Vsake toliko tudi v svetu branja naletim na vtise, ki me silijo v črno-bel svet, iz katerega nekako težko sklepam, da bo čtivo ljudem všeč zaradi tega motiva, takšnega jezika, onega razpleta, medtem, ko jim ne bo všeč glavna oseba, se z njo ne bodo mogli strinjati in bodo težko z njo delili moralne dileme. Tako razgiban se mi zdi običajno skoraj vsak literarni svet, ki ga razpira fikcija. Svet različnih odtenkov. A včasih se mi zdi, da sem v rokah držal knjigo, za katero sem prepričan, da bo izzvala bodisi odobravanje bodisi je ljudje prebrati ne bodo želeli dlje od začetnih strani. Resnica doživljanja fikcije je vseeno na srečo precej onkraj posameznega občutja ugodja in vedno vleče neko sredinsko črto, zato se tudi sam vestno in neutrudno izogibam trivializacijam, ki so vsevprek na delu okoliščin našega bitja, tudi v branju.
✭✭✭✭✩
vir slike:rtvslo.si
Roman Breztežni sem doživel kot delo, ki je v domala inovativno nasilnem slogu od mene zahtevalo veliko pozornosti, obenem pa vračajoč se k nepotrebni kratkosti in potrebi po nadaljevanju, presežku, navdalo z občutkom, da bo bralcem to delo všeč, ali pa ga ne bodo zmogli prebrati in ga bodo prehitro odložili.
Knjiga je nedvomno izjemno zanimiva. Pravzaprav je navidezna neurejenost dela in fragmentacija popisovanja pripovedi njena največja odlika. V neko učenčevo navodilo nekomu, ki bi od mene terjal navodila za branje Breztežnih, bi mu najbrž podal nemara sila nenavadno priporočilo. Moj svet bi bil, da knjigo podaljša. Medtem, ko razmišljate, kako močno od 1 do Ramsay Bolton je mojo pamet okupirala omejenost, v bistvu ne gre za nepremišljeno potezo. Breztežni nima mnogo konteksta. Roman ne podcenjuje svojega bralca, mnogo prej bi zapisal, da ga precenjuje. Od bralca pričakuje, da bo lahko sledil popisu mišljenja in dogajanja, ki vendarle ni omejeno le na eno osebo in njeno družino, temveč tudi na drugo osebo in njegov doživljajski prostor, vmes pa se prikrade še ta ali ona vrstica, ki sem jo pripisal metafikcijskemu obračunu z bralcem, ki mu to pot zares ni prizaneseno. Dve, tri zgodbe torej, ki se ne razlomijo s pomočjo poglavij, ki jih včasih loči le paragrafska zvezdica, vse ostalo je zapis toka pripovedi in mišljenja po principu iz-misli-na-papir. Zato sem tudi zapisal, da avtorica Valeria Luiselli zagotovo ne štedi z bralčevo pozornostjo. In roko na srce, odpade tudi neka klasična sproščenost branja, ki smo jo kupili tam nekje v slabo premišljenih odločitvah, da nam bodo knjige služile zgolj v kratkočasje in pohitreno minevanje poletnih užitkov na morju. Čeprav bi najbrž tudi branje Breztežnih na kaki obali prav sedlo. Vsekakor pa bodo terjali pozornost. In za lažjo posvetitev vsebini bi nesojenemu nesrečniku, ki je prosil za svet, svetoval podaljšanje knjige. To bi preprosto storil tako, da bi tam nekje okoli petdesete strani roman zaprl in ga ponovno odprl na začetku. Ko se um enkrat privadi takšnemu slogu, je namreč precej lažje uživati v vsebini kot pa ob istočasni borbi z neukročenimi mislimi, ki so predvsem iz drugega čtiva do nas običajno prihajale nekolikanj bolj urejene. Mogoče so nas le razvajale. Mogoče so bile preveč poenostavljene; nemara so bile premalo stvar sama.
Kaj je pod vsem tem?
