Silos je zgrajen zato, da varuje. Ima zidove in pomeni fizično razloko do slabega, celo uničujočega zraka, ki čaka zunaj. Z željo, da nas posrka skozi svoje smrtne hlape in uniči vse od povrhnjice do notranjih organov. Stene morajo biti in silos mora biti. Onstran silosa je le smrt. Znotraj silosa pa je družba, ki je narejena tako, da funkcionira. Funkcionira prek strogih pravil, ki so zapovedana že od nekdaj. In zapoveduje jih Red, knjiga modrosti. Utemljena je na znanju, ki presega živeče ljudi, da ti lahko uživajo v mirnem življenju silosa. Tisto, zaradi česar je silos nujen, je nad posamezniki, ki v njem prebivajo. In edina opcija, zunaj te nujnosti, je dovolj jasno izrisana. Vsakokrat znova, ko se nekdo odpravi na čiščenje. Ta opcija je le smrt.
To je slika, v katero se pri branju tega futurističnega čtiva zelo hitro zagledamo. In čtivo je zanimivo. Pogleda ne umaknemo tako zlahka. To, kar počne, počne zelo dobro. Ne trudi se preveč v smeri visoke literature, ki bi bila polna močnih osebnosti, izjemnih dialogov ali nanosov na kulturno zgodovino človekovega rodu. Silos je temu nasproten. Prednost tega dela ni v močnih idejah, ki bi jih imeli sogovorniki situacij v knjigi; bolj do izraza pride fascinacija s situacijo kot tako. A ta literarna nepretencioznost dela ne napravi škode.
Branja, ki gredo v smer iskanja slike človeštva čez toliko in toliko let, niso tako redka. In večkrat te ideje niso tako slabe. V bistvu semkaj štejem vse tisto, ki si drzne domišljijo privesti do te mere, da si lahko zamisliš situacijo, ki je ni in jo narediš verjetno. Zato v ta koš vržem znanstveno fantastiko in fantastiko kot tako. Marsikatero podobnost z nekaterimi iz tega koša, bomo našli tudi v branju Silosa. In tudi privlačno bo to čtivo zaradi podobnih razlogov. Dajte, pokažite mi, kam gremo; zakaj bo človeštvo končalo tam, kjer bo; ali bo dobro, ali bomo trpeli; povejte mi, kdo mi bo odrezal košček sreče tam, kjer si bo na prvem mestu le preživetje; kje se bo vse končalo; se sploh bo? ... Na ta zanimiva vprašanja odgovarja tudi Silos, ki na nek način deluje kot križanec med Matrico in Igrami lakote. Če vam je karkoli tega všeč, ne boste obžalovali; če vam je všeč oboje, je branje nujno.
In gre za nezahtevno branje, ki bo prišlo prav v poletnih dneh; a vendarle takšno, ki nekaj snovi za razmislek - kljub svoji preprostosti, mogoče prav zaradi nje - vseeno ponuja. Nemara ne gre toliko za pameten razmislek o tem, kaj in kako naj se pripravimo na post-apokaliptično družbo, marveč o tem, kako funkcionira družba. Kaj so resnične anomalije družbe in zakaj Silos v tem kontekstu hodi po samem robu sprejemljivih paradigm etike sodobnega civiliziranega sveta. Silos si vendarle vse to lahko privošči: pač ne dogaja se v sodobnem civiliziranem svetu.
Silos se dogaja enkrat v prihodnosti. Svet je le še uničena in zastrupljena pokrajina, v katerem ni preživetja. Edina možnost je silos. Zgradba, ki omogoča življenje. V silosu je ogromno ljudi in vsi imajo svoje mesto, svojo zadolžitev. Svoj način prispevanja k temu, da zadeva funkcionira. Kontrolira se proizvodnja nafte, elektrike, spolni odnosi, hrana in oskrba z živežem. Kontrolira se vse. Poizkuša se kontrolirati vse. Imajo župana, imajo šerifa in imajo tudi namestnike šerifa. Imaoj ogromno stopnišče, ki vse povezuje. In odpadniki od filozofije silosa se strogo kaznujejo z izgonom. Vse gre le v smer, da se zagotovi obstoj silosa. Nato pride Juliette, na mesto šerifa. In njena pamet deluje malce drugače kot pamet drugih vodilnih v silosu. A se zdi, da deluje tako, kot bi delovali vsi mi. Zato smo z njo, še posebno v trenutkih, ko si dogajajo sila neprijetne situacije. Dramatični zapleti so za bralca upravičeni. In branje postane napeto. Zgodi se marsikaj. Tako dobrega kot slabega. Vseh podrobnosti ne gre popisati, vendarle gre za zgodbo, kjer je razplet bistvenega pomena za branje.
Rajši o nečem drugem. Silos je zanimiv način prereza tega, kako deluje ustroj družbe, ki je namenjena, da preživi. Ki ve, da mora preživeti. In katere anomalije so na poti temu preživetju. Rezultati tega eksperimenta so zelo zanimivi. Silos namreč ne prikaže družbe, ki bi bila urejena po modelu naše liberalne enakosti, ki ima najvišji ideal v temu, da vsem zagotovi enake možnosti za doseganje ciljev in srečnosti, ki si jih izbere vsak posameznik sam. Prav tako nima idealov v maksimizaciji osebne svobode, ki ima, kot pravi sodobnost, edino omejitev v svobodi drugega. Ne. In s tem se bralec strinja. Vsi mi. To je bistvena popotnica, s katero stopimo v dialog z vsebino Silosa. Silos je narejen po vzoru komunitarističnih tradicij, kjer se posameznik, seveda bržkone po svoji volji, odpove marsičemu, vezanemu na njegov jaz, zato, da bi obstala družba kot taka. Družba kot taka je vse. Nedeljivi preostanek je posameznik, ki je najnižja oblika biti. Bivanjska entiteta brez pomena. Družba je tista, ki posamezniku pove, kaj je dobro zanj in kako bo do tega dobrega prišel. In to je tisto intrigantno za nas. Vsa ta kontrola in osebnosti, ki manjkajo, so problematične. Zato smo veseli, ko se je v tem sistemu znašel nekdo, ki je vzel vse skupaj nekoliko bolj v svoje roke. Ki si je upal. Držimo pesti, da ji bo uspelo. Večino časa kot bralci vemo več kot osebe, ki v zgodbi nastopajo. In to dela Silos še toliko bolj zanimiv. In na koncu? Sistem se predrugači. Avtor je napravil tako, da zgodba Silosa stopi v nek sprejemljiv objem. Pa vendarle se mi zdi, da je nekje nekaj kislega. Ker se nemara ni spremenilo prav veliko.
Zakaj?
Silos je utemeljen na nečem. To nekaj je ogroženo, ko ga ogroža le en posameznik. Ta posameznik lahko okuži vse ostale. Vsi ostali lahko postanejo aktivna večina. Lahko postanejo Silos. Silos ima sedaj nekoga drugega, ki je v manjšini. Ki ga ogroža. ki ga bo moral izpljuniti. To je to. Glavni problem Silosa je v njegovi večnosti. Večnost potrebe po zatiranju tistega, kar bo znotraj ogrožalo njegov obstanek. Dokler ne bo tista anomalija v sistemu postala pravilo in naredila novo anomalijo. Krog se nikoli ne konča. In v tem krogu je sila zoprno biti na položaju nekoga, ki bo delal moralne sodbe o tem, kdo deluje prav in kdo napak. Tam pa smo mi. Nihče drug.
Silos je zgodba o bojišču, vojni, razsvetljenstvu, politiki, državljanstvu, etiki, prihodnosti, pokorščini, radovednosti, ljubezni, nedolžnosti in resnici. O boju za tabletko prave barve. Bralec bo našel priložnosti za razmislek o vsem tem. Ob vse tem, kar prinaša, seveda od zgodbe ne gre pričakovati literarnih presežkov, a dvomim, da bo večino, ki bo posegla po tej knjigi, to kakor koli odvrnilo od želje po (pre)branju. In zdi se tako prav. Ideje in motivi v knjigi so mnogo preveč aktualni, da bi lahko nehali obračati strani.
Silos je prva knjiga trilogije, sledita ji torej še dve (Shift in Dust). Vse so izšle med 2011 in 2013; naredil se bo tudi film. Eden najmočnejših čarov Silosa pa je, da je bil izdan v samozaložbi. In postal velika uspešnica.
✭✭✭✭✩
O Silosu tudi na:
To je slika, v katero se pri branju tega futurističnega čtiva zelo hitro zagledamo. In čtivo je zanimivo. Pogleda ne umaknemo tako zlahka. To, kar počne, počne zelo dobro. Ne trudi se preveč v smeri visoke literature, ki bi bila polna močnih osebnosti, izjemnih dialogov ali nanosov na kulturno zgodovino človekovega rodu. Silos je temu nasproten. Prednost tega dela ni v močnih idejah, ki bi jih imeli sogovorniki situacij v knjigi; bolj do izraza pride fascinacija s situacijo kot tako. A ta literarna nepretencioznost dela ne napravi škode.
(vir slike: emka.si)
Branja, ki gredo v smer iskanja slike človeštva čez toliko in toliko let, niso tako redka. In večkrat te ideje niso tako slabe. V bistvu semkaj štejem vse tisto, ki si drzne domišljijo privesti do te mere, da si lahko zamisliš situacijo, ki je ni in jo narediš verjetno. Zato v ta koš vržem znanstveno fantastiko in fantastiko kot tako. Marsikatero podobnost z nekaterimi iz tega koša, bomo našli tudi v branju Silosa. In tudi privlačno bo to čtivo zaradi podobnih razlogov. Dajte, pokažite mi, kam gremo; zakaj bo človeštvo končalo tam, kjer bo; ali bo dobro, ali bomo trpeli; povejte mi, kdo mi bo odrezal košček sreče tam, kjer si bo na prvem mestu le preživetje; kje se bo vse končalo; se sploh bo? ... Na ta zanimiva vprašanja odgovarja tudi Silos, ki na nek način deluje kot križanec med Matrico in Igrami lakote. Če vam je karkoli tega všeč, ne boste obžalovali; če vam je všeč oboje, je branje nujno.
In gre za nezahtevno branje, ki bo prišlo prav v poletnih dneh; a vendarle takšno, ki nekaj snovi za razmislek - kljub svoji preprostosti, mogoče prav zaradi nje - vseeno ponuja. Nemara ne gre toliko za pameten razmislek o tem, kaj in kako naj se pripravimo na post-apokaliptično družbo, marveč o tem, kako funkcionira družba. Kaj so resnične anomalije družbe in zakaj Silos v tem kontekstu hodi po samem robu sprejemljivih paradigm etike sodobnega civiliziranega sveta. Silos si vendarle vse to lahko privošči: pač ne dogaja se v sodobnem civiliziranem svetu.
Silos se dogaja enkrat v prihodnosti. Svet je le še uničena in zastrupljena pokrajina, v katerem ni preživetja. Edina možnost je silos. Zgradba, ki omogoča življenje. V silosu je ogromno ljudi in vsi imajo svoje mesto, svojo zadolžitev. Svoj način prispevanja k temu, da zadeva funkcionira. Kontrolira se proizvodnja nafte, elektrike, spolni odnosi, hrana in oskrba z živežem. Kontrolira se vse. Poizkuša se kontrolirati vse. Imajo župana, imajo šerifa in imajo tudi namestnike šerifa. Imaoj ogromno stopnišče, ki vse povezuje. In odpadniki od filozofije silosa se strogo kaznujejo z izgonom. Vse gre le v smer, da se zagotovi obstoj silosa. Nato pride Juliette, na mesto šerifa. In njena pamet deluje malce drugače kot pamet drugih vodilnih v silosu. A se zdi, da deluje tako, kot bi delovali vsi mi. Zato smo z njo, še posebno v trenutkih, ko si dogajajo sila neprijetne situacije. Dramatični zapleti so za bralca upravičeni. In branje postane napeto. Zgodi se marsikaj. Tako dobrega kot slabega. Vseh podrobnosti ne gre popisati, vendarle gre za zgodbo, kjer je razplet bistvenega pomena za branje.
