25. februar 2015

HHhH: o zgodbi in njenem nastajanju

HHhH je kratica za Himmlers Hirn heißt Heydrich, kar bi po slovensko pomenilo Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich

HHhH je hkrati tudi naslov odlične knjige, ki sem jo z veseljem prečital v zadnjih dnevih. Naslov lahko o knjigi izda veliko, a največkrat je tako, da ga šele po branju uspemo nekako dojeti in takrat nam je bolj jasno, kam pes taco moli. Knjige vsekakor ne gre soditi zgolj po naslovu. Če že, potem rajši po platnicah.

In razmišljanje, pisanje o HHhH, je vsaj toliko prepredeno z užitkom, kot je bilo branje. Takoj je potrebno razjasniti: roman Laurenta Bineta o atentatu na Reinharda Heydricha je izjemno dobro berljivo delo, vrhunsko v svoji strukturi, inovativno v svojem pristopu in napeto branje, ki ti poleg zgodbe, ki jo je napisala zgodovina, poda tudi zgodbo o rekonstruiranju te zgodbe. Roman, ki ga imamo pred seboj, lahko torej dojamemo zgolj kot enačbo, v katere računu sta se znašli zgodba o atentatu in zgodba o pisanju zgodbe o atentatu. To je Zgodba HHhH. In za to preprosto enačbo se skriva roman, ki je nekaj povsem najboljšega, kar sem prebral v zadnjem času. In teh nekaj vrstic izkoriščam za to, da pojasnim, o čem boste v knjigi brali in kaj je tisto, kar roman privleče iz kupa povprečnosti.

vir slike: myfavouritebookshop.co.uk

HHhH je roman, ki se ukvarja najprej z zgodovino. Je zgodovinski roman. Pripoveduje malodane celotno biografsko pripoved o Reinhardu Heydrichu. Kdor tega gospoda ne pozna, naj si poišče informacije na spletu. V resnici sicer kar malo odsvetujem brskanje za dodatnimi vizualnimi reprezentacijami podrobnosti zgodovine, ki jo je pisal Heydrich. Pa ne zato, ker bi skušal zatiskati oči pred nečim, česar nikdar ne bi smeli pozabiti, temveč zato, ker obstajajo podrobnosti, pred katerimi si vseeno lahko dovolimo zatiskanje oči. Brez pozabe. In brez podob, ki lahko dolgo ostanejo v glavi. Heydrich je bil, če zelo poenostavim, pravzaprav ideal arijskega bojevnika in apologeta nacistične ideologije, šef nekaterim najbolj strah vzbujajočim vojaško-policijsko-obveščevalnim odsekom vojske Reicha, visoko umeščen v hierarhiji pod Hitlerjem, upravitelj Češke in zagrizen tvorec vseh možnih in nemožnih idej o reševanju Judovskega vprašanja. Vse ostale podrobnosti iz naslova vseh teh opredelitev boste prebrali v knjigi. Pod črto, če ste kdaj iskali ljudi, ki so najbolj odgovorni za holokavst in sistematični genocid v 2. svetovni vojni, potem je Reinhard Heydrich prav gotovo eden glavnih, ki ste jih našli. In HHhH vam bo predstavila zgodbo o njem. Njