Preskoči na glavno vsebino

Ob branju biografije L.Cohena

Težko bi stal za besedami, da je biografija Leonarda Cohena, ki jo je spisal Anthony Reynolds in izdal pod naslovom A remarkable life, kvalitetno napisana. Od dela, ki se dotika življenja enega največjih umetnikov, bi  pričakoval nekaj več. Čeprav v resnici žanra ne poznam tako dobro, da bi vedel, kaj bi moral avtor storiti, da bi bilo bolje. A vseeno. Ponudi sicer nekaj zanimivih vpogledov v življenje Leonarda Cohena, čeprav bi najraje svetoval, da v izboru branja njegove biografije posežete po kakem drugem avtorju. Najbolje Cohenu samemu. Zato nekoliko manj o tej biografiji in nekoliko več o tem, kako Cohena vidim sam.

Leonard Cohen. Njegov izraz deluje na mnogih področjih. Tako je tudi z uvidom v to kar je. O stvari sami, pa naj si bo to o jutranji skodelici kave ali pa o ljubezni, se z besedo lahko približamo le delno. Zdi se, da besedi umanjka tisti notranji presežek, ki bi ji dovoljeval, da se dotakne stvari same. Zdi se tudi, da je po drugi strani ravno to tisti perpetuum mobile, ki iskanje pravega notranjega presežka in pustiti-biti besedam, da spregovore skozte, tisto nekaj, kar nam dovoljuje, da o isti stvari lahko resnico izrekamo na več načinov. In poezija je kraljevska pot do tega, kar govori resnica. Do česar lahko z izrekanjem sploh pridemo v približevanju stvari sami. Ljubezni, Strahu in Sreči. Pa čeprav se nam tam, na dosegu naše utrujene in zgubane roke zazdi, da jo bomo ujeli, prijeli in nikoli več ne izpustili, vedno znova zgodi, da odide v neznano. In v trenutku smo zopet na začetku. Tam, kjer domuje le odgovornost tej oddaljujoči se stvari in praznina za naš odgovor. In tam je vse odvisno od nas. Nikogar ni več blizu in nihče tja ne more. Razen nas samih. Tja se vedno znova vrnemo in vedno znova odhajamo proč. Nekateri to počno na podlagi neke notranje nujnosti, a so v njej neskončno svobodni. Zato se sadovi njihovih potovanj do stvari in grabežljivega hrepenenja po ujetju resnice v besedo, vseh drugih tako močno dotaknejo. Pretresejo in po žilah poženejo strup, ki nas bo še dolgo držal v paralizi. Leonard Cohen je zato človek, ki prebiva na tej poti. Je to pot prehodil že večkrat in jo predrugačil za vse tiste, ki skušamo stopati za njim. Besede, za njim ostajajo, pa se zdijo ena redkih manifestacij notranjega presežka življenja, ki ga lahko živi poezija. To se zgodi le redkim, ki besedam dovolj puste biti. Leonard Cohen se zdi vedno znova kot Motovilka, zaprta v stolp brez vrat, od koder lahko le gleda ven in se bori, da pobegne. In v kolikor želiš do njega, pa potrebuješ magične besede. Njegova poezija je tako predvsem vabilo k izzivu, da ponudiš enako svobodo nagovoru in da poizkusiš sebe v približevanju stvarem samim. In da vztrajaš, nikoli ne odnehaš. Čeprav veš, da temu nikoli ni konca, brez žalosti izpolnjuješ pomembno nalogo, ki ti jo imanentno nalaga pesniško bistvo izrekanja stvari same. Ker je to nujnost. In ker v tem občutiš pravo svobodo. Zato na koncu – ko pridemo tja, kamor nas zanese v tem iskanju – verjetno besede ne bodo več pomembne, ker bo pomemben presežek, ki ga nosijo s seboj. In stvar sama požmikavši in izmikajoče se, že dolgo tiči v grmu tega presežka. Torej Ljubezen, Strah in Sreča.

Ostalo je preostanek, ki nastaja popotniku. Leonard Cohen je popotnik. Nekaj, kar je v množici prepuščenega iz popotovanj prinesel v svoji borši nazaj. In vesel sem, da je. Ker zmore prijetnost in žalost vzeti skupaj. In Ljubezen, Strah in Srečo. Tu so njegove pesmi, melodije, romani in slike. Kot nedeljivi preostanki, v katerih lahko uživam in jemljem navdih. In z veseljem bom to počel še naprej. Tako nekako vidim Cohena sam.

Kljub nekakšni puščobi torej, ki spremlja vsebino biografsko pripovedi, sem bil vseeno marsikje dovolj vzdražen, da sem šel k branju in posluhu g.Cohena. Čeprav dvomim, da je to bil, vseeno izpolnjujem ta namen, ki je prežal name iz mnogih strani A remarkable life. Hecno, izpolnjujem namen, za katerega ne vem ali obstaja. Vem pa sedaj, da Cohen ne jemlje vsega, kar je napisal, z enakim zadovoljstvom. In ena redkih pesmi, za katero pravi, da je prava pesem, je Tower of Song. In tam najdemo, vsaj tako se zdi, mikrokozmos pesniškega bitja, iščočega, približujočega se stvari sami in hkrati odmikajočega se od nje, zavedajoč se tega, kaj kot pesnik lahko ponudi. In ponudi lahko ogromno. Tu se tudi sam s sabo z veseljem strinjam. Kar ni več tako pogosto, kot je bilo včasih.



But I feel so close to everything that we lost 
We'll never have to lose it again 
(Leonard Cohen: Tower of Song)


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga