04. julij 2013

Rez: razočarane gospodinje po japonsko

Tokrat sem si zaželel nekaj svežega na področju žanra, ki se mu neusahljivo vdajam že dolgo. Kriminalni romani so mi vsekakor en tak knjižni fast food, ki ga brezmožgansko lahko berem, ga hitro požiram in nato relativno hitro tudi pozabim. Ker sem strasten ljubitelj skandinavskih avtorjev, vsaj kar se žanra tiče, sem si zaželel nekaj drugačnega. Z drugega konca sveta. In ja, zadeva je bila precej drugačna.

(vir slike: mladina.si)

Rez ni klasičen kriminalni roman. Običajno imajo kriminalke strukturo, kjer na je na začetku predstavljen bolj ali manj grozljiv umor ali kaka podobna barabija, bodisi preko žandarjev, ki na primeru delajo bodisi prek podrobnosti dogajanja te barabije same. Nato pa sledi dolga pot, polna temeljitega preiskovanja, ki v končni fazi pripelje do tega, da izvemo, kdo je barabijo storil. Tu se v resnici kar lomijo različni nivoji pripovedništva in izgradnje kompleksnosti, kajti spekter tega žanra lahko zajema zelo zapletene zgodbe; obstajajo seveda tudi zgodbe, ki hkrati potekajo v knjigi in se na koncu povežejo med seboj (vsekakor se pri teh splača, da se vsaj pretvarjaš, da ne veš, da se bosta na koncu stekli v eno, drugače ni toliko užitka) in obstajajo tudi zgodbe, ki kriminalni roman izraščajo iz te osnovne krivulje. Eden glavnih atributov dobrega kriminalnega romana se zdi ravno suspenz, ki se gradi pred razkritjem najpomembnejših vprašanj v zgodbi: Kdo je to storil? Zakaj je to storil? Koliko škode je s tem povzročil? Kateri od dobrih junakov bo za ta razkritja sploh preživel? … In v sodobnih brownovskih pisarijah se tem pridružita tudi Ali za vsem tem stoji kaka velika organizacija? in Ali bo končno razkritje spremenilo svet?

Kako se vse to godi pri ''kraljici japonskega kriminalnega romana'', Natsuo Kirino? Tisto v navednicah je v navednicah zato, ker je to tagline z ovitka knjige, tega si nisem sam izmislil. Citiram. Rez ima – glede na zgoraj zapisano – nekoliko nenavadno strukturo. Na začetku imamo umor, imamo razreševanje umora in odkrivanje tančic ozadja, ki se dogaja ob vsem tem. Vendarle z eno pomembno razliko do običajnih tovrstnih pisanjih: v resnici zelo dobro vemo, kdo je ubit, kdo je moril, zakaj je moril in kdo je morilcu pomagal pri zakritju sledov, kako je to zakrivanje potekalo in kaj vse gre lahko pri tem narobe.

V tem vedenju, ki ga imamo kot bralci, je oboje, največja prednost Reza in njegova največja hiba. Vse v žanrskem oziru, seveda. Največja prednost Reza je v tem, da ponudi nekaj novega, drugačen pogled. Ne gre za nek misteriozni, dozdevno popolni umor, ki potrebuje kakega Holmesa ali Poirota, da s svojimi prebliski rešita tisto, kar ste zdi nerešljivo in na koncu zmagoslavno ponudita Razkritje. Gre za pogled morilca samega. Avtorica se potrudi pri slikanju vsakodnevnega življenja štirih kolegic, ki hodijo na nočno delo za tekočim trakom v tovarno za pakiranje pripravljene hrane. Težko življenje, ki jih s svojo neusmiljeno vrženostjo v kapitalizem in s situacijami, s katerimi se soočajo, je tako, kot bi ga lahko živel slehernik. To je tista največja prednost Reza. Natsuo Kirino se je potrudila, da bralec v teh štirih ali vsaj treh od njih najde samega sebe. Masako, Jajoi, Kuniko in Joši so si v svojih zgodbah dovolj podobne, hkrati pa tudi različne, da lahko nagovorijo veliko bralcev. Te niso kake patološke antijunakinje, nimajo kakih čudnih motenj ali česa podobnega. Zlahka se prestaviš v njihovo glavo in hočeš nočeš se kmalu, kot tudi v drugih knjigah, znajdeš v tehtanju, odrekanju in pripoznanju legitimnosti tega, kar glavni junaki počno. Pa naj bo še tako grdo, kot zveni, se bere in predstavlja. Če pisatelju uspe z glavnimi junaki in junakinjami zlesti pod kožo bralcem, potem do tega pride. Vsaj pri meni. Natsuo je to, v nekoliko manjši meri, tudi uspelo. Ker so te štiri delavke nočne izmene slehernice. Zato je zanimivo opazovati predvsem samega sebe, kako počasi ploveš k moralnemu razkroju, ko te nekaj, kar je običajno označeno kot neprijetna grozljivost, v resnici ne gane več toliko, kot bi moralo. Počasi.

In to je tisto, kar največja hiba Reza: počasi. Zgodba se razvija relativno počasi, vsaj tako počasi, da se glede na običajno knjigožersko hlastanje za stranmi dobrih kriminalk, zdi prepočasi. Zdelo se mi je, da bi razvoj zgodbe lahko šel precej hitreje. Problem je namreč ta, da je tukaj glavni akt, nekakšen vrhunec zgodbe, narejen že kmalu po začetku. In nato neumorno čakaš na paruzijo, ponovitev tega vrhunca nekje v naslednjih 400+ straneh, vendar ga ni. Vsaj ne v takšnem oziru, kot bi pričakoval. Nemara ga je Natsuo želela napisati, nemara ga tudi je napisala, vendar ga sam nisem zaznal. Zato tudi na koncu ni kake razrešitve, ki bi meni, kot bralcu, ki je nekaj dni bival skupaj z Masako in ostalimi, ponudil mir s situacijo, ki sem ji bil priča.

Zgodba se seveda vmes velikokrat zaplete in lahko si predstavljam, da slika zelo verodostojno podobo vsakodnevnega življenja japonskih delavcev in delavk. Nekaj je popolnih bizarnosti, kot se jih spodobi; nekaj tudi situacij, ki jim zlahka prikimam, a hkrati tudi nekaj takšnih, ki jim stežka verjamem.

Vsekakor ne gre za klasični kriminalni roman. Glede na ocene knjige, je marsikdo v njej zelo užival. Sam sem nekoliko zadržan. Gre za super vinjeto psihološkega profila žensk, ki se znajdejo v situacijah, ki jih niso pričakovale, odreagirajo pa seveda v skladu s svojo naravo in vestjo. To, koliko je to slednje zastrašujoče, pa prepuščam presoji bralcem. Vsekakor imamo opravka z neko bizarno verzijo Razočaranih gospodinj.

Pod črto torej, gre za zanimiv koncept z nekoliko neobičajno zasedbo vlog, nekaterimi zanimivimi zasuki, ki pa niso kako večje presenečenje, količina neokusnih elementov je manjša, kot bi pričakoval po opisu na ovoju, tempo zgodbe pa žal nevarno pada, k čemur se zgodba z nekaterimi momenti dobro bori, vendar ne uspe popolnoma uničiti manko suspenza, ki je, vsaj zame, eden neogibnih gest dobrega kriminalnega romana. Verjamem pa, da marsikoga ne bo razočaral. Zato vsekakor zarežite vanj. Pa ne z noži Sashimi, temveč z branjem.


Rez je prejel nagrado Nihon Suiri Sakka Kyōkai Shō, nagrado za najboljšo žanrsko detektivsko zgodbo na Japonskem. Tule so nagrajenci. Leta 2002 je bil posnet tudi film Out.


O Rezu tudi:

Bukla
Mladina
Felix
Goodreads
Feoamante
Guardian
Simandan
AnotherCookieCrumbles
BookSlut
Spletno mesto Natsuo Kirino
Facebook stran Natsuo Kirino
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...