Preskoči na glavno vsebino

Rez: razočarane gospodinje po japonsko

Tokrat sem si zaželel nekaj svežega na področju žanra, ki se mu neusahljivo vdajam že dolgo. Kriminalni romani so mi vsekakor en tak knjižni fast food, ki ga brezmožgansko lahko berem, ga hitro požiram in nato relativno hitro tudi pozabim. Ker sem strasten ljubitelj skandinavskih avtorjev, vsaj kar se žanra tiče, sem si zaželel nekaj drugačnega. Z drugega konca sveta. In ja, zadeva je bila precej drugačna.

(vir slike: mladina.si)

Rez ni klasičen kriminalni roman. Običajno imajo kriminalke strukturo, kjer na je na začetku predstavljen bolj ali manj grozljiv umor ali kaka podobna barabija, bodisi preko žandarjev, ki na primeru delajo bodisi prek podrobnosti dogajanja te barabije same. Nato pa sledi dolga pot, polna temeljitega preiskovanja, ki v končni fazi pripelje do tega, da izvemo, kdo je barabijo storil. Tu se v resnici kar lomijo različni nivoji pripovedništva in izgradnje kompleksnosti, kajti spekter tega žanra lahko zajema zelo zapletene zgodbe; obstajajo seveda tudi zgodbe, ki hkrati potekajo v knjigi in se na koncu povežejo med seboj (vsekakor se pri teh splača, da se vsaj pretvarjaš, da ne veš, da se bosta na koncu stekli v eno, drugače ni toliko užitka) in obstajajo tudi zgodbe, ki kriminalni roman izraščajo iz te osnovne krivulje. Eden glavnih atributov dobrega kriminalnega romana se zdi ravno suspenz, ki se gradi pred razkritjem najpomembnejših vprašanj v zgodbi: Kdo je to storil? Zakaj je to storil? Koliko škode je s tem povzročil? Kateri od dobrih junakov bo za ta razkritja sploh preživel? … In v sodobnih brownovskih pisarijah se tem pridružita tudi Ali za vsem tem stoji kaka velika organizacija? in Ali bo končno razkritje spremenilo svet?

Kako se vse to godi pri ''kraljici japonskega kriminalnega romana'', Natsuo Kirino? Tisto v navednicah je v navednicah zato, ker je to tagline z ovitka knjige, tega si nisem sam izmislil. Citiram. Rez ima – glede na zgoraj zapisano – nekoliko nenavadno strukturo. Na začetku imamo umor, imamo razreševanje umora in odkrivanje tančic ozadja, ki se dogaja ob vsem tem. Vendarle z eno pomembno razliko do običajnih tovrstnih pisanjih: v resnici zelo dobro vemo, kdo je ubit, kdo je moril, zakaj je moril in kdo je morilcu pomagal pri zakritju sledov, kako je to zakrivanje potekalo in kaj vse gre lahko pri tem narobe.

V tem vedenju, ki ga imamo kot bralci, je oboje, največja prednost Reza in njegova največja hiba. Vse v žanrskem oziru, seveda. Največja prednost Reza je v tem, da ponudi nekaj novega, drugačen pogled. Ne gre za nek misteriozni, dozdevno popolni umor, ki potrebuje kakega Holmesa ali Poirota, da s svojimi prebliski rešita tisto, kar ste zdi nerešljivo in na koncu zmagoslavno ponudita Razkritje. Gre za pogled morilca samega. Avtorica se potrudi pri slikanju vsakodnevnega življenja štirih kolegic, ki hodijo na nočno delo za tekočim trakom v tovarno za pakiranje pripravljene hrane. Težko življenje, ki jih s svojo neusmiljeno vrženostjo v kapitalizem in s situacijami, s katerimi se soočajo, je tako, kot bi ga lahko živel slehernik. To je tista največja prednost Reza. Natsuo Kirino se je potrudila, da bralec v teh štirih ali vsaj treh od njih najde samega sebe. Masako, Jajoi, Kuniko in Joši so si v svojih zgodbah dovolj podobne, hkrati pa tudi različne, da lahko nagovorijo veliko bralcev. Te niso kake patološke antijunakinje, nimajo kakih čudnih motenj ali česa podobnega. Zlahka se prestaviš v njihovo glavo in hočeš nočeš se kmalu, kot tudi v drugih knjigah, znajdeš v tehtanju, odrekanju in pripoznanju legitimnosti tega, kar glavni junaki počno. Pa naj bo še tako grdo, kot zveni, se bere in predstavlja. Če pisatelju uspe z glavnimi junaki in junakinjami zlesti pod kožo bralcem, potem do tega pride. Vsaj pri meni. Natsuo je to, v nekoliko manjši meri, tudi uspelo. Ker so te štiri delavke nočne izmene slehernice. Zato je zanimivo opazovati predvsem samega sebe, kako počasi ploveš k moralnemu razkroju, ko te nekaj, kar je običajno označeno kot neprijetna grozljivost, v resnici ne gane več toliko, kot bi moralo. Počasi.

In to je tisto, kar največja hiba Reza: počasi. Zgodba se razvija relativno počasi, vsaj tako počasi, da se glede na običajno knjigožersko hlastanje za stranmi dobrih kriminalk, zdi prepočasi. Zdelo se mi je, da bi razvoj zgodbe lahko šel precej hitreje. Problem je namreč ta, da je tukaj glavni akt, nekakšen vrhunec zgodbe, narejen že kmalu po začetku. In nato neumorno čakaš na paruzijo, ponovitev tega vrhunca nekje v naslednjih 400+ straneh, vendar ga ni. Vsaj ne v takšnem oziru, kot bi pričakoval. Nemara ga je Natsuo želela napisati, nemara ga tudi je napisala, vendar ga sam nisem zaznal. Zato tudi na koncu ni kake razrešitve, ki bi meni, kot bralcu, ki je nekaj dni bival skupaj z Masako in ostalimi, ponudil mir s situacijo, ki sem ji bil priča.

Zgodba se seveda vmes velikokrat zaplete in lahko si predstavljam, da slika zelo verodostojno podobo vsakodnevnega življenja japonskih delavcev in delavk. Nekaj je popolnih bizarnosti, kot se jih spodobi; nekaj tudi situacij, ki jim zlahka prikimam, a hkrati tudi nekaj takšnih, ki jim stežka verjamem.

Vsekakor ne gre za klasični kriminalni roman. Glede na ocene knjige, je marsikdo v njej zelo užival. Sam sem nekoliko zadržan. Gre za super vinjeto psihološkega profila žensk, ki se znajdejo v situacijah, ki jih niso pričakovale, odreagirajo pa seveda v skladu s svojo naravo in vestjo. To, koliko je to slednje zastrašujoče, pa prepuščam presoji bralcem. Vsekakor imamo opravka z neko bizarno verzijo Razočaranih gospodinj.

Pod črto torej, gre za zanimiv koncept z nekoliko neobičajno zasedbo vlog, nekaterimi zanimivimi zasuki, ki pa niso kako večje presenečenje, količina neokusnih elementov je manjša, kot bi pričakoval po opisu na ovoju, tempo zgodbe pa žal nevarno pada, k čemur se zgodba z nekaterimi momenti dobro bori, vendar ne uspe popolnoma uničiti manko suspenza, ki je, vsaj zame, eden neogibnih gest dobrega kriminalnega romana. Verjamem pa, da marsikoga ne bo razočaral. Zato vsekakor zarežite vanj. Pa ne z noži Sashimi, temveč z branjem.


Rez je prejel nagrado Nihon Suiri Sakka Kyōkai Shō, nagrado za najboljšo žanrsko detektivsko zgodbo na Japonskem. Tule so nagrajenci. Leta 2002 je bil posnet tudi film Out.


O Rezu tudi:

Bukla
Mladina
Felix
Goodreads
Feoamante
Guardian
Simandan
AnotherCookieCrumbles
BookSlut
Spletno mesto Natsuo Kirino
Facebook stran Natsuo Kirino

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez