Preskoči na glavno vsebino

Človeško telo ali kje se skriva pravi roman?

Paolo Giordano je pisatelj, ki me je – kot tudi marsikoga drugega – navdušil s prvencem Samotnost praštevil. Zato sem tudi njegovo drugo delo, Človeško telo, dal na seznam poletnega branja. Tega nisem storil, ker bi šlo za tipično poletno branje, bolj zato, ker sem vedel, da ga bom prežvečil že pred jesenjo. Vsekakor je roman precej drugačen od Samotnosti praštevil, mogoče tudi nekoliko bolj šibak v tistem prvem napadu, kakor včasih rečem silovitemu občutku, s katerim te lahko knjiga prevzame, a vendarle velja kot izvrstna bralna izkušnja. In veseli smo lahko, da ga imamo na policah.

(vir slike: emka.si)

Formalna realnost objekta je večkrat bolj pomembna kot njega vsebinska realnost. Včasih v časih pride moment, ko se vprašaš, ali vseeno sodiš človeka po obleki, ki jo nosi; film po igralcih, ki v njem nastopajo in knjigo po platnici, v katero je ovita. Ja, velikokrat to storimo in vpliv, ki ga ima forma na dojem, je včasih veliko večji kot vsebina. Zato tudi lahko trdim, da bi Človeško telo dojel drugače, če bi ga ne napisal Italijan. Predstavljam si, da bi takšen roman spisal kak Američan, ki bo želel opozoriti na različne obskurnosti, ki se lahko dogodijo vojakom na misiji v Afganistanu, pripravah na pot tja in razcefranost njihovih osebnosti po povratku. In zraven zapakiral še nekaj misli o zasaditvi dreves svobode v deželo, ki je ne pozna ter pihal na dušo brezbožnih sodržavljanov zahodnega sveta, kako je potrebno biti hvaležen za trud vojakov, ki toliko in toliko kilometrov proč doživljajo grde stvari za boljši jutri naših zanamcev. Ne. To knjigo je napisal Italijan. In resda govori o skupini vojakov, ki so odšli na misijo v Afganistan, utripu njihovega življenja v oporišču, groznem dogodku in soočanju z življenjem ob povratku domov. A roman ni patetičen. Ni teatraličen. Nima končne katarze. Po branju se ne počutiš hvaležnega, tudi ne sovražnega. Življenje skupine ljudi, čeprav s podobnimi kratkoročnimi cilji in popolnoma različnimi bivanjskimi konteksti, se lahko hitro obrne. In meja, ki jo Giordano tu večkrat, sklepam da povsem namerno, postavi, je človeško telo. Ta meja te lahko naredi osamljenega, prestrašenega, ljubljenega, discipliniranega, samozavestnega in seveda tudi mrtvega. In nič ni brez posledic.

Branje Človeškega telesa ni težko početje. Giordana odlikuje fokus, ki ga prepoznam v risanju podob v glavah njegovih književnih likov. Zato ne hodi po nepotrebnem dlje od tega. Tudi v primerih in snovi, kot jo je vzel za Človeško telo, bi zlahka podlegel izteku v demonizaciji okolice, ki človeka pripravi do strašnih dejanj, pa se mi ni zdelo, da bi. Vojakom se stvari v Afganistanu ne dogajajo zaradi Afganistana. In vojakom se stvari doma ne dogajajo zaradi Afganistana. Stvari se dogajajo zaradi vzvodov, ki so vezani predvsem na karakter in, kot tudi v Samotnosti praštevil, na preteklost junakov. Ta fokus ostane nepretrgan skoraj večino branja. Včasih se edinole zazdi, da je kot pisatelj pri ustvarjanju te zgodbe kolebal med tem, kateremu liku bi posvetil glavno vlogo. V katero glavo bo najbolj podrobno zlezel. In se vse do konca ni mogel odločiti med dvema, vojaškim zdravnikom Eggitom in vodnikom Renéjem. A to kolebanje ni kako kolcanje, ki bi povzročalo hude probleme. Bolj se mi zdi, da je različnost usod, ki jih lahko najdemo na podobnih krajih, tako bolje izpostavljena.

Vojaki so ikone. Podobe nečesa neustrašnega, trdega, mišičastega, nečesa, kar preživi hude napore in preizkušnje. Sploh tiste, ki so pripravljene oditi toliko in toliko kilometrov proč od vsega, kar jim predstavlja dom. In Afganistan je, vsaj za te naše vojake v Človeškem telesu, dovolj daleč, da bližine ni več in jo je potrebno kompenzirati. Nekje je potrebno vzeti idejo, ki ti pove, zakaj to počneš, kako boš prebrodil vse tisto kar se ti dogaja. In te kompenzacije so tiste, ki z ikonami neustrašnega nimajo kaj veliko opraviti. Razgaljajo v dno duše in telesa. Tako spremljamo vojaka, ki je neustrašen, velik tako v mišicah kot tudi v predrznosti, a ga dogodki prisilijo v dejanje, ki ga naredijo povsem majhnega. In nekoga, ki navkljub svoji stoičnosti čuti, da je napravil veliko napako, ter to napako odpravlja na nekoliko kontroverzen način. Ali nekoga tretjega, ki ga je vse skupaj, misija, sovojaki, dogodki pred in po boleči izkušnji v Afganistanu, pripravilo do obračuna z uniformo kot tako. Kar nekaj takšnih zgodb je na delu.

Torej, ne pričakujte kake literarne revolucije. Človeško telo se ne zdi presežek. Ne v literarnem, ne v idejnem oziru. Popolnoma ničesar nelogičnega ni v tem branju. Zato od bralca ne terja nesprejemljivih naporov. Stavi pa na portretiranje profilov vojakov, sprememb njihovih osebnosti in, kar je najbolj (na pozitiven način) moteče, na trke teh osebnosti. Gre za uvid v življenje skupine, v kateri je veliko osebnih zmag in še več porazov. Skupine, ki pravega alfa samca nima. Vpogled v povezanost teh vojakov s svojimi bližnjimi, ki navkljub sodobni tehnologiji, ostanejo oddaljeni. Vpogled v prekinitve. Ali, kot je Giordano v pogovoru za BorderKitchen v Haagu marca 2013 dejal sam: “Pravi roman se skriva v vsakem liku”.

Človeško telo, za razliko od učbeniških skic, ki smo jih bili deležni že v osnovnošolskih klopeh pri kaki biologiji, ni eno samo. Mnogo jih je. Pravzaprav neštevno, ob zamisli na vse ljudi, ki so že umrli in vse, ki se bodo še rodili. Zato univerzalni karakter Giordanovih junakov, ki jih tu v resnici celo malce ločuje od njih kot vojakov (v bistvu bi lahko bili tudi delavci v tovarni ali taborniki na pohodu) in s tem nezamenljivost situacij v romanu napravi nekoliko bolj vodeno, vseeno deluje kot ključ, ki bo odprl vrata do marsikaterega bralca. In Giordano je mnogo časa v tej zgodbi posvetil pripravi na, lahko rečemo, najbolj travmatični moment zgodbe, ki nepovratno spreminja vse. Zato je to tolikanj manj vojaški, vojni roman. In toliko bolj roman o boju nasploh.

Bralni užitek je tako na visokem nivoju, črke tečejo hitro in sedaj čakam tudi na naslednje branje izpod peresa/tipk Paola Giordana.

Tole je film, ki je nastal v avtorstvu Giuseppa Carotenuta in Paola Giordana ob nekajdnevnem obisku vojakov v Gulistanu; obisk, ki je svoj iztek našel v romanu Človeško telo.







O Človeškem telesu tudi na:

Mladinska knjiga
Intervju z Giordanom na Siol.net
Bukla
MMC RtvSlo
Delo
Pogledi
Pisateljeva spletna stran
The HagueOnline

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make