18. februar 2013

Ob branju biografije L.Cohena

Težko bi stal za besedami, da je biografija Leonarda Cohena, ki jo je spisal Anthony Reynolds in izdal pod naslovom A remarkable life, kvalitetno napisana. Od dela, ki se dotika življenja enega največjih umetnikov, bi  pričakoval nekaj več. Čeprav v resnici žanra ne poznam tako dobro, da bi vedel, kaj bi moral avtor storiti, da bi bilo bolje. A vseeno. Ponudi sicer nekaj zanimivih vpogledov v življenje Leonarda Cohena, čeprav bi najraje svetoval, da v izboru branja njegove biografije posežete po kakem drugem avtorju. Najbolje Cohenu samemu. Zato nekoliko manj o tej biografiji in nekoliko več o tem, kako Cohena vidim sam.

Leonard Cohen. Njegov izraz deluje na mnogih področjih. Tako je tudi z uvidom v to kar je. O stvari sami, pa naj si bo to o jutranji skodelici kave ali pa o ljubezni, se z besedo lahko približamo le delno. Zdi se, da besedi umanjka tisti notranji presežek, ki bi ji dovoljeval, da se dotakne stvari same. Zdi se tudi, da je po drugi strani ravno to tisti perpetuum mobile, ki iskanje pravega notranjega presežka in pustiti-biti besedam, da spregovore skozte, tisto nekaj, kar nam dovoljuje, da o isti stvari lahko resnico izrekamo na več načinov. In poezija je kraljevska pot do tega, kar govori resnica. Do česar lahko z izrekanjem sploh pridemo v približevanju stvari sami. Ljubezni, Strahu in Sreči. Pa čeprav se nam tam, na dosegu naše utrujene in zgubane roke zazdi, da jo bomo ujeli, prijeli in nikoli več ne izpustili, vedno znova zgodi, da odide v neznano. In v trenutku smo zopet na začetku. Tam, kjer domuje le odgovornost tej oddaljujoči se stvari in praznina za naš odgovor. In tam je vse odvisno od nas. Nikogar ni več blizu in nihče tja ne more. Razen nas samih. Tja se vedno znova vrnemo in vedno znova odhajamo proč. Nekateri to počno na podlagi neke notranje nujnosti, a so v njej neskončno svobodni. Zato se sadovi njihovih potovanj do stvari in grabežljivega hrepenenja po ujetju resnice v besedo, vseh drugih tako močno dotaknejo. Pretresejo in po žilah poženejo strup, ki nas bo še dolgo držal v paralizi. Leonard Cohen je zato človek, ki prebiva na tej poti. Je to pot prehodil že večkrat in jo predrugačil za vse tiste, ki skušamo stopati za njim. Besede, za njim ostajajo, pa se zdijo ena redkih manifestacij notranjega presežka življenja, ki ga lahko živi poezija. To se zgodi le redkim, ki besedam dovolj puste biti. Leonard Cohen se zdi vedno znova kot Motovilka, zaprta v stolp brez vrat, od koder lahko le gleda ven in se bori, da pobegne. In v kolikor želiš do njega, pa potrebuješ magične besede. Njegova poezija je tako predvsem vabilo k izzivu, da ponudiš enako svobodo nagovoru in da poizkusiš sebe v približevanju stvarem samim. In da vztrajaš, nikoli ne odnehaš. Čeprav veš, da temu nikoli ni konca, brez žalosti izpolnjuješ pomembno nalogo, ki ti jo imanentno nalaga pesniško bistvo izrekanja stvari same. Ker je to nujnost. In ker v tem občutiš pravo svobodo. Zato na koncu – ko pridemo tja, kamor nas zanese v tem iskanju – verjetno besede ne bodo več pomembne, ker bo pomemben presežek, ki ga nosijo s seboj. In stvar sama požmikavši in izmikajoče se, že dolgo tiči v grmu tega presežka. Torej Ljubezen, Strah in Sreča.

Ostalo je preostanek, ki nastaja popotniku. Leonard Cohen je popotnik. Nekaj, kar je v množici prepuščenega iz popotovanj prinesel v svoji borši nazaj. In vesel sem, da je. Ker zmore prijetnost in žalost vzeti skupaj. In Ljubezen, Strah in Srečo. Tu so njegove pesmi, melodije, romani in slike. Kot nedeljivi preostanki, v katerih lahko uživam in jemljem navdih. In z veseljem bom to počel še naprej. Tako nekako vidim Cohena sam.

Kljub nekakšni puščobi torej, ki spremlja vsebino biografsko pripovedi, sem bil vseeno marsikje dovolj vzdražen, da sem šel k branju in posluhu g.Cohena. Čeprav dvomim, da je to bil, vseeno izpolnjujem ta namen, ki je prežal name iz mnogih strani A remarkable life. Hecno, izpolnjujem namen, za katerega ne vem ali obstaja. Vem pa sedaj, da Cohen ne jemlje vsega, kar je napisal, z enakim zadovoljstvom. In ena redkih pesmi, za katero pravi, da je prava pesem, je Tower of Song. In tam najdemo, vsaj tako se zdi, mikrokozmos pesniškega bitja, iščočega, približujočega se stvari sami in hkrati odmikajočega se od nje, zavedajoč se tega, kaj kot pesnik lahko ponudi. In ponudi lahko ogromno. Tu se tudi sam s sabo z veseljem strinjam. Kar ni več tako pogosto, kot je bilo včasih.



But I feel so close to everything that we lost 
We'll never have to lose it again 
(Leonard Cohen: Tower of Song)


Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...