Pravkar zaključil z drugo knjigo iz serije Millenium, izpod peresa kontroverznega švedskega pisatelja Stiega Larssona. Prvemu delu je naslov Dekle z zmajskim tatujem, drugemu pa Dekle, ki se je igralo z ognjem. V bistvu sta si knjigi v marsičem izredno različni. Noč in dan. Če ne bi nastopali isti osebki, bi prav tako kupil zgodbo in v njej vseeno užival. A po drugi strani so ravno predzgodbe tiste, ki drugemu delu dajo potrebno globino, da je vse skupaj toliko bolj razumljivo. Drugače razumljivo.
Dekle z zmajskim tatujem je pravzaprav precej klasična detektivska kriminalna zgodba, ki si vzame dovolj časa, da razvije popolnoma temačno atmosfero in močne like. Temu dodano vrednost v objem meče tudi dogajanje, ki je večinoma postavljeno v odročno švedsko mestece, ki ob branju zares deluje kot Grumova Goga. In potem imamo tu Mikaela Blomquista in Lisbeth Salander. Moški pol in ženski pol, tolikokrat prisoten v mnogih kriminalnih delih. Čeprav v Millenuim knjigah to ni to. Mikael ni James Bond, čeprav je babjek. In Lisbeth Salander ne bere Cosmopolitana, čeprav je seksi. In imamo zaplet, hudičevo dober zaplet. Plus zvrhano mero čudakov, preteklosti, snega, mraza. Knjiga je odlična. Bere se izjemno hitro in kvalitetno. In na koncu nima tistega Poirot učinka, v katerem je bil morilec ves čas vsem pred nosom. Sploh ni poanta v morilcu. In razrešitev uganke je le del tega, zakaj je zanimivo brati. Predvsem to, kaj je tisto, v tej knjigi, za kar bi si želel vztrajati v branju, ni tako enoznačno, kot bi se na prvi pogled zdelo. Zato to niti ni klasična detektivska zgodba.
Dekle, ki se je igralo z ognjem je nekaj povsem drugega. Ne vem, če sploh lahko govorimo še o kriminalnem romanu, saj v prvi tretjini knjige nihče ne umre. No, skoraj. In šele na polovici knjige se glavni junak odloči, da bo umor(e) razrešil. Vse prej je bila predpriprava. Ki jo je pisatelj posvetil glavnim likom. Na čase se mi je zazdelo, kot se ni več strinjal sam s sabo, kako je na koncu prve knjige opravil z Salanderjevo. Na kakšen način je pri njej zaključil z zgodbo. Zato je bilo potrebno v drugi knjigi napraviti uverturo in Salanderjevi dati mesto, tja, kjer ga ima. Z nekaterimi lepotnimi popravki, heh. Vseeno je zgodba, čeprav za odtenek bolj razpršena, za moj okus mnogo boljša od prve. Poglobi se v temačno preteklost in razkrije veliko Lisbethine preteklosti. In tu je pravzaprav ključ celotne zgodbe. Tisto spremno čtivo, ki govori o raziskovanju nasilja/posilstev na ženskami na Švedskem, je le za zraven. Bistvena je zopet preteklost. Temačna preteklost. In zanimivo je tudi to, koliko časa v drugem delu potrebujeta Kalle in Sally, da se dejansko srečata.
Sedaj moram priti do tretjega dela. Prevoda še ni, čakal ga ne bom.
(slike: www.emka.si)
Dekle z zmajskim tatujem je pravzaprav precej klasična detektivska kriminalna zgodba, ki si vzame dovolj časa, da razvije popolnoma temačno atmosfero in močne like. Temu dodano vrednost v objem meče tudi dogajanje, ki je večinoma postavljeno v odročno švedsko mestece, ki ob branju zares deluje kot Grumova Goga. In potem imamo tu Mikaela Blomquista in Lisbeth Salander. Moški pol in ženski pol, tolikokrat prisoten v mnogih kriminalnih delih. Čeprav v Millenuim knjigah to ni to. Mikael ni James Bond, čeprav je babjek. In Lisbeth Salander ne bere Cosmopolitana, čeprav je seksi. In imamo zaplet, hudičevo dober zaplet. Plus zvrhano mero čudakov, preteklosti, snega, mraza. Knjiga je odlična. Bere se izjemno hitro in kvalitetno. In na koncu nima tistega Poirot učinka, v katerem je bil morilec ves čas vsem pred nosom. Sploh ni poanta v morilcu. In razrešitev uganke je le del tega, zakaj je zanimivo brati. Predvsem to, kaj je tisto, v tej knjigi, za kar bi si želel vztrajati v branju, ni tako enoznačno, kot bi se na prvi pogled zdelo. Zato to niti ni klasična detektivska zgodba.
Dekle, ki se je igralo z ognjem je nekaj povsem drugega. Ne vem, če sploh lahko govorimo še o kriminalnem romanu, saj v prvi tretjini knjige nihče ne umre. No, skoraj. In šele na polovici knjige se glavni junak odloči, da bo umor(e) razrešil. Vse prej je bila predpriprava. Ki jo je pisatelj posvetil glavnim likom. Na čase se mi je zazdelo, kot se ni več strinjal sam s sabo, kako je na koncu prve knjige opravil z Salanderjevo. Na kakšen način je pri njej zaključil z zgodbo. Zato je bilo potrebno v drugi knjigi napraviti uverturo in Salanderjevi dati mesto, tja, kjer ga ima. Z nekaterimi lepotnimi popravki, heh. Vseeno je zgodba, čeprav za odtenek bolj razpršena, za moj okus mnogo boljša od prve. Poglobi se v temačno preteklost in razkrije veliko Lisbethine preteklosti. In tu je pravzaprav ključ celotne zgodbe. Tisto spremno čtivo, ki govori o raziskovanju nasilja/posilstev na ženskami na Švedskem, je le za zraven. Bistvena je zopet preteklost. Temačna preteklost. In zanimivo je tudi to, koliko časa v drugem delu potrebujeta Kalle in Sally, da se dejansko srečata.
Sedaj moram priti do tretjega dela. Prevoda še ni, čakal ga ne bom.
(slike: www.emka.si)
Komentarji
Objavite komentar