Preskoči na glavno vsebino

Adamova zapuščina: s kakšno neskončnostjo meriti pisanje?

Vsaka knjiga, ki je napisana v maniri literature, bi morala v sebi nositi tudi osnutke odgovora na vprašanje, čemu pisati. Zdi se, da je vsebina sama, kolikor je lažniva v primerjavi z izkustvom bralčevega življenja in pogojena z kukalom, skozi katerega je opazovana le s strani avtorja, tista, ki nosi izvirni greh te lažnivosti. Zato sama kriči po legitimizaciji. Po tem, da je njen obstoj utemeljen. Da ima, kot bi rekel Svetlanin škrat Avgust, ko je pesnil litanije proti Kuzmi, da obstaja. Ima da obstaja. A škrat Avgust se je postavil v vlogo stvarnika, ločenega od narave, ki ji poveljuje. Roman in njegova vsebina pa ima le avtorja in bralca. Nekoga, ki piše izmišljije in nekoga, ki jih bere. In ker se že v osnovi zdi, da obstaja neka notranja nuja, da obstajajo vsi trije, je v nekem paradoksu skoraj nujno neko pretvarjanje avtorja, da bralec od njega terja utemeljitev pisanja. Ali je to zaradi pisateljeve potrebe po prevpraševanju svojega početja? Mogoče zaradi preproste umestitve sebe v svoje delo? Ali celo, da ozaljša svoje delo v zgodovinskem kontekstu poslanstva literature in fikcije kot take? Odgovora ne poznam. A ne glede na to - če parafriziram Leibnizovo temeljno vprašanje metafizike - odgovarjanje na Zakaj sploh je pisanje in ne raje nič?, bom to vprašanje vedno dojemal kot nujno. V fikciji v obče.

Roman Adamova zapuščina spada med tiste odličnosti, ki odgovarjajo na to vprašanje.

vir slike: emka.si

Adamova zapuščina je izjemno bogato delo, ki svojo vsebino razprostre na mnoge konce. V njem najdemo kritiko sodobne družine in družbe, umeščenost v sistem in zgodovinskost nekega naroda, veliko hrepenenja, človeškosti, neskončne moči ljubezni, boja za preživetje in prepleta dogajalnega časa, ki prične globoko v drugi polovici 20. stoletja in ga popiše do začetkov 21., svoj glavni del potegne nazaj v začetke vzpona nacistične Nemčije in se konča nekje sredi druge svetovne vojne, na koncu romana pa se vrne v sedanjost. Torej je s tega vidika dogajanje res razgibano, saj v seštevku, ko prištejemo tudi nekaj odstavkov, namenjenih obdobju velike vojne, praktično govorimo o času, ki ga piše celotno 20. stoletje. In še malo čezenj. Bolj ali manj vse skozi optiko pogleda na eno družino, židovsko družino Cohenovih, ki so živeli v Berlinu.

Vse se prične in tudi konča pri dečku z imenom Eddie Cohen, preko katerega spoznamo njegovo družino. Zgodba nas pelje na pot njegovega odraščanja, kjer, kot boste brali, veliko vlogo v sicer zelo togi sliki Eddiejevega družinskega pedigreja, odigra prihod Kralja. Nekoga, ki stopi na mesto njegovega očeta. Vloga je pomembna predvsem v tem, da v tisto togo ozadje Cohenovih Kralj pripelje nekaj deviantnega, pogumnega, življenjskega in s tem bržkone tudi Eddiju nekako pomaga pri sestavljanju življenja svoje prihodnosti. Ves čas pa nam avtorica skoraj skrivnostno podaja informacijo, kako je Eddie izrezan Adam. Adam je bil Mojzesov mlajši brat. A razen občasnih pogledov na podobnost med Eddiem in Adamom s strani babice, o Adamu ne izvemo ničesar. Pot nas rajši pelje v Eddijeva študentska leta, nam predstavi njegove prijatelje, z vsem potrebnim glede tega, kako se je življenje obrnilo zanj v Berlinu. V Berlinu se po teh mnogih letih od otroštva Eddie odloči obiskati nekdanje stanovanje in na podstrešju najde knjigo, ki jo je napisal Adam, natanko tisti, katerega ime je že tolikokrat slišal v svojem življenju.

"To tukaj je moja zgodba in Adamova zgodba. Na tem podstrešju sta se prepletli."

Adamova zgodba, ki jo lahko skupaj z Eddijem preberemo, je v resnici zelo žalostna zgodba. A vendarle gre za eno tistih zgodb, ki ohranjajo vero v lepoto in sila preprosto človekovo vero v to, da se je za nekatere stvari vredno boriti. Četudi to pomeni, da je potrebno igrati piščanca, ki se poda v lisičji brlog, med same lačne lisice. Avtorica nas v Adamovi zgodbi skuša prepričati, da je tudi v najbolj radikalnih situacijah vredno obdržati voljo po tistem, v kar verjamemo in hrepenenje po tistem česar si želimo najbolj od vsega. Adamova zgodba je ljubezenska zgodba s koncem, ki je v resnici zelo tragična, a je Astrid uspela vse skupaj zapakirati tako, da tragedije kot take nisem občutil premočno.

Adama spoznamo ravno tako kot Eddija, kot otroka. Iz židovske družine, ki prebiva v Berlinu. V času in prostoru, ki je bil za židovske družine daleč najmanj ugoden. Na oder namreč prihaja Adolf oz. August, kot ga imenuje Adam. V zgodovinski situaciji, ki mnogim ni prizanesla, je seveda vsakdo skušal rešiti vse, kar se je dalo. Šlo je za preživetje. In ta vrtinec je pograbil tudi Cohenove in njihovo družinsko šefinjo, babico Eddo, s katero je bil Adam še posebej povezan. In Anno. Adamovo veliko ljubezen. Predvsem je deportacija Anne na Poljsko spremenila potek Adamove usode. Edda in stari zaveznik, sedaj Heydrichov vojak v Adolfovi armiji, sta poskrbela, da je Adam spremenil identiteto in se odpravil najprej v Krakov, nato v Varšavo. Da bi našel Anno. Vse, da bi našel Anno. In na koncu jo tudi najde. Njeno reševanje pa je terjalo skoraj vse. Ostala je le knjiga. Adamova zgodba, ki jo je Adam napisal za Anno. Seveda se je vmes zgodilo še marsikaj, a to ostaja za sladokusce, ki se bodo lotili branja. O knjigi pa že vemo, do kam je prispela in kdo jo ima sedaj v rokah.

Pisati ne nameravam o tem, kako se je knjiga končala. Kako je Adamova knjiga prešla v Adamovo zapuščino. V bistvu lahko brez kvarnikov zapišem, da se odgovor na vprašanje po tem, kaj imenuje Adamova zapuščina, kaže v smeri odgovora na mnogo bolj obče zastavljeno vprašanje, ki sem ga pogumno zastavil na začetku tega zapisa. Adamova zapuščina je poslanstvo pisanja, kot ga je zapustil Eddiju. Čeprav ga nikoli ni spoznal in ga nikoli ne bo. Čeprav tudi knjiga ni bila nikoli namenjena Eddiju. A natanko Eddie je v tej knjigi ključna oseba za razplet zgodbe, ki je Adamova. Adamova zgodba je zapuščina, ki bi lahko bila le knjiga o Adamu; vendarle Astrid cilja višje. Takole odgovarja: Mar začneš pisati zato, ker poznaš nekoga, ki bi mu rad vse povedal? Začneš pisati zato, ker ne preneseš misli, da bi vse izginilo?

In ja, opazil sem, da je Astrid tu postavila vprašanji.

Verjetno je jasno, da je roman Astrid Rosenfeld, poln mnogih dogodkov, nesporazumov, zamolčanosti, bojev, prijateljstev, nepričakovanih prijateljstev, žrtev, ki si jih ne znamo niti predstavljati, iskanja ljubezni, groze in strahu, pa tudi odločnosti, avantgarde, neracionalnosti in naključij. Vsega je mnogo preveč, da bi - tudi če bi želel - uspel vse popisati na tem mestu. Pod črto lahko zaključim, da gre za izjemno delo. Vesel sem, da sem po HHhH, ki se v nekaj pomembnih točkah močno vsebinsko sklada tudi z Adamovo zapuščino, v roke dobil še eno delo, ki ga bom z veseljem priporočal večini, voljni prisluhniti nasvetu.

Kompleksno delo, ki ga vodi super občutek za pripoved. Zgodba, za katero se zdi, da je pisana z mnogimi nameni in osvojeni bralci, ki najbrž po večini na koncu čutijo, da so te namene ujeli. Neverjetna lahkost, s katero je intimna tragedija položena v neko obče tragično zgodovinsko preizkušnjo. In zgodba o dveh protagonistih. O prvem, ki je v celotni zgodbi vedel največ, a mu je najpomembnejše ostalo prikrito. In o drugem, ki živi v povsem drugem svetu, a ne brez preizkušenj in predvsem pred branjem, ki bo naredilo spremembo.

Vsak s svojo neskončnostjo, s katero meri pisanje.

✭✭✭✭

Obišči tudi:


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga