Najdlje do sebe spustim čtiva, ki se ne pretvarjajo, da mi podajajo neko impresijo doživetega osebnega dogodka. Ali, bognedaj, resnico nekega zgodovinsko odmevnega dogajanja. Takšna čtiva so kot neprijetni sogovorniki, ki si seveda zaslužijo svojih pet minut in jih lahko tudi s pridom izkoristijo, vendar pa dobri vtisi večkrat obstanejo že pri tistem prvem ti-bom-jaz-zdaj-povedal-kako-je. Zato najdlje spustim prav tiste, ki za svoje literarne izpade porabijo nekaj več ovinkov, se prepustijo toku neusmiljene domišljije in uporabijo nešteto dobrih besed, česar sam pravzaprav nikoli ne vidim kot brezglavo kopičenje avtorskih pol ali, če se le da, erupcijo avtorjevega ega. Čeprav se zavedam, da slednjega ne sme manjkati, verjamem, da gre le za tek na dolge proge. Veliko besed in opisov, pridevnikov in različnih poizkusov, da povemo isto, je tu le zato, da priznamo, da tisto nekaj, kar govori iz tebe v ustvarjanju, ne more biti povedano v hipu in preprosto. Zato naravnost obožujem metafore in fantastiko. Ker to je ustvarjanje.
Ko takšno ustvarjanje svoje predivo vleče iz mitologije, religije, starodavnosti, ki jih pomeša z novimi pravili in vedno znova nastajajočo folkloro sedanjosti, potem je jasno, da gre za poseben izdelek. Nekaj takšnega, česar se v rokah ne drži prav pogosto. In zato je temu primerna tudi izkušnja branja, kot bo tudi tale podaljšek teiste izkušnje poizkusil podati ustrezen poklon. Naj služi marsičemu, nemara predvsem v to, da v roke vzamete Neila Gaimana in njegove Ameriške bogove.
vir slike: bukla.si
Sprva, Ameriški bogovi so prvovrstna fantastična fikcija, ki uporabi mnogo vzvodov za to, da bralca nikoli v resnici ne pusti na miru glede tega, kje natanko v prostoru in času se nahaja. Če se ta mir zgodi, se zgodi po pomoti. In če se zdi, da se kar koli v tej knjigi zgodi po pomoti, potem ne berete prave knjige. Težko bi zapisal, ali je knjiga zahtevna ali ne. Kot tudi to, komu bi jo najprej priporočil. Pa bi jo. Najraje vsem po vrsti. A žal ne gre tako zlahka. Branje ni enostavno, tudi malo ga ni. Vendarle pa se mi zdi, da je prav v tej kompleksnosti še ena od odlik Ameriških bogov. Prevpraševanje – v končni ali že v začetni fazi – tega, komu sploh povedati in zaupati branje te zgodbe. To vpraševanje je del zgodbe same. In ta prag je redko presežen.
Ameriški bogovi so nesporna Gaimanova mojstrovina, ki v zgodbo poveže bivšega kaznjenca z imenom Shadow, ki ga vrtinec dogodkov ob njegovi izpustitvi iz zapora in spoznanja, kaj se je zgodilo v njegovi odsotnosti z njegovo ženo, prav hitro pretrese in pelje down the rabbit hole; spozna Wednesdaya, gospoda, ki mu ponudi delo in pri tem se zdi, da Shadow nima kaj veliko izbire. Glede na to, kaj se je slednjemu pripetilo glede žene in tudi na to, da je v življenju prispel na točko, da kakih večjih načrtov pravzaprav nima, se zdi ta uvertura čisto v slogu Vita Corleoneja, literarno legitimna. Kot tudi odločitev, ki jo je Shadow sprejel. In nato – če se dotlej kateri od bralcev še vedno drži kakega oprimka pred padcem – sledi potovanje. Potovanje v prostoru in času, potovanje od bizarnosti do očitnih trivialnosti, potovanje od začetkov človeka do njegovega konca in zopet nazaj. Vmes pa Gaimanovi pokloni rokohitrcem, dobrim (in seveda nelegalnim) nategom, bistrojevskim zajtrkom, hitri hrani, loteriji, televiziji in seksu. Vsemu tistemu, kar danes legitimizira sodobnega potrošnika, torej sodobno družbo in sodobnega človeka. V tem vrstnem redu. In vse skupaj zavito v glavno temo Ameriških bogov, bogove v Ameriki. Ameriški bogovi so zgodba o tem, kako imajo stari bogovi vsega poln kufer in napovejo bitko novim bogovom. In vse, kar se v knjigi zgodi, je sosledje sila nekaterih bolj, drugih še bolj bizarnih situacij, v katerih se znajde Shadow, ko skuša med sabo vse povezati v neko sprejemljivo logiko. Kar mu, izjemno dobro, tudi uspe. To, ali do velike vojne pride, kdo jo odnese najbolje in kdo najslabše, je priteg v zanimivo branje, ki ga ne bom jemal nikomur.
V vsej fantastičnosti Ameriških bogov je le en element, ki se iz tega izrašča. Pač Shadow sam. Gaiman ga je napravil podobnega sleherniku, ga oklestil vsega znanja, do katerega lahko dostopajo bogovi v njegovi okolici in ga natanko tako napravil podobnega tistemu, ki Ameriške bogove bere. Nič na Shadowu ni nečloveškega in torej nič tako zelo tujega. Prav zato je Shadow v resnici največja metafora Ameriških bogov. In kot nekdo, s katerim sem, si, je vsak popolnoma na istem, kar se tiče vedenja, kaj se okoli njega dogaja in tu je zato, da nam predstavi zgodbo. Ko tudi Shadowa potopimo v metaforo, pa smo svoj bralski napor potegnili do maksimuma. In to se zgodi konkretno na neki točki Ameriških bogov, kjer se nas usmili tudi Gaiman sam. Nič od tega se dejansko ne more dogajati. Če vam bo lažje, si vse skupaj lahko preprosto predstavljate kot metaforo. Konec koncev so religije že po svoji definiciji metafore: bog je sen, upanje, ženska, posmehljivec, oče, mesto, hiša mnogoterih sob, urar, ki je svoj dragoceni časomer pustil v puščavi, nekdo, ki te ljubi… (str.485). Od tu naprej se zgodba lahko izteče v svoj vrhunec. Ovir ni več. Nesporazumov tudi ne.
Pri Gaimanovem Shadowu se nikoli ne bom mogel znebiti vtisa, da je želel izrisati del tistega, kar se zgodi v Platonovi votlini. Shadow je senca. Senca, ki biva zato, ker pred njim nujno morata bivati dve stvari: tisto, čigar ali česar Shadow je senca in tisto, kar osvetljuje to, česar senca je Shadow. Od preprostosti takšnega opazovanja do logike božjega obstoja vendarle ni daleč. Zato se zdi Shadow močno pomenljiva figura, ki biva na mnogo nivojih. Avtor je marsikaj v knjigi dobro izpeljal.
Ameriški bogovi so premislek. O religijah in tradiciji. O načinu, kako bi lahko izrekali božje. O tem, kako božje posega v vsakdan. O tem, kako mi s svojimi pogledi navzgor, pa tudi naprej in nazaj, ustvarjamo nove bogove in se odločamo tudi o stvareh, za katere je bolje, da se ne bi. A to je sedanjost. In to so vrednote sedanjosti, v katerih ni prostora za vse tisto, kar je veleval način naših prednikov. Svoboda prepričanja navsezadnje pomeni svobodo biti prepričan o napačnem (str. 389). Seveda, Ameriški bogovi so resno čtivo. Naj vas nikar ne zmoti dozdevnost mojih izvajanj. Vse to je res (prosto po bratih Marx).
Mimo te subtilne vsebine, ki kar buči med vrsticami Ameriških bogov, ne smem pozabiti niti tega, da bo Neil Gaiman prava poslastica za vse ljubitelje kompleksnih stavčnih zgradb. Gre res za branje, ki ga ne držimo velikokrat v rokah. In veliko zaslug za to pripisujem tudi Pižami, prevajalcu (vdlančiti je odslej eden mojih najljubših glagolov). Knjiga je prejela kar nekaj nagrad. Nedvomno zasluženo. Naj bo torej brano in slavljeno še naprej, Ameriški bogovi si vse to zaslužijo.
✭✭✭✭✭
O Ameriških bogovih tudi na:
Emka
Sanje
Bukla
Radio Študent
Joker
Goodreads
Wikipedia
RJ Spindle
Frowl, seznam vseh bogov v knjigi
Frowl, geografija knjige
The Guardian
Komentarji
Objavite komentar