09. februar 2016

sLOLvenski klasiki 1: nova pisarija, ki navdušuje

Pisanje o sLOLvenskih klasikih je treba začeti mnogo prej. Moji zgodnji spomini na Prešerna niso nič preveč lepi, predvsem polni nenehnega ponavljanja, da je največji. Da je pisal najlepše verze in da je vanje zajemal vse tisto, kar je pomembno, da se pove. Spominjam se tudi učenja na pamet. Njegovih Sonetov nesreče, Povodnega moža in seveda tudi Zdravljice. Tako, v stilu šablon, po katerih je treba izrisati učenčevo pamet. Premalo pa je bilo zanosa, da bi ljubezen do mojstrstva besede ohranjali tudi naprej. Niti pri meni niti pri kom drugem. S Cankarjem je bilo precej podobno. Ali še nekoliko slabše. In potem je minilo nekaj let, ogromno let, ko sem se k obema vrnil. Spodbuda je prišla od nekje drugje. A od drugega branja je zavest o veličini tako Prešerna kot tudi Cankarja, in še marsikoga drugega, ostala v kotičkih spomina, od koder nikdar ne izgine. Danes se mi zdijo npr. Cankarjeve črtice vrhunec, ki se mu kot bralec lahko le čudim, Prešernovi stihi pa povsem nepresegljivi. To drugo branje je prišlo bolj ko ne po naključju. Imel sem srečo, da sem se v nekem trenutku zavedal, da je branje kul, da mi pomaga, da lažje organiziram ideje in predvsem, da v tem uživam. Vem pa, da med prvim in drugim branjem skoraj zagotovo ni nikakršne povezave. Iskati izgovor v tem, da imamo zoprno literaturo, ki jo je težko narediti berljivo, se mi zdi že malo mimo. Mnogo bolj verjamem, da je na delu prepričanje, da je odnos do slovenskih klasikov treba negovati na način neke nujnosti, ki prebiva nad ugodjem posameznika in zato deluje kot diskurz, ki mu ni mar za branost. Kajti iz tega bi sledilo, prvič, da se ustvarja nekritična percepcija tistega, čemur rečemo klasiki; drugič, da se ustvarja razlika med branjem, ki je nujno in branjem, ki ga skoraj nujno ne bi smelo biti, recimo tretjič, da do Prešerna, Cankarja in drugih gojimo spoštovanje, a beremo jih žal ne. In zato mi je pomembno, da se mladini branje predstavlja s toliko večjim zanosom. Da se premosti razlika in naključnost med prvim in drugim branjem. Tudi klasikov, tudi slovenske literature.

In zato sem zelo vesel, da je do knjige sLOLvenski klasiki prišlo.


vir slike: emka.si

sLOLvenski klasiki je prva samostojna avtorska knjiga, ki jo je izdal Boštjan Gorenc. In to ni nepomembno dejstvo. Ne to, da gre za prvo, temveč to, da jo je napisal prav Boštjan. Če si namreč dobro ogledamo panoramo vseh, ki nam padejo na pamet, ko bi iskali najprimernejšega avtorja takšni knjigi, bi pogled ne segal prav daleč. Meni se zdi, da takšno knjigo lahko skupaj spravi le on. Tako bo vsak, ki bo knjigo odprl, v njej našel elemente tega, s čimer se avtor ukvarja tudi sicer. Najprej, ta knjiga je standup. Ko jo boste brali, se boste počutili, kot da ste na standupu. Knjiga je namreč zbir kratkih skečev in če vas kateri od teh ne pripravi do krohota, vas kakšen drug zagotovo bo. Drugič, avtor je – kot že naslov pravi – za osnovo vzel dela slovenske klasične literature, njihove avtorje in junake. V bistvu je vzel snov in jo iz njihovega osnovnega domovanja prestavil v moderno spletno oblikovano življenje. Če vidimo, da gre marsikateri avtor s svojimi junaki v preteklost in tudi v svetove, ki nimajo zgodovine izven knjig, je Pižama v tej knjigi storil nekaj podobnega in tudi on združeval svetove na inovativen način. Tudi leta prevajanja fantazijske literature so pri tem malo pomagala. In mladinske literature tudi, čeprav knjiga ni le zanje.




A to razmišljanje naj ne odvrne od resničnega namena sLOLvenskih klasikov. Tu so zato, da se zabavamo. Da vidimo, kako bi se Prešeren obnašal na Facebooku in Twitterju; kakšno debato bi razvili komentatorji Menartovega Croquisa na Instagramu; kako bi Levstikova Vidkova srajčica izgledala na Kickstarterju; kako Zbrana dela Janeza Jalna lahko preoblikujemo v televizijski spored in kako bi izgledal remix Gregorčičeve Soči v letu 2014 na Twitterju. Tako se to knjigo lahko bere na vsaj dva načina: lahko jih beremo in ker jih poznamo, se smejemo kontekstu, v kakršnega jih je stlačil Pižama; lahko jih beremo in ker se nam zdi, da jih premalo ali celo ne poznamo, se odpravimo v knjižnico/na splet/v knjigarno, kupimo iskano in se vrnemo nazaj k sLOLvenskim klasikom in se smejemo kontekstu, v kakršnega jih je stlačil Pižama. In četudi bi se zdelo (pa se v resnici niti ne), da bi s kakim lahko opravil bolje ali drugače, je nekaj komadov, pri katerih je nepresegljiv. Tule moram obvezno omeniti Prešernov Krst pri Savici, ki je prav tako kot Povodni mož (ki ga poznamo že od prej) postavljen na Facebook in je naravnost odličen. Izvrsten je tudi Levstik v Popotovanju od Litije do Čateža. Pri Apelu in čevljarju, Zdravljici in Kosovelovem Kons. 5 pa je z uporabo emotikonov oz. čustvenčkov (kot se jim bojda reče) naredil res nekaj neverjetnega in posebnega, skoraj nek nov žanr zapisa poezije. Če bi se komu dotlej zdelo, da je vse skupaj lahko, takole poustvarjati vsebino v novih okvirih, je odsihmal povsem jasno, da je bilo na delu zelo zelo veliko truda. Posamezna poglavja nimajo – kot nekatera izvorna dela – kakih zastranitev in takoj preidejo k bistvu, zato od tega nemara slabost knjige, da strahotno hitro mine. A na srečo je naslov opremljen po šolsko z 1, kar seveda daje misliti, da bo tudi 2, 3, 4 …. in nato zbirka Največji hiti 1, 2, 3,… in nato mogoče tudi zbirka Alternativnih demo zapisov 1, 2, 3, … itd itd. Hec, seveda. V resnici bodo fajn že nadaljevanja. Gradiva je več kot dovolj. Veselim se jih že vnaprej. Ker so genialna kombinacija modernizacije klasičnih del slovenske literature, ki jih mimogrede oplemeniti s kako cvetko iz sodobnosti, nato spletnega načina življenja, besednih iger in tragikomičnega vsakdana literarnih ustvarjalcev in dovtipi, s katerimi mimogrede prehaja v kritiko odnosa, ki ga ima družba do kulture, tudi z orodji satire in ironije. Zagotovo nekaj, česar še niste brali. A boste večkrat. Predelave, ki bodo v svoji unikatnosti še dolgo aktualne. Zaradi originalov? Predelav? Najbrž obojega. Zgodovina predelav, ki so s svojimi unikatnimi pristopi aktualizirale originale, ima tudi že brado, daljšo od tiste, ki jo nosi avtor sLOLvenskih klasikov.

Tu se krog tudi sklene. Največja vrednost sLOLvenskih klasikov se mi zdi v tem, kako obračuna s tisto zgoraj postavljeno tezo naše folklore, da je odnos do slovenskih klasikov treba negovati na način neke nujnosti, ki prebiva nad ugodjem posameznika in zato deluje kot diskurz, ki mu ni mar za branost. Pižama je slovenske klasike povlekel v cono ugodja in s približevanjem v sodobno okolje pokazal, da mu je za branost še kako mar. Ob tem pa prav ničesar odvzel nujnosti tega, da se moramo s klasiki ukvarjati, jih brati, interpretirati in jim vdihovati življenje vedno znova. V tem primeru zabeljeno z obilico smeha. 


Pižama je napisal super knjigo. #sampovem

✭✭✭✭



Obišči tudi:

Emka
Peripatije
Avtorjevo spletišče
Goodreads
RtvSlo.si
Od lepe Vide (odlomek iz knjige)
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...