Rajši o nečem drugem. Silos je zanimiv način prereza tega, kako deluje ustroj družbe, ki je namenjena, da preživi. Ki ve, da mora preživeti. In katere anomalije so na poti temu preživetju. Rezultati tega eksperimenta so zelo zanimivi. Silos namreč ne prikaže družbe, ki bi bila urejena po modelu naše liberalne enakosti, ki ima najvišji ideal v temu, da vsem zagotovi enake možnosti za doseganje ciljev in srečnosti, ki si jih izbere vsak posameznik sam. Prav tako nima idealov v maksimizaciji osebne svobode, ki ima, kot pravi sodobnost, edino omejitev v svobodi drugega. Ne. In s tem se bralec strinja. Vsi mi. To je bistvena popotnica, s katero stopimo v dialog z vsebino Silosa. Silos je narejen po vzoru komunitarističnih tradicij, kjer se posameznik, seveda bržkone po svoji volji, odpove marsičemu, vezanemu na njegov jaz, zato, da bi obstala družba kot taka. Družba kot taka je vse. Nedeljivi preostanek je posameznik, ki je najnižja oblika biti. Bivanjska entiteta brez pomena. Družba je tista, ki posamezniku pove, kaj je dobro zanj in kako bo do tega dobrega prišel. In to je tisto intrigantno za nas. Vsa ta kontrola in osebnosti, ki manjkajo, so problematične. Zato smo veseli, ko se je v tem sistemu znašel nekdo, ki je vzel vse skupaj nekoliko bolj v svoje roke. Ki si je upal. Držimo pesti, da ji bo uspelo. Večino časa kot bralci vemo več kot osebe, ki v zgodbi nastopajo. In to dela Silos še toliko bolj zanimiv. In na koncu? Sistem se predrugači. Avtor je napravil tako, da zgodba Silosa stopi v nek sprejemljiv objem. Pa vendarle se mi zdi, da je nekje nekaj kislega. Ker se nemara ni spremenilo prav veliko.
Zakaj?
Silos je utemeljen na nečem. To nekaj je ogroženo, ko ga ogroža le en posameznik. Ta posameznik lahko okuži vse ostale. Vsi ostali lahko postanejo aktivna večina. Lahko postanejo Silos. Silos ima sedaj nekoga drugega, ki je v manjšini. Ki ga ogroža. ki ga bo moral izpljuniti. To je to. Glavni problem Silosa je v njegovi večnosti. Večnost potrebe po zatiranju tistega, kar bo znotraj ogrožalo njegov obstanek. Dokler ne bo tista anomalija v sistemu postala pravilo in naredila novo anomalijo. Krog se nikoli ne konča. In v tem krogu je sila zoprno biti na položaju nekoga, ki bo delal moralne sodbe o tem, kdo deluje prav in kdo napak. Tam pa smo mi. Nihče drug.
Silos je zgodba o bojišču, vojni, razsvetljenstvu, politiki, državljanstvu, etiki, prihodnosti, pokorščini, radovednosti, ljubezni, nedolžnosti in resnici. O boju za tabletko prave barve. Bralec bo našel priložnosti za razmislek o vsem tem. Ob vse tem, kar prinaša, seveda od zgodbe ne gre pričakovati literarnih presežkov, a dvomim, da bo večino, ki bo posegla po tej knjigi, to kakor koli odvrnilo od želje po (pre)branju. In zdi se tako prav. Ideje in motivi v knjigi so mnogo preveč aktualni, da bi lahko nehali obračati strani.
Silos je prva knjiga trilogije, sledita ji torej še dve (Shift in Dust). Vse so izšle med 2011 in 2013; naredil se bo tudi film. Eden najmočnejših čarov Silosa pa je, da je bil izdan v samozaložbi. In postal velika uspešnica.
✭✭✭✭✩
O Silosu tudi na:
Komentarji
Objavite komentar