O mladinski in otroški literaturi tule ni dovolj zapisov. Ker menim, da gre v bistvu za skoraj najpomembnejši del književnosti. Tu se dobivajo bitke za boljši svet in ustvarja svet bralne kulture, ki se zdi eden bolj pomembnih temeljev za izgradnjo generacij, ki bodo zapovedani razumski analitičnosti podati roko empatičnega dojetja različnih načinov bivanja in poti do sreče. In tudi zato, ker sam v resnici takšne literature berem - zahvaljujoč mladičem v hiši - največ.
O tem, kdaj se neki otroški in mladinski literaturi lahko reče, da je odlična, se najbrž lahko prebere veliko strokovne literature. Po mojih izkušnjah je za pravi učinek potrebno marsikaj. Če gre za mlajše otroke, je izjemno pomembna kvalitetna likovna oprema, pri starejših je že bolj pomembno to, kako se lahko mladi povežejo z osrednjimi liki in življenjem, ki ga živijo. Bolj kot moralka, torej nek nauk o dobrem delovanju, ki je svojčas veljal za nepogrešljivega, se mi zdi pomembno, kako avtorji uspešno v delo odkrito ali prikrito podtaknejo družbeni problem. Torej temo, s katerim se običajno v svojem življenju srečajo nekoliko kasneje, a gre za situacije, ki jim nujno in pomembno oblikujejo osebnost v skladu s tistim, kar sem napisal nekoliko višje. Seveda to ne pomeni, da doma beremo zgolj takšne knjige, a problemska literatura v rokah in ušesih mladih in še mlajših bralcev se mi zdi, da lahko naredi spremembo. Takrat, ko je dobro narejena.
In med te zlahka prištejem tudi dve, ki sta se v zadnjem času znašli v mojih rokah. Gre za knjigi, ki mladim spregovorita o trpki in stresni izkušnji, ki je v bistvu popolnoma stvar odraslih. Torej sveta, ki ga mladi ne poznajo in ga ne morejo povezati s tem, kar so vajeni vsakodnevno srečevati. In zato se mi zdi po eni strani tako zelo pomembno, da se avtorji tega sploh lotijo kakor tudi, da zmorejo oditi v skrivnostni svet mladih bralcev in jim po svojih najboljših močeh to tudi predstavijo. In to navkljub vsemu, kar se dogaja v glavah staršev, ki otrokom takšne literature ne marajo preveč predstavljati in jih ob tem ne le oropajo priložnosti za pogovor, nova znanja in izkušnje temveč dostikrat tudi odličnih knjig.
vir slike: ocean-si.com
Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj? je slikanica slovenske avtorice Polone Kisovec. Namenjena je zelo mladim bralcem, tistim, ki so v največji meri še poslušalci in bralci.
Gre za zgodbo o Lunini vili, ki ponoči s svojo svetlobo piše skrivnosti vsem, ki ponoči ne morejo spati. In o Sončnem princu, ki je skrbel za to, da je podnevi svetlo in bogato s sončno svetlobo. Tudi Princ želi spoznati Vilo, kar mu s pomočjo nedolžne pretveze tudi uspe. Vila mu ob odslej rednih srečanjih naklonjenost vedno bolj tudi vrača. In tako se v maniri čisto prave pravljice rodi velika ljubezen med tistim, kar se je zdelo nasprotno, a ta se, jasno, na takšna nasprotja vedno požvižga. Ob tem se življenje seveda spremeni, načrti in tisto, kar je najpomembnejše, se predrugači. In skupno življenje terja velike odločitve, ki pa za Vilo, ki se od Princa ni več ločila, niso bile pomembnejše od sreče, ki jo je občutila. In v njuni sreči se je rodila tudi mala zvezdica. Življenje pa je kljub vsemu pričelo postajati težko, in med Vilo in Princem je prišla žalost. In Vila je spoznala, da za svetlobo, ki jo je izgubila, potrebuje življenje brez Princa. A zvezdica je ostala tisto najpomembnejše, kar ju združuje, nemara prav zavoljo Sončnega princa in Lunine vile, ki sta pregnala žalost v sebi.
Nekega jutra, ko bi Lunina vila spet morala skupaj s Sončnim princem obsijati nebo, je njena srebrna svetloba popolnoma ugasnila. Lunina vila ni mogla več s Sončnim princem sijati skozi dan.
Slikanico boste težko spregledali, saj jo krasijo zelo navdušujoče ilustracije. Mark Jordan je poskrbel za podobe, ki na vsaki strani bogato čarajo fantazijski svet neba in zemlje, zvezd in žarkov, dneva in noči. Kot bi želel uprizoriti čudovit boj med hladnimi barvami, v sredi katerih kraljuje srebrna barva dekletovih las, obleke in sijaja ter vročimi podobami sonca, večerne zarje in svetlega življenja, ki ga prinašajo žarki sončne moči. A privlačno je tisto na sredi med njima, saj gledalca podob prepriča, da nasprotja lahko rojevajo lepoto, dasiravno so nepreklicno drugačna drug od drugega. Zato predvsem odlično deluje v tem, da privablja pozornost najmlajših in hkrati podpira vsebino zgodbe, ki od vsega začetka navkljub skupni lepoti namiguje na nepremostljivost nasprotij obeh polovic. Vsebina, navkljub odsotnosti nekega zlobnega lika, ki je večkrat njen pomembni element, deluje prav zato, ker problem najde in reši nekje povsem drugje. In tu je tisto, kar počne ta slikanica. Na izjemno dober način, s pravim občutkom in v jeziku, ki ga otroci v svojem svetu poznajo, jim predstavi zelo zelo zoprno reč, ločitev. Zoprnija, ki bi morala ostati stvar odraslih, prizadane pa najbolj otroke. Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj? otrokom pomaga k odgovorom.
vir slike: zalozbamis.com
Druga knjiga ima krajši naslov. Mavec. In tudi za povsem drugačen žanr, narejen za drugo publiko in na drugačen način dosega bralce. Gre za lani izdan prevod knjige nizozemske pisateljice Anne Woltz, ki je prejela nagrado zlato pero kot najboljša nizozemska mladinska knjiga. Spremljamo pripoved o dogajanju enega dne, ki ga je dvanajst-in-še-malo-letnica s svojo sestro, očetom in materjo preživela v bolnici. Skozi njene oči beremo o očetu in sestri, ki sta s sanmi doživela nezgodo, zaradi katere je bilo potrebno obiskati zdravnike, tam počakati mamo in zaradi poškodb oskrbeti tudi očeta. A v tej bolnišnici se zgodi marsikaj, saj v svojem uporniškem duhu mlada Felicija oz. Fic, kot ima rajši, spozna bolnišnično osebje in njene obiskovalce precej bolje, kot je pričakovala. Ob raziskovanju sreča Adama, najstnika, ki ima v inkubatorju prezgodaj rojenega bratca; Primulo, ki je mlajša pacientka, ravnokar preživela operacijo na srcu, sestro Jasmino in njeno neuslišano ljubezen, dr. Metelka. Ob prijetnih, popolnoma nevsiljivih in vsakdanjih pogovorih, s katerim se avtorica približa najstniški populaciji se rojevajo nove ljubezni in navezanosti, ki so takrat seveda najpomembnejše na svetu. Pogovori torej, polni brihtnoglavosti in gibanja na meji med sporom in vzhičenostjo, v primežu nenehnih dvomov o sebi. V Ficinem primeru je vse skupaj še potencirano, saj je njeno razmišljanje povsem pod vplivom dejstva, da sta se njena mati in oče pred tednom dni ločila. Kaj se plete v glavi najstnice, ki se giblje od besa nad materjo do zagledanosti v Adama in kako skozi avanturistični pogum narediti nepozaben dan v bolnišnični oskrbi, ki v marsičem ne bo trajal le en dan, je avtorica povsem prizemljeno in privlačno naredila v zgodbi, ki bi jo z lahkoto bral še naprej. Brez težav jo lahko v roke porinete tako starim kot mlajšim.
Tako da zdaj razumem, zakaj so ljudje po vsem svetu vedno znova tako nori, da se poročajo. Vsi mislijo, da spadajo k srečnežem.
Mavec torej prav tako spregovori o ločitvi. A nekoliko bolj posredno in z drugačnimi sredstvi kot prej omenjena knjiga. Kar je logično, saj je namenjena nekaj let starejšim bralcem, ki jih ne pritegneš več tako zlahka. Fic je sicer povsem vzljubljivo dekle, a v sebi nosi jezo, ki jo mora tako ali drugače sprostiti, a jo na tej poti nepričakovano sreča čustvo povsem druge sorte, kar avtorica izvrstno uporabi za afektivno doživljanje grozljivega občutka razpada družine. Doživljanje, ki se uspe ogniti klišejem in pretiranemu patosu, ampak ves čas ohranja prizmo kljubovalnega dekleta, ki hoče dajati vtis najmočnejše in najbolj samozavestne, medtem ko v njenih mislih odmeva želja po tem, da se mama vrne nazaj. Izvrstna knjiga, ki na krilih enačaja med mladostjo in norostjo zariše bolečine dveh sester ob ločitvi njunih staršev in nemalokrat ozaljša osnovno idejo z globljimi odmevi.
Obe knjigi bom zapisal na seznam kot primer dobro narejene otroške oz. mladinske problemske literature. Takšne, ki lahko pomagajo k boljšemu razumevanju sveta. Trik obeh je v tem, da ne funkcionirata le kot branje na recept. Ne gre za knjigi, ki bi ju podtaknil le otrokom ali najstnikom, ki so doživeli oz. doživljajo ločitev svojih staršev. Podtaknil bi ju vsem, ker sta, vsaka na svoj način, izvrstno branje in povabilo v pogovor.
Komentarji
Objavite komentar