24. julij 2013

Jugoslavija, moja dežela: branje letošnjega kresnika

Odkar sem pred dnevi obrnil zadnjo stran Vojnovićevega romana Jugoslavija, moja dežela, se kar neverjetno velikokrat zalotim pri branju odzivov na to knjigo. Med ljudmi, bralci in nebralci seveda. Ne toliko stroke. In branja so zanimiva, pozornega bodo popeljala od pohval do slabih kritik. Ob vsem tem se večkrat nasmejem, dostikrat prikimam, nekajkrat nemalo užalostim in obenem tudi razveselim. Všeč mi je doba, ko literarno delo dviguje prah. A bilo bi bolje, če bi ga dvigoval post festum branja vsaj nekaj poglavij, ne pa, kot se zdi, post festum branja naslova.

(vir slike: knjigarna-beletrina.com)

Moja izkušnja z Vojnovićevim romanom je super dobra. Inteligentno, tenkočutno, psihološko dovršeno napisano občutje mladega Vladana, ki se znajde na razpotju in v prihodnost lahko vidi le tako, da zaključi in dokončno obračuna z duhovi preteklosti. In to je to. Sledi izjemno berljiv in neprisiljen spust v njegovo popotovanje, v katerem išče svojega očeta in mu gume prečijo ceste do Bosne, Srbije in nazaj v Ljubljano; vzporedno pa beremo poglavja izpred 16 let, zgodbe, ki sicer ciljajo natanko na začetek vojn, ki so zaznamovale razpad Jugoslavije, a toliko bolj ciljajo na to, kako je to doživljal mlad najstnik, ki ima na vse skupaj pač svoj pogled in očeta, ki je živel in dihal kot oficir JLA. Če k njegovi zgodbi dodate mamo, ki prihaja iz Slovenije in sama seboj nosi tipičen slovenski pedigrejem v obliki zapečkarskega družinskega okolja z izključujočim očetom in tiho materjo; Vladanove zgodbe odraščanja v Puli in Fužinah ter svetlo luč v učiteljevem oknu, ki ji je ime Nadja ter izjemno napetost, ki jo na poti proti koncu romana zgodba gradi in se končno izteče v obračun dveh, ki je v resnici obračun enega samega s samim seboj, potem dobite vrhunski izdelek.

Roman Jugoslavija, moja dežela, bi lahko imela, kar se mene tiče, minimalno opravka z Jugoslavijo, ker fokus zgodbe doživljam marsikje drugje. Težko bi trdil, da bi zgodba ne preživela, če bi jo iztrgal iz prostorskega in časovnega konteksta, v katero jo je vpel Vojnović. A jo je. In seveda to potegne stvari za sabo. Vojnovič se potrudi z orisom tega konteksta. Pravzaprav eden najmočnejših adutov te knjige je pripovedovalec zgodbe. Vladanove zgodbe ne pripoveduje njegova mama, kar je dobro. Njeno gledišče mogoče ne bi tako presenečalo. Prav tako njegove zgodbe ne more pripovedovati njegov oče, ker se večino romana sploh ne ve, kaj se z njim dogaja. In če bi Vojnović zavzel njegov položaj, bi mnogo suspenza šlo po zlu. Te zgodbe tudi ne bi mogel tako učinkovito povedati nekdo tretji. To, da je zgodba v večji meri prvoosebna pripoved Vladana, tako otroka, ki išče svojo identiteto, dom, starše in skuša biti normalen otrok kot tudi odraslega, s preteklostjo razčiščujočega človeka, ki mnoge stvari (predvsem bralcu, a tudi sebi) odkriva sproti. V sprotnem razvoju zgodbe se dogaja tudi to, da so mnogi liki razviti sproti. In tu bi lahko umestil moja pomisleka: nekatere zgodbe stranskih likov bi lahko imele nekaj manj strani. Tako bi glavna zgodba ne utrpela padcev ritma. Vendarle je ta dovolj premočrtna, da ji bralne sinkope niso v prehudo škodo. A se zdi tudi, da so načini, kako se zgodba prelamlja v razplet, mogoče za odtenek preveč neizsiljeni od nujnosti poteka zgodbe same. Kar zgodijo se. Kot deus ex machina, ki brcne avto, ko se zdi, da je ta v prostem teku, nazaj v prestavo, za nadaljevanje in iztek.

Rdeča nit Jugoslavije, moje dežele je sledeča: Vladan odide na svoj najpomembnejši roadtrip do sedaj, vmes doživlja epizode, skozi katere nam avtor tako ali drugače riše svoj pogled na prostor bivše skupne države. Iskanje očeta, ki je vojni zločinec, pa se v končni fazi zaključi nekje povsem drugje. Bistven del romana je prikazan v načinu, koliko žrtev in grenkih okusov je pripravljen sprejeti Vladan na tej poti. Če bi sam nastopal v Vojnovićevem romanu, bi želel nastopiti nekje prosti koncu zgodbe. Nastopati bi želel kot nekdo, ki bi ga skušal prisiliti k umiritvi. K pustiti-biti. Sicer na nekoliko drugačen način, kot so to naredili drugi. A ker sem le bralec, bom le vesel, da takšnega lika avtor ni umestil zraven. To, kako se roman in Vladanova zgodba končata, prepuščam bralcu, da ne pokvarim vsega.

Ker se debate okoli tega romana dostikrat sučejo tudi okoli kresnika za letošnje leto, ki ga je prejel Vojnović za ta roman, vseeno težko pristavim kaj bistvenega (če ne drugače, vsaj zato, ker ostalih del v konkurenci nisem prebral). Težko bi rekel, da mi je veliko do teh debat. Sam knjižne nagrade – čeprav so marsikateremu ustvarjalcu dobrodošle, vsaj v moralnem oziru – jemljem predvsem kot enega od zalivčkov, kamor bom popeljal svojo ladjo, s katero odkrivam nove knjižne naslove. Teh zalivčkov je sicer mnogo (eden od njih je npr. Booker, tule je letošnji seznam nominirancev). Zgodb, ki jih tako najdem in preberem, je zato ravno tako mnogo. Knjig, ki bi jih moral prebrati poleg teh, ki jih, ne glede na nagrade, pa na žalost še mnogo več.

Moje druženje z Jugoslavijo, mojo deželo, je minilo hitro. Če je merilo dobre zgodbe zame (med drugim tudi) to, da se z lahkoto vidim, kako čitam tudi njenih naslednjih 200 strani, potem je, vsaj v tem oziru, Vojnović spisal zelo fino branje.


O Jugoslaviji, moji deželi, tudi:

AirBeletrina
RtvSlo
Bukla
Facebook stran
Siol
Pogledi
Goodreads





Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...