidro, Los Angeles, v samostan k Roshiju, Kubo, Indijo in povsod drugam. Opiše tudi koncertne izkušnje, neuspele in uspešne. Bralec bo do vseh podrobnosti prebral, kako so nastajale njegovi albumi. Seveda je posebna pozornost namenjena vsem najbolj znanim skladbam. Veliko je tega, kar je mogoče izvedeti o Leonardovem življenju, njegovim rutinam, občutkom, hrepenenjih, muzah, ženskah, prijateljih in vsem, kar ga je naredilo takšnega, kot je in po čemer danes najbolj slovi.



In kaj se nahaja pod končno črto? Kaj se zdi, da je Sylvie želela, da prepoznamo v pojmu Leonarda Cohena? Vsekakor je o njem napisano dovolj, da se dotaknemo veličine tega, kar imenujemo Pesništvo. Spoznamo, da pesniško prebivanje na zemlji svoj izvir v nečem, kar je občasno izrekljivo, a večino časa popolnoma neoprijemljivo polzi izpred naše zmožnosti dojemanja. Cohen je človek neizrekljivega hrepenenja, ki spoznava lepoto tudi v najbolj plastičnih oblikah življenja, jo iztrga iz ruševja in v njej poveličuje enost ideje lepega. Do te se je skorajda nemogoče približati z besedami, a če je komu to uspelo, je čast pripadla Leonardu Cohenu. Ko piše o ljubezni ali bogu, o sebi ali kateri od deklet, je njegov vir v neprestani nezmožnosti, da bi v tem, kar ga obkroža, ne videl lepote. To, da je to zelo nalezljivo, bodo zlahka potrdili vsi, ki so kdaj prisostvovali njegovemu hipnotičnemu nastopu, manifestu spoštovanja in ponižnosti. Tudi takrat, ko je polno žalosti in teme. Svet Leonarda Cohena je svet Lepote, kot se ji do skrajnosti lahko približa človek z besedami in za to je temu navdihu neskončno hvaležen. Njegovi poslušalci pa hvaležni z njim.

Pravi moški zate bodo v roke vzeli predvsem tisti, ki vedo, kdo je Leonard. V nezahtevnem branju, ki se nemalokrat močno odvrne od dokumentaristike, bodo nemara našli marsikako informacijo, ki je niso poznali. Biografija Leonarda Cohena Sylvie Simmons je bilo super branje, ki ponudi premišljen uvid v silovito moč ustvarjanja, ki se z odmori razteza že preko 70 let, kajti Leonardu ni bilo še šestnajst let, ko je usodno odprl Izbrane pesmi Federica Garcie Lorce.

To je knjiga, ki opisuje odgovarjanje tem pesmim. In to počne odlično.

✭✭✭✭✭



Tudi na:

Bukla
Emka
Sensa
NY Times
The Guardian
Goodreads


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga