Preskoči na glavno vsebino

Ameriški bogovi: čigava senca si pa ti

Najdlje do sebe spustim čtiva, ki se ne pretvarjajo, da mi podajajo neko impresijo doživetega osebnega dogodka. Ali, bognedaj, resnico nekega zgodovinsko odmevnega dogajanja. Takšna čtiva so kot neprijetni sogovorniki, ki si seveda zaslužijo svojih pet minut in jih lahko tudi s pridom izkoristijo, vendar pa dobri vtisi večkrat obstanejo že pri tistem prvem ti-bom-jaz-zdaj-povedal-kako-je. Zato najdlje spustim prav tiste, ki za svoje literarne izpade porabijo nekaj več ovinkov, se prepustijo toku neusmiljene domišljije in uporabijo nešteto dobrih besed, česar sam pravzaprav nikoli ne vidim kot brezglavo kopičenje avtorskih pol ali, če se le da, erupcijo avtorjevega ega. Čeprav se zavedam, da slednjega ne sme manjkati, verjamem, da gre le za tek na dolge proge. Veliko besed in opisov, pridevnikov in različnih poizkusov, da povemo isto, je tu le zato, da priznamo, da tisto nekaj, kar govori iz tebe v ustvarjanju, ne more biti povedano v hipu in preprosto. Zato naravnost obožujem metafore in fantastiko. Ker to je ustvarjanje. 

Ko takšno ustvarjanje svoje predivo vleče iz mitologije, religije, starodavnosti, ki jih pomeša z novimi pravili in vedno znova nastajajočo folkloro sedanjosti, potem je jasno, da gre za poseben izdelek. Nekaj takšnega, česar se v rokah ne drži prav pogosto. In zato je temu primerna tudi izkušnja branja, kot bo tudi tale podaljšek teiste izkušnje poizkusil podati ustrezen poklon. Naj služi marsičemu, nemara predvsem v to, da v roke vzamete Neila Gaimana in njegove Ameriške bogove.


vir slike: bukla.si

Sprva, Ameriški bogovi so prvovrstna fantastična fikcija, ki uporabi mnogo vzvodov za to, da bralca nikoli v resnici ne pusti na miru glede tega, kje natanko v prostoru in času se nahaja. Če se ta mir zgodi, se zgodi po pomoti. In če se zdi, da se kar koli v tej knjigi zgodi po pomoti, potem ne berete prave knjige. Težko bi zapisal, ali je knjiga zahtevna ali ne. Kot tudi to, komu bi jo najprej priporočil. Pa bi jo. Najraje vsem po vrsti. A žal ne gre tako zlahka. Branje ni enostavno, tudi malo ga ni. Vendarle pa se mi zdi, da je prav v tej kompleksnosti še ena od odlik Ameriških bogov. Prevpraševanje – v končni ali že v začetni fazi – tega, komu sploh povedati in zaupati branje te zgodbe. To vpraševanje je del zgodbe same. In ta prag je redko presežen.

Ameriški bogovi so nesporna Gaimanova mojstrovina, ki v zgodbo poveže bivšega kaznjenca z imenom Shadow, ki ga vrtinec dogodkov ob njegovi izpustitvi iz zapora in spoznanja, kaj se je zgodilo v njegovi odsotnosti z njegovo ženo, prav hitro pretrese in pelje down the rabbit hole; spozna Wednesdaya, gospoda, ki mu ponudi delo in pri tem se zdi, da Shadow nima kaj veliko izbire. Glede na to, kaj se je slednjemu pripetilo glede žene in tudi na to, da je v življenju prispel na točko, da kakih večjih načrtov pravzaprav nima, se zdi ta uvertura čisto v slogu Vita Corleoneja, literarno legitimna. Kot tudi odločitev, ki jo je Shadow sprejel. In nato – če se dotlej kateri od bralcev še vedno drži kakega oprimka pred padcem – sledi potovanje. Potovanje v prostoru in času, potovanje od bizarnosti do očitnih trivialnosti, potovanje od začetkov človeka do njegovega konca in zopet nazaj. Vmes pa Gaimanovi pokloni rokohitrcem, dobrim (in seveda nelegalnim) nategom, bistrojevskim zajtrkom, hitri hrani, loteriji, televiziji in seksu. Vsemu tistemu, kar danes legitimizira sodobnega potrošnika, torej sodobno družbo in sodobnega človeka. V tem vrstnem redu. In vse skupaj zavito v glavno temo Ameriških bogov, bogove v Ameriki. Ameriški bogovi so zgodba o tem, kako imajo stari bogovi vsega poln kufer in napovejo bitko novim bogovom. In vse, kar se v knjigi zgodi, je sosledje sila nekaterih bolj, drugih še bolj bizarnih situacij, v katerih se znajde Shadow, ko skuša med sabo vse povezati v neko sprejemljivo logiko. Kar mu, izjemno dobro, tudi uspe. To, ali do velike vojne pride, kdo jo odnese najbolje in kdo najslabše, je priteg v zanimivo branje, ki ga ne bom jemal nikomur.

