Preskoči na glavno vsebino

Ljubi moj sputnik: o ljubezni in izgubi

Ljubi moj sputnik je roman, ki ga je Murakami izdal pet let po Kroniki ptiča navijalca. Pred šestnastimi leti. A tematika zgodbe je tako povezana, sorodna, podobna, da sem dobil občutek, kot da Murakami s Sputnikom piše prolegomeno predhodno izdani Kroniki ptiča navijalca. Kot je Kant izdal Prolegomeno, v kateri je obujal debato o vsebini, s katero se je ukvarjal v predhodno izdani Kritiki čistega uma. Kot bi skušal napraviti uvod v vsebino, s katero se je nekoliko natančneje ukvarjal že pred kratkim, pa se mu zdi, da bi bila lahko nekoliko bolje sprejeta, bolj diskutirana, bolj priznana in v končni fazi bolj prodajana. Vsekakor so to le razmišljanja. Če je Kant v resnici imel težave z recepcijo svojega dela pri sodobnikih, tega pred dvajsetimi leti skoraj zagotovo ne moremo trditi za Murakamijevo Kroniko ptiča navijalca, kajti natanko takrat je za Nejimakidori kuronikuru prejel  japonsko nagrado za delo s področja literature, Yomiuri.

vir slike: brightbooks.co.uk

In vseeno je občutek sveta, ki je na delu v Ljubi moj sputnik, zelo podoben tistemu v Kroniki ptiča navijalca. Izginotje ljubljene osebe in iskanje načina, kako jo najti, kje je, zakaj je ni več in kakšne posledice to prinaša s seboj, vse to smo lahko že brali. Na precej bolj kompleksen način se je tega lotil v Kroniki. Ljubi moj sputnik je predvsem mnogo krajše delo. V njem beremo o življenju v Tokiu, predvsem o življenju, kot ga vidi pripovedovalec zgodbe. Ta nikakor ni tako eksistencialno nedorečen in neprilagojen, kot bi lahko trdili za tistega v Kroniki ptiča navijalca, temveč gre za dobro situiranega mladega profesorja, ki se - navkljub temačni nevednosti, za katero vemo le mi, ki nam pripoveduje svoje misli – v knjigi zdi kot eden redkih trenutkov, v katerih prepoznamo racionalnost. Tisto nekaj, na kar se opira neznano v knjigi, da dobi svoje logično mesto. In beremo o Sumire, hčeri znanega zobozdravnika in pisateljici, ki se to trudi šele postati. Sumire je velika ljubezen našega pripovedovalca. In vendar je bilo na Sumire nekaj privlačnega. Težko je razložiti, kaj je to bilo, toda ko si se ji zagledal v oči, si to vedno našel; zrcalilo se je globoko v notranjosti. A sama ga dojema kot zelo dobrega prijatelja, pravzaprav skoraj kot nekakšnega mentorja. Nekoga, ki ve. Sumire je tisti zbegani moment Sputnika, ki na vsak način potrebuje nekoga kot je naš prvoosebni pripovedovalec, a na žalost ne na način, ki bi se skladal z njegovim. Pogumno branje bi morda našlo tudi nekaj pisateljsko avtobiografskega na portretu Sumire. In obstaja tudi tretja oseba. Miu, poslovna ženska in pianistka, ki jo Sumire spozna in se vanjo v trenutku na smrt zaljubi. Od tod naprej se odvija zanimiva zgodba o tem, kako se je Sumire spremenila zaradi Miu in kaj je bila pripravljena storiti za to, da bo čim dlje lahko ostala v njeni bližini. Miu je Sumire naklonjena, a ne na način, ki bi se povsem skladal z njenim. Miu je ves čas nekako ovita v nekaj skrivnosti, ki se proti koncu knjige seveda nekoliko odstrejo. Skupaj s Sumire odpotujeta v Evropo. In tam, na samem vrhuncu knjige, Sumire na lepem izgine. Miu našega pripovedovalca pokliče na pomoč, ta odide v Grčijo in zgodba pričenja dobivati komentarje tam, kjer jih na nek način potrebujemo. Zgodba se tudi razplete. Mogoče tudi ne povsem tako, kot bi želeli. In knjiga se zaključi. Dobro je. Oba gledava isto luno, na istem svetu. Koliko temačnosti na koncu še ostane in koliko tiste izjemne Murakamijeve čarobnosti vsebuje, tega vam nočem in ne zmorem popisati. 

Ljubi moj sputnik se zdi kot zgodba o ljubezenskem trikotniku. A ne o tistem klasičnem trikotniku, v katerem bi naš pripovedovalec ljubil Sumire, ta bi ljubila Miu, in Miu nazaj našega pripovedovalca. A Miu je zgodba sama na sebi. V pripovedi izvemo za skrivnostni dogodek, ki se ji je pripetil; dogodek, ki je za vedno spremenil njen način življenja, tako tistega, ki so ga na njej opazili drugi kot tudi tistega, ki je vladal njenemu notranjemu občutju. In praznina, ki jo je s tem prejela, ji posihdob onemogoča, da bi, če lahko tako zapišem, bila udeležena v kakršnem koli ljubezenskem trikotniku. V čemer koli, kar nosi predpono ljubezenskega. Je pa vseeno ljubezen tisto gonilo Sputnika, njegov motor. Dokler je v zgodbi prisotna ljubezen, toliko časa ima zgodba motor. Ko izgine objekt afekcije, je izginila tudi afekcija in z njo tudi življenjska sila, ki je drži pripovedovalca v samozavesti in nastopu. Ljubi moj sputnik je še ena zgodba o ljubezni. O hrepenenju. Mogoče predvsem o izgubi ljubezni. V knjigi namreč nastopajo vsaj tri takšne izgube, od teh sta vsaj dve takšni, ki izgubo sublimirata v upanje in vsaj eno takšno, ki je to upanje pogumno pospremilo s potjo onstran.

Pod črto gre za izjemno delo o pisateljici, ki si želi pisati, sreča muzo, v katero se zaljubi, a ji ta ostaja telesno nedostopna. Katero mejo se ta pisateljica odloči prestopiti in kako vse to doživlja nekdo tretji, ki je iz te odločitve izključen, dasiravno do nje čuti vse, kar se lahko čuti do ljubljene osebe, a mu tako ostaja telesno nedostopna.

Roman ni epopeja v smislu 1q84, ki jo je spisal kasneje, tudi ni Kronika ptiča navijalca, ki jo je napisal poprej, a vendarle bo Ljubi moj sputnik lepo sedel v srce vsakogar, ki ima rad Harukija Murakamija. Čeravno se v tej murakamijevskosti zdi nekoliko zadržan, bo vsakdo nezmotljivo v njem našel tiste reči, ki mu vedno služijo v snovi za pisanje. In ta zadržanost lahko služi tudi v dobro izhodišče za nekoga, ki avtorja še ne pozna, pa bi rad preizkusil. V Sputniku bo našel delček tega, o čem Murakami piše, ko piše o ljubezni, navezanosti, želji in o ceni, ki jo je nekdo pripravljen plačati, da dobi to, kar si želi. Prednost branja Murakamijevih protagonistov pa je gotovo v tem, da gre za načeloma dobre ljudi, ki v sebi nimajo zla. Povsem moje razmišljanje, poudarjam. Lahkost, s katero te Murakami popelje čez vodo na drugo stran, od nečesa, kar se nahaja v tvoji okolici do nečesa, kar je le v avtorjevi glavi – onstran tega, v kar ti ni treba verjeti – je v resnici zavidljiva. Če bi si morda želel, da bi Ljubi moj sputnik bil nekoliko obširnejši, je slogovno še vedno in kot vedno vrhunski.

Že enajst let je tega, kar je Ljubi moj sputnik izšel tudi v slovenščini. Murakami tudi po tem branju ostaja eden mojih najljubših.

✭✭✭


Tudi na:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je