Gre za pripoved prevajalke, pisateljice, ki nam ponudi uvid v sodobno življenje, vpogled v svojo družino in v vse, kar se ji pripeti v službenem in tudi siceršnjem življenju. Gre za preplet vsega, kar se ji dogaja, kar je občasno lahko zelo humorno, ker se v nekaterih situacijah zlahka znajdemo tudi vsi bralci. A ta neusmiljen tok življenja, opisovanja ljudi s katerimi ima opravka, površinsko spoznavanje mimobežnih neugodnosti ima predvsem melanholičen pridih minevanja. Hitro bežečega življenja, v katerem skoraj ni časa za zajem sape in postavitev sestavljanke v neko konsistentno celoto. Razmisleka, refleksije. Ni časa. Samo tok, v katerem pa imajo tisti pomembni elementi seveda največjo vlogo. In tu ni le družina, tu je tudi avtoričin svet literarne pokrajine. V knjigi odigra večjo ali manjšo vlogo kar nekaj imen svetovne literature. Našli boste tako Federica Garcio Lorco, Ezro Pounda, Louisa Zukofskega, tudi Roberta Bolaña. Posebno mesto pa, v čisto vsebinskem kontekstu zaseda mehiški pesnik Gilberto Owen. Ta nikakor ni zgolj omenjen, kvečjemu on omenja druge. Druga od dveh pripovedi v Breztežnih je prav pripoved Gilberta Owna, njegovih doživetij, razmišljanj in njegovih prikazni. Imamo torej ti dve zgodbi, ki ju povezuje mesto, podzemna, cesta, stanovanje, majhni dogodki in občutja. Tako v Breztežnih hkrati beremo dve življenjski pripovedi, ki sta med seboj ločeni v času nekaj več kot pol stoletja. In pripovedi čisto počasi, ko nekako skoraj ne opaziš, polzita druga v drugo, na skrivnosten način projicirata isto naracijo, skozi katero roman postavlja vprašanja o morali, svetovnem nazoru, družbi, bližnjih, ljubezni, tudi o čisto preprostih rečeh, ki so bržkone v življenju pomembnejše, kot se zdi sprva. Roman, ki na nek način kljubuje prostoru in času.
Zelo izzivalno napisan roman, ki ponuja v resnici veliko vsebine. Ne nudi predaha in ne trudi se z orisovanjem tega, kar beremo. Roman (za razliko od kakega drugega) ne razlaga samega sebe. V bistvu gre za avtoričin hommage literarnemu miljeju, družini in družbi, vsemu, kar jo je obkrožalo in jo tudi sedaj. To je njena pripoved. Owen pripoveduje svojo zgodbo. Obe pripoveduje Valeria Luiselli. Branje Breztežnih postavlja mnogo vprašanj. Med njimi se zdijo najboljša tista, ki vprašujejo o prikaznih: Kakšne zgodbe pripovedujejo? So to resnične zgodbe? Imajo kje temelj? Kdaj se tisto, kar mi je všeč in s čimer se ukvarjam, preraste v spremljajočo interpretacijo sveta, brez katere me ni? Koliko je vse skupaj le moja zgodba? Je bila ta pripoved že napisana? Si sploh lahko karkoli izmislim?
In najboljša stvar pri vsem tem je, da Breztežni na ta vprašanja ne odgovarja. Na vprašanje Mine Holland (The Guardian), zakaj roman nima konkretnega zaključka, je Luisellijeva odgovorila, da ne verjame v veliki finale. In da sovraži Wagnerja. Jaz pa sem takšno ustvarjanje praznine v literaturi od nekdaj dojemal kot nekakšno Cohenovsko razpoko, skozi katero pride svetloba, kot vez sveta knjige in mojega sveta. Kot znamenje finega čtiva.
V vseh romanih nekaj ali nekdo manjka. V tem romanu ni nikogar. Nikogar razen prikazni, ki sem jo občasno videvala na metroju.
Knjiga je nedvomno izjemno zanimiva. Pravzaprav je navidezna neurejenost dela in fragmentacija popisovanja pripovedi njena največja odlika. V neko učenčevo navodilo nekomu, ki bi od mene terjal navodila za branje Breztežnih, bi mu najbrž podal nemara sila nenavadno priporočilo. Moj svet bi bil, da knjigo podaljša. Medtem, ko razmišljate, kako močno od 1 do Ramsay Bolton je mojo pamet okupirala omejenost, v bistvu ne gre za nepremišljeno potezo. Breztežni nima mnogo konteksta. Roman ne podcenjuje svojega bralca, mnogo prej bi zapisal, da ga precenjuje. Od bralca pričakuje, da bo lahko sledil popisu mišljenja in dogajanja, ki vendarle ni omejeno le na eno osebo in njeno družino, temveč tudi na drugo osebo in njegov doživljajski prostor, vmes pa se prikrade še ta ali ona vrstica, ki sem jo pripisal metafikcijskemu obračunu z bralcem, ki mu to pot zares ni prizaneseno. Dve, tri zgodbe torej, ki se ne razlomijo s pomočjo poglavij, ki jih včasih loči le paragrafska zvezdica, vse ostalo je zapis toka pripovedi in mišljenja po principu iz-misli-na-papir. Zato sem tudi zapisal, da avtorica Valeria Luiselli zagotovo ne štedi z bralčevo pozornostjo. In roko na srce, odpade tudi neka klasična sproščenost branja, ki smo jo kupili tam nekje v slabo premišljenih odločitvah, da nam bodo knjige služile zgolj v kratkočasje in pohitreno minevanje poletnih užitkov na morju. Čeprav bi najbrž tudi branje Breztežnih na kaki obali prav sedlo. Vsekakor pa bodo terjali pozornost. In za lažjo posvetitev vsebini bi nesojenemu nesrečniku, ki je prosil za svet, svetoval podaljšanje knjige. To bi preprosto storil tako, da bi tam nekje okoli petdesete strani roman zaprl in ga ponovno odprl na začetku. Ko se um enkrat privadi takšnemu slogu, je namreč precej lažje uživati v vsebini kot pa ob istočasni borbi z neukročenimi mislimi, ki so predvsem iz drugega čtiva do nas običajno prihajale nekolikanj bolj urejene. Mogoče so nas le razvajale. Mogoče so bile preveč poenostavljene; nemara so bile premalo stvar sama.
Kaj je pod vsem tem?
Gre za pripoved prevajalke, pisateljice, ki nam ponudi uvid v sodobno življenje, vpogled v svojo družino in v vse, kar se ji pripeti v službenem in tudi siceršnjem življenju. Gre za preplet vsega, kar se ji dogaja, kar je občasno lahko zelo humorno, ker se v nekaterih situacijah zlahka znajdemo tudi vsi bralci. A ta neusmiljen tok življenja, opisovanja ljudi s katerimi ima opravka, površinsko spoznavanje mimobežnih neugodnosti ima predvsem melanholičen pridih minevanja. Hitro bežečega življenja, v katerem skoraj ni časa za zajem sape in postavitev sestavljanke v neko konsistentno celoto. Razmisleka, refleksije. Ni časa. Samo tok, v katerem pa imajo tisti pomembni elementi seveda največjo vlogo. In tu ni le družina, tu je tudi avtoričin svet literarne pokrajine. V knjigi odigra večjo ali manjšo vlogo kar nekaj imen svetovne literature. Našli boste tako Federica Garcio Lorco, Ezro Pounda, Louisa Zukofskega, tudi Roberta Bolaña. Posebno mesto pa, v čisto vsebinskem kontekstu zaseda mehiški pesnik Gilberto Owen. Ta nikakor ni zgolj omenjen, kvečjemu on omenja druge. Druga od dveh pripovedi v Breztežnih je prav pripoved Gilberta Owna, njegovih doživetij, razmišljanj in njegovih prikazni. Imamo torej ti dve zgodbi, ki ju povezuje mesto, podzemna, cesta, stanovanje, majhni dogodki in občutja. Tako v Breztežnih hkrati beremo dve življenjski pripovedi, ki sta med seboj ločeni v času nekaj več kot pol stoletja. In pripovedi čisto počasi, ko nekako skoraj ne opaziš, polzita druga v drugo, na skrivnosten način projicirata isto naracijo, skozi katero roman postavlja vprašanja o morali, svetovnem nazoru, družbi, bližnjih, ljubezni, tudi o čisto preprostih rečeh, ki so bržkone v življenju pomembnejše, kot se zdi sprva. Roman, ki na nek način kljubuje prostoru in času.
Vse je fikcija, rečem mojemu možu, a mi ne verjame.
Ali nisi pisala romana o Ownu?
Ja, mu rečem, knjiga o prikazni Gilberta Owna je.
Zelo izzivalno napisan roman, ki ponuja v resnici veliko vsebine. Ne nudi predaha in ne trudi se z orisovanjem tega, kar beremo. Roman (za razliko od kakega drugega) ne razlaga samega sebe. V bistvu gre za avtoričin hommage literarnemu miljeju, družini in družbi, vsemu, kar jo je obkrožalo in jo tudi sedaj. To je njena pripoved. Owen pripoveduje svojo zgodbo. Obe pripoveduje Valeria Luiselli. Branje Breztežnih postavlja mnogo vprašanj. Med njimi se zdijo najboljša tista, ki vprašujejo o prikaznih: Kakšne zgodbe pripovedujejo? So to resnične zgodbe? Imajo kje temelj? Kdaj se tisto, kar mi je všeč in s čimer se ukvarjam, preraste v spremljajočo interpretacijo sveta, brez katere me ni? Koliko je vse skupaj le moja zgodba? Je bila ta pripoved že napisana? Si sploh lahko karkoli izmislim?
In najboljša stvar pri vsem tem je, da Breztežni na ta vprašanja ne odgovarja. Na vprašanje Mine Holland (The Guardian), zakaj roman nima konkretnega zaključka, je Luisellijeva odgovorila, da ne verjame v veliki finale. In da sovraži Wagnerja. Jaz pa sem takšno ustvarjanje praznine v literaturi od nekdaj dojemal kot nekakšno Cohenovsko razpoko, skozi katero pride svetloba, kot vez sveta knjige in mojega sveta. Kot znamenje finega čtiva.
✭✭✭✭✩
Komentarji
Objavite komentar