V vsej fantastičnosti Ameriških bogov je le en element, ki se iz tega izrašča. Pač Shadow sam. Gaiman ga je napravil podobnega sleherniku, ga oklestil vsega znanja, do katerega lahko dostopajo bogovi v njegovi okolici in ga natanko tako napravil podobnega tistemu, ki Ameriške bogove bere. Nič na Shadowu ni nečloveškega in torej nič tako zelo tujega. Prav zato je Shadow v resnici največja metafora Ameriških bogov. In kot nekdo, s katerim sem, si, je vsak popolnoma na istem, kar se tiče vedenja, kaj se okoli njega dogaja in tu je zato, da nam predstavi zgodbo. Ko tudi Shadowa potopimo v metaforo, pa smo svoj bralski napor potegnili do maksimuma. In to se zgodi konkretno na neki točki Ameriških bogov, kjer se nas usmili tudi Gaiman sam. Nič od tega se dejansko ne more dogajati. Če vam bo lažje, si vse skupaj lahko preprosto predstavljate kot metaforo. Konec koncev so religije že po svoji definiciji metafore: bog je sen, upanje, ženska, posmehljivec, oče, mesto, hiša mnogoterih sob, urar, ki je svoj dragoceni časomer pustil v puščavi, nekdo, ki te ljubi… (str.485). Od tu naprej se zgodba lahko izteče v svoj vrhunec. Ovir ni več. Nesporazumov tudi ne.

Pri Gaimanovem Shadowu se nikoli ne bom mogel znebiti vtisa, da je želel izrisati del tistega, kar se zgodi v Platonovi votlini. Shadow je senca. Senca, ki biva zato, ker pred njim nujno morata bivati dve stvari: tisto, čigar ali česar Shadow je senca in tisto, kar osvetljuje to, česar senca je Shadow. Od preprostosti takšnega opazovanja do logike božjega obstoja vendarle ni daleč. Zato se zdi Shadow močno pomenljiva figura, ki biva na mnogo nivojih. Avtor je marsikaj v knjigi dobro izpeljal.

Ameriški bogovi so premislek. O religijah in tradiciji. O načinu, kako bi lahko izrekali božje. O tem, kako božje posega v vsakdan. O tem, kako mi s svojimi pogledi navzgor, pa tudi naprej in nazaj, ustvarjamo nove bogove in se odločamo tudi o stvareh, za katere je bolje, da se ne bi. A to je sedanjost. In to so vrednote sedanjosti, v katerih ni prostora za vse tisto, kar je veleval način naših prednikov. Svoboda prepričanja navsezadnje pomeni svobodo biti prepričan o napačnem (str. 389). Seveda, Ameriški bogovi so resno čtivo. Naj vas nikar ne zmoti dozdevnost mojih izvajanj. Vse to je res (prosto po bratih Marx).

Mimo te subtilne vsebine, ki kar buči med vrsticami Ameriških bogov, ne smem pozabiti niti tega, da bo Neil Gaiman prava poslastica za vse ljubitelje kompleksnih stavčnih zgradb. Gre res za branje, ki ga ne držimo velikokrat v rokah. In veliko zaslug za to pripisujem tudi Pižami, prevajalcu (vdlančiti je odslej eden mojih najljubših glagolov). Knjiga je prejela kar nekaj nagrad. Nedvomno zasluženo. Naj bo torej brano in slavljeno še naprej, Ameriški bogovi si vse to zaslužijo.





O Ameriških bogovih tudi na:

Emka
Sanje
Bukla
Radio Študent
Joker
Goodreads
Wikipedia
RJ Spindle
Frowl, seznam vseh bogov v knjigi
Frowl, geografija knjige
The Guardian

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva