Preskoči na glavno vsebino

Rdečelaska: ta in ona prekletstva

Orhan Pamuk prihaja k nam v čisto svežem prevodu svojega zadnjega dela, ki nosi naslov Rdečelaska. Gre za zelo zanimivo refleksijo o preteklosti, sinovih in očetih, o času, ki beži mimo nas in o krivdi, ki jo v srcu lahko nosimo zelo dolgo. Avtor se v njej, tako kot že v preteklosti, povsem odkrito sooči tudi z zgodovinsko in ideološko diasporo med vzhodom in zahodom, ki v njegovih delih uživajo status konstitutivnega elementa izgradnje Turčije kot takšne. Pamukovega doma.

Rdečelaska je kratek roman, ki ga preberemo hitro. Razdeljen je na tri dele, ki niso sorazmerno razporejeni po knjigi, a so vseeno vsi trije zelo pomembni za izgradnjo tega, kar je Pamuk želel povedati. Prvi del obsega, se mi zdi, polovico knjige. Drugi nekaj manj, tretjemu pa je odmerjeno le nekaj strani. V dramaturškem smislu je prvi del tisti, v katerem je celotna zasnova, zaplet in pravzaprav tudi vrhunec. Do njega pride počasi, z veliko refleksije in monotonim dogajanjem, ki glavnega junaka pelje v nekaj tednov njegove mladosti, ko ga je za vedno zaznamovala izkušnja na podeželju.
V tem delu spoznamo dečka Cema, ki želi postati pisatelj in želi zaslužiti denar za svoj študij, pogreša bližino svojega očeta, ki je politični alternativec in veliko časa manjka v družini, odsoten je tudi zaradi tega, ker je v zaporu. Cem je tako v mislih prepuščen sam sebi, brez očetovske figure, ki bi mu z nasveti stala ob strani. To najde v mojstru Mahmutu, ta se nekega dne pojavi in mu ponudi priložnosti, da gre kot vajenec z njim na podeželje, v Öngören, kjer bosta kopala vodnjak na posestvu gospoda Hayrija. Mojster Mahmut je eden tistih starih mojstrov, ki koplje vodnjake še na tradicionalen način, v katerem seveda potrebuje vajenca ali dva, ki mu na površju pomagata pri obrtniških opravilih, fizično močna vajenca, ki bosta dvigala nakopano zemljo in spuščala beton, s katerim se vodnjak utrdi. A vodo je potrebno najpoprej najti. In to je tisto, kar predvidenih štirinajst dni razpotegne v nekjatedensko odisejado iskanja vode, kopanja in monotonega preživljanja časa med mojstrom in Cemom. V tem času slednji v prvem najde očeta, ki ga je pogrešal. Najde pa tudi marsikaj drugega, saj med večernimi obiski bližnjega mesta sreča starejšo žensko, ki mu je za vedno ukradla srce. Telo. Vest. Spomine. To je bila rdečelaska iz naslova. Fatalna ženska v najbolj strogem pomenu te besedne zveze. A funkcionalno je njen karakter tu le v vlogi orodja. Ona je tista, ki začara Cema, mu uredi obisk potujočega gledališča, v svet drame in tragedije, ki vedno bolj postaja središče njegovih misli in hkrati tudi poskrbi, da je Cem v trenutku, ko bi moral biti pri svojem delu najbolj zbran, popolnoma odpove. V vodnjak spusti težko vedro, ki je obteženo s tedni neučinkovitega iskanja vode in to pade naravnost nekaj deset metrov nižje na mojstra Mahmuta. Sledi tišina, sledi panika. Sledi zanikanje in sledi beg. Cem odide, ne da bi vedel, kaj se je zgodilo z mojstrom. Odide na pot dolgoletnega bega pred duhovi preteklosti. Odide tudi s spominom na rdečelasko. In odide tudi z obsesijo na dve mitološki zgodbi: Ojdipovo zgodbo o upiranju usodi, ki se je končala z očetomorom in staro perzijsko zgodbo iz Knjige kraljev o Rustemu in Suhrabu, ki se konča z grozljivo smrtjo sina, ki je umrl pod mečem svojega očeta.
Toda ali je bilo mogoče ravnati, kot da se nič ni zgodilo? V moji glavi je mojster Mahmut ves čas vihtel kramp in nadaljeval kopanje zemlje. Če je bilo to res, je to pomenilo, da živi in da policija ni začela preiskovati zločina.
Drugi del zgodbe poteka precej hitreje. Če se prvi del odvija počasi in prikazuje nekaj tednov, drugi del opisuje Cemovo življenje v neaslednjih dvajsetih letih. Opisuje, kako je Cem počasi tlačil spomin na travmo dogodka z mojstrom Mahmutom nekam daleč v globine svojega spomina. Opisuje, kako je dobil delo v lokalni knjigarni in bral knjige. Opisuje, kako se je odpovedal pisateljski nameri in se vpisal na študij goelogije. Fakulteto je izdelal brez težav. Tu spozna tudi bodočo ženo Ayşe. Z njo skozi življenje pravzaprav vedno bolj postajata zmagovalca, saj ustanovita gradbeno podjetje, ki je zelo uspešno in v dvajsetih letih se znajdeta v družbi najbogatejših Turkov, saj uspešno kupujeta zemljišča, jih pozidata in prodata naprej. A njuna zgodba je tudi grenka, saj nakljub trudu in obiskom pri najboljših zdravnikih ne moreta zanositi. Žalost ob tem kompenzirata z amatersko navdušenostjo nad Ojdipovo in Suhrabovo zgodbo, za katero je Cem navdušil tudi ženo, ki prerašča v rdečo nit njunega umskega sveta. In glede na to, da sta po Suhrabu imenovala svoje velepodjetje, gre pravzaprav za malo obsesijo. In tu je kleč njune Pandorine skrinjice, ki je zaklenjena s tem, da le Cem pravzaprav ve, da je to prav zaresna obsesija. Ženi namreč nikdar ne zaupa celotne zgodbe. Celotne tragedije, v kateri je na njegovi strani več vprašanj, ugibanj, zanikanj, kot pa rešitev in katarz. Vse to se naglo začenja približevati koncu, ko se zgodita dve reči.

Jean-Auguste-Dominique Ingres
Oedipus and the Sphinx
Prva od teh je, da se pojavi nekdo, ki trdi, da je njegov sin. Da je že nekaj časa njegov sin. Druga pa je ta, da se pojavi možnost odkupa zemljišč v Öngörenu. Torej prav tam, natanko tam, kjer je pred dvajsetimi leti kot vajenec mojstru Mahmutu pomagal pri tistem, kar se je zdelo kot neskončno iskanje vode; kjer mu je pomagal kopati vodnjak; kjer je spoznal rdečelasko in kjer je storil tisto mojstru Mahmutu. Razplet zgodbe je pravzaprav nagel. Kaj se bo v resnici zgodilu Cemu? Bo odšel tja in rešil svojo prihodnost s tem, da bo poiskal odgovore iz preteklosti? Se bo soočil z vodnjakom svoje usode? Bo, tako kot Ojdip, spoznal, da je ubil svojega očeta in da usodi v resnici nikdar ne more ubežati? Bo Cemova zgodba dobila tudi svojega Suhraba? In kaj se je zgodilo z rdečelasko? Je lahko ta še bolj fatalna kot se je že izkazalo?
Če bi imel sina, gotovo tako kot jaz ne bi stopal po očetovi poti, temveč bi živel povsem drugačno življenje. Toda vseeno bi bil moj sin! Povrhu bi morda postal pisatelj. V teh trenutkih sem začutil, da sta Ojdipova in Suhrabova zgodba v primerjavi s tem pravzaprav popolnoma nepomembni.
Rostam mourns Sohrab
Rdečelaska je v resnici ekstremno zanimiv roman, katerega slabost se zdi le izjemna nekonsistenca ritma pripovedi. V tem smislu se zdi, kot bi bral dve različni knjigi. A na vsebinski ravni funkcionira. Če ga primerjam s Tiho hišo, bi ga brez prevelikega obžalovanja označil za njegovo nadgradnjo. Kot rečeno, se Pamuk tudi v Rdečelaski zvesto drži svojega glavnega gonila, ki je opisati doživljanje Turčije kot dežele, v kateri trčijo mnoga nasprotja. Staro in mlado. Novo in staro. Tradicionalno in moderno. Vzhodno in zahodno. Evropsko in azijsko. Krščansko in muslimansko. Tako v politiki kot tudi v običajnem življenju navadnih ljudi. V Rdečelaski so vsa ta nasprotja in nasprotipostavljenosti vidne že v trku starega mojstrstva kopanja vodnjakov in iskanja vode z sodobnim gradbeništvom, ki omogoča hitrejše delo, hitrejše bogastvo, a za sabo potegne ta in ona prekletstva. Skozi Cemova večna spogledovanja z grškimi pripovedkami, še posebno s fascinacijo nad Ojdipovo zgodbo, ki jo kasneje postavlja ob bok z starimi perzijskimi zgodbami, še posebno tisto o borbi na življenjej in smrt, ki jo uprizorita Firduzijeva Rustem in Suhrab, pa je Pamuk naredil šiv s tistim, kar se dogaja v junakovi glavi. S tem, kar je v najožjem smislu pravzaprav jedro knjige. To pa je Cem. Posameznik, ki se učasuje v sredi vseh omenjenih nasprotij. Posameznik, ki prebiva v Turčiji. Nekdo, ki na vseh ravneh svojega življenja čuti, kako mu niti, ki so pripete na njegovo kožo na vse strani vlečejo ta nasprotja, a ga najbolj boli le tisto, kar bi ga tudi brez teh niti.

To je roman o junaku, ki ga je nerazrešljivo že v mladosti zaznamoval oče, ki ga ni bilo. In roman o junaku, ki mu je to nerazrešljivost podaljšal tudi sin, ki ga prav tako ni bilo. Nekaj neverjetno cikličnega je v tem Pamukovem romanu, v katerem se zdi, da je avtor napravil tudi svoj poklon starim zgodbam, kajti tudi v Rdečelaski se zdi, da prav diši po usodi. Isti usodi, ki je kraljevala tudi mnogim starim mitom in zgodbam. In s tem je vsa nasprotja, ki so hranila njegovo zgodbo, povezal v tragičnega junaka. Ki ga je iztrgal iz neke stare pripovedke in ga postavil v sodobni roman.

✭✭✭


Obišči tudi:
Sanje
Mladina
Avtorjevo spletišče
Mavi Boncuk
Oedipus Rex
Rostam and Sohrab
Goodreads

vir slik: sanje.si, wikipedia.org

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je