Konteksti

Pota knjig so različna. Od trenutka, ko zametki zgodbe nastanejo v pisateljevi glavi, prek počasnega kobacanja idej v prvih različicah, drugih, tretjih, vse tja do končnih verzij. Po nekaj pregledih in dodatnih popravkih gre vse skupaj še velikokrat nazaj v glavo in spet ven. A, ko je delo končno izdano, se prava pot literature šele prične. Tam začne dihati in vzgajati svet okoli sebe. Pričenja s pogovori in ustvarja praznino, kamor se bodo naselila vprašanja z odgovori, ki bodo – če je zgodba dobra – naredila dodatne prostore za nova vprašanja. In knjige svoja življenja lahko živijo na mnogo različnih načinov. Posebno dobro se verjetno počutijo v knjižnicah, tudi v knjigarnah. Tam ljudje s knjigami govorijo na pravi način. Pa tudi marsikje drugje je tako. A nekako prav posebno življenje knjige dihajo na knjižnih sejmih. Tam je vedno mnogo bralcev in vse skupaj buči po želji črkosledov, da najdejo pravo branje. In prav na takšnem knjižnem sejmu, ki se pri nas vsako leto dogodi v Cankar...

Medtem, ko potovanje skozi čas in prostor najlažje steče v izvrstnih knjigah, je v resnici najtežje odmera ravno pravšnje količine svobode, ki jo ima pisatelj , da svoje junake pošlje na to potovanje.  Ecova knjiga Praško pokopališče me je prisilila v razmišljanje o tej zgornji povedi. Mogoče bolj, kot glede česar koli drugega. Svoboda, ki jo imaš, ko pišeš in ko ti nihče ne drug ne govori, kaj, kako in o čem boš pisal. Pa ne gre za prisilo, gre za svobode tega, kar bi parafrazirali nekaj bolj znanega, ko bi rekli: nihče ne more tvoje zgodbe napisati, razen tebe. Pa vendarle iztek ni vedno navdušujoč. Ta svoboda je marsikdaj prehuda in ne gre. Brez vodil je vsekakor težje kot z njimi. In zato je tako malo avtorjev tudi zelo dobrih avtorjev. In zakaj me je ravno Ecova knjiga spravila sem? (vir slike: mladinska.com) Praško pokopališče bo marsikomu naporna knjiga. Tudi sam sem občasno lovil svoje misli, ko sem jo bral. Gre za to, da je knjiga napisana čisto v ecovski man...

Seveda sem se lotil novega Browna. Zakaj se ga ne bi? Mogoče zato, ker obstaja mnogo boljših knjig? Ne, to ni pravi razlog, ki bi me odvrnil od branja. In tudi kak drug razlog, ki sem ga slišal, ni pravi. Marsikaterega od podobnih razlogov tudi sam kdaj navržem komu drugemu, a v osnovi mi je za to kasneje vedno kar malo žal. Pri branju Brownovih bestsellerjev ima bralec občutek, da se cel kup stvari odvija v tem metaokolju branja, včasih se jih sploh ne zaveda najbolje. Ko berem komentarje na družbenih omrežjih, pa stroge kritiške ocene in spremljam debate med kolegi, je v mojem mehurčku očitno prisotno mnenje, da je Brown populistični pisatelj, ki služi z lepimi podobami, a s stavki, ki v literarnem oziru nimajo prav nobene vrednosti. Skratka, da gre kvečjemu za mainstream branje, s katerim resen bralec ne bi smel imeti opravka. Ker je to izguba časa in ker je veliko drugega, bolj kvalitetnega na voljo. V resnici, ko dobro pomislim, marsikaj od tega tudi drži, a ne morem se znebiti ob...

Branja, ki so zadnjih štirinajst dni spremljala moja pota, so bila bolj kot ne v prvi vrsti mladinska branja. Torej branja literature, kjer so glavni junaki mladi. In ki s svojo problemsko naravnanostjo težijo k propedevtični vlogi, ki jo lahko nosi knjiga pri razumevanju sveta ter izgradnji odnosov do vseh resnih mimobežnih življenjskih situacij, ki se lahko zaletijo vanje. V predvsem mlade bralce, ki bodo v enakoletju junakov iz teh knjig, našli nekaj, kar jih bo nagovorilo.  In pustilo brez sape. Vse, kar sem v tem kratkem obdobju prebral, je bilo izjemno močnega okusa. Mnogokrat premočnega. Pa ne le prebral. Uspelo mi je vmes pobegniti tudi v kino, kjer sva videla Razrednega sovražnika , ki je ravno tako šoker, ki ponuja izkušnjo boja z resno situacijo. Zopet sem bil sezut. Tako sedaj lahko strnem misli ob vsem tem in ponudim povabilo k branju za še eno delo, ki je presežek in ponuja uvid v marsikaj. (vir slike: emka.si) Tokrat sem, zelo dovzeten za priporočila ljudi...

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i...

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane...

Jussi Adler-Olsen je pisec kriminalk, ki mu geografsko okolje ponuja izjemno bogato tradicijo skandinavskega detektivskega romana. Ker se v domači knjižnici nisem uspel pravočasno dokopati do prvega prevoda njegovih del, ki nosi naslov Komora, sem se lotil drugega. Drugega hkrati tudi v njegovi seriji krimičev, ki se fokusirajo na primere Oddelka Q. A nič hudega, ta serija je napisana, očitno podobno kot Nesbojeva dela o Harryju Holeu, tako, da zlahka bereš katero koli delo, brez da bi tvoje nepoznavanje vsebine prejšnjih del storilo kaj hudega razumevanju prebranega. (vir slike: emka.si) Ja, nasploh pri kriminalkah sta rdeča nit in fokus, ki jo suspenz zna pričarati, bistvenega pomena za uživanje v prebranemu. Če je preveč zastranitev, je to že problem. Če je prevelik kaos ljudi, motivov in lokacij, prav tako. Sploh pa je problem, če se zgodba dosti naslanja na prejšnjo, predhodno zgodbo v seriji. In da nikjer na ovoju knjige tega ni napisanega. potem kolneš in ugibaš. Tudi ta...