Preskoči na glavno vsebino

Lepota je pogubna: fatalne ženske

V zadnji izdaji Modernih klasikov je k nam prišel prevod Eka Kurniawana, romana Lepota je pogubna. Knjiga je širokopotezno zastavljeno in večino svojih ciljev, po mojem mnenju uspešno tudi zadane. Gre za epsko zgodovinsko dramo, ki izpostavlja nekaj generacij družine, na čelu s prostitutko, potomko Nizozemskih naseljencev in turbulentno usodo njenih štirih hčera, bralca pa skozi ta življenja popelje v brutalno, surovo in neprizanesljivo pot desetletij 20. stoletja, ki so bila za Vzhodno Indijo tako zelo pomembna. Široka paleta junakov, učna ura zgodovine in preizkušnje vrednot. Dobro branje.

vir slike: emka.si

Prikaže nam torej generacijsko pripoved v zgodovini Indonezije. Prične pred drugo svetovno vojno in konča mnogo kasneje. Vmes pa so zgodbe. Že na začetku vas pričaka antologijski stavek, o katerem boste upravičeno lahko brali, da gre za enega najboljših začetkov romana sploh.
Ta nas pelje v okvir romana, kjer kmalu spoznamo Devi Aju. Od mrtvih vstalo prostitutko, ki je po 21 letih v grobu vstala in odšla domov. Tam jo čaka najmlajša hči, ki ji je ime Lepotica, čeprav je vsej prej kot to. Ta je ostala doma, skupaj z gluhonemo služabnico. In tako se pripoved lahko prične. Odpelje nas daleč nazaj v preteklost. V čas, ko se je družba v Indoneziji delila na Nizozemce in domačine, kjer so bili slednji v vidno inferiornem položaju. Tudi Devi Aju je potomka Nizozemcev, a svojih bioloških staršev ni poznala niti pogrešala, odraščala je pri drugih. In nato pride vojna. Pridejo Japonci. Ženske so prisiljene v prostitucijo, med njimi tudi prelepa Devi Aju. Prav v tej izkušnji nam pripovedovalce razkrije eno od rdečih niti romana, ki skuša iti v smer, kako so ženske s svojo lepoto lahko obvladovale tudi najmočnejše. Devi Aju je v tem bordelu postala dvoje. Noseča in prostitutka. Rodila je hčer japonskega oficirja, ki je bila prav tako fatalno lepa kot njena mati. Doma, v Halimundi so razmere precej kritične. Po eni strani imamo mestne oblasti, ki z vojsko držijo prebivalce v nemirete, a tragično življenjsko usodo. In Devi Aju postane najbolj iskana prostitutka v Halamandi, tista, s katero želi spati prav vsak. Fatalna ženska, lik prostitutke, ki je ohranila digniteto. Ženska, po kateri hrepenijo čisto vsi. Po Alamandi, prvi hčeri, dekletu s poševnimi očmi pride druga, Adinda. Tudi ona slovi po lepoti. In tako tudi tretja hči, Maja Devi. Roman se na začetku suka okoli življenja prostitutke Devi Aju in njenih treh hčera, ki imajo različne očete. Tujce in domačine. 

Neko sobotno popoldne meseca marca je Devi Aju vstala iz groba, potem ko je bila enaindvajset let mrtva. Pastirček, ki se je zbudil iz dremeža pod plumerijo, se je polulal v hlače in zavreščal, štiri ovce so zbezljale med kamne in lesena znamenja na grobovih, kakor da bi tiger skočil mednje.

Roman opisuje tudi Šodanča, vodjo mestnega vojaškega odreda. Opisuje tudi Maman Gendenga, najstrašnejšega zlikovca, ki je prišel v mesto in v gangsterski maniri kraljuje na avtobusni postaji. Opisuje pri ženskah želenega Klivona, ki zavzema položaj, ki v Indonezijski zgodovini prav tako ne sme manjkati. Klivon je komunist. In vsi ti imajo svoje zgodbe in vse zgodbe se večkrat nevarno prepletejo. Vsi trije moški imajo skupno točko, ki je v resnici Devi Aju, njene hčere. Šodančo se poroči z najstarejšo, ki je svoje srce sicer že davno tega poklonila Klivonu, a ta odide začasno v tujino. V znak zvestobe si Alamanda ob poroki nadene železni deviški pas, s katerim bo Šodanču skušala preprečiti odnose z njo. A roman ne opisuje razmer, ki bi bile ženskam naklonjene. Moški so si svoje, ali bolje tisto, kar so menili, da jim pripada, tako ali drugače tudi vzeli. Klivon se po razočaranju po vrnitvi v Halimundo sicer na račun želje po revoluciji s komunizmom neha ukvarjati z najstarejšo, a se tako ali drugače usodno zaplete z Adindo. Gendeng, pa, pravilno ste ugotovili, svoje ljubezensko razmerje sklene z najmlajšo in se z njo poroči že, ko je Maja Devi še otrok. Knjiga nato gibko plete zgodbo treh sestra in njihovih pomembnih mož. Vseh treh posebno močnih moških likov. Usoda spleta čudne korake in tudi končni izpleni so zanimivi za vse vpletene. Ob tem pa je zgodba Devi Aju, matere, najlepše prostitutke v Halamandi, vedno manj slišna, saj hčerke z materjo niso ohranjale stikov. Tudi avtor nanjo kar nekako pozabi. Lepota je pogubna se konča nekaj deset strani kasneje, ko so najstniki hčeri Alamande in Maje Devi ter Adindin sin, vrstniki, potomci Devi Aju. Ti šele poskrbijo za pravi zaključek epopeje, ki je dokončno zapečatila tisto, kar je v začrtala v naslovu.

"Ali ne veš, kaj so med vojno moški delali ženskam?"
"Vem samo tisto, kar si mi povedala," je odgovorila Alamanda. "Zdaj boš pa videla, kaj lahko ženske v miru počnejo z moškimi."

V knjigi, ki je izvrstno branje, sem tako užival v dveh linijah branja, ki se čudovito prepletata. Tako da v resnici niti ne vem, kam so tako hitro izginile vse tiste strani, ki so uspele obdelati kar nekaj desetletij Indonezijske zgodovine. Burna zgodovina, o kateri vsaj na literarnem nivoju nisem uspel brati še popolnoma ničesar, je prišla povsem dobrodošlo. V knjigi najdemo popis dogajanja v sicer izmišljenem pristaniškem mestu, kjer se sreča pripoved naroda, ki je iz kolonizirane dežele šele dobil lastno državo, doživel pretrese vojne in tudi kasneje grdo obračunaval s komunisti. V to zgodovinsko razsežnost, ki roman v prvi vrsti postavlja kot pripoved časa, odraščanja nekega naroda, se potem razrašča tudi osebna zgodba družine Devi Aju. Ob tej se zdi, da je zgodovinsko ozadje le kulisa, ki služi za prikaz, kako so oblast, ideologija, razmerja moči in telo vplivali na življenje posameznika. V tem je kar nekaj sorodnosti z kitajskim Živeti. Devi Aju se prikaže kot tista, ki bo iz vsega obstala kot zmagovalka. Prikaže se kot samozavestna mlada ženska, ki se zaveda svoje fatalnosti in tega, kaj z njo lahko naredi. Njene hčere so v tem nekoliko manj uspešne, njene vnukinje pa sploh ne. V tej liniji branja avtor inteligentno vzpostavlja generacijski roman na treh nivojih spopada z družbo in vlogo ženske v njej. Družbene razmere se v bistvu ne spreminjajo, takšen vtis ima bralec. Vedno znova je enako. Enako težko, zoprno, na čase nagnusno, strašno, brezčutno, šovinistično. V knjigi boste brali o seksu, ki je le redko sporazumne narave, vedno pogosteje pa argument moči. Z moške in ženske strani. Seks, ki je reševal zdravo pamet; reševal življenja; obsedal može in žene, ne glede na raso, status, politično prepričanje in vojaško taktiko. Vezni člen vseh teh malih življenj v opoziciji z neusmiljeno zgodovino, ki se v ozadju odvija in se vmešava v vse, kar naredijo, pa so nemara prav duhovi, ki jih avtor vplete vmes. Lepota je pogubna se začne z duhovi in konča z duhovi. Tudi vmes so, mogoče jih je celo vedno več. Kot stalni sopotniki življenja, opomniki preteklih grehov, folklore vsakdana in zgodb, ki ostajajo nezaključene tudi naprej.

"Ljubiš grdo žensko?"
"Ja"
"Zakaj?"
.
.
.
Ker je lepota pogubna.

V Lepota je pogubna se tako zdi skoraj pogubno govoriti o lepoti. O romanu bi se dalo govoriti veliko, a res je, da ne ponuja kakšne katarze. Z glavnimi junaki, kakor koli se nanje navežemo in se z njimi celo poistovetimo, ni pretiranega veselja. Je pa lepota. V funkciji simbola smrti. Takole na koncu se mi zdi, da je avtor želel izpeljati formulo, da je lepota tisto, kar se na prvi pogled zdi naravno orožje v boju za obstanek, a na dolgi rok skozi zlorabo pelje v nasprotni tabor, v pogubo. Ali mu je to uspelo, boste presodili sami. Pripoved o življenju Devi Aju lepoto deklet njene družine vzdigne v strukturo družbenih razmerij in tam učinkuje neverjetno. Lepoto počasi razgrajuje od orožja do prekletstva. To je roman o telesu. In duhovih. In o lepoti, ki je vedno manj lepa. Izvrstno branje.

✭✭✭

Obišči tudi:

Goodreads
Avtorjeva spletna stran
NY Times
Rochester
Complete review
Newyorker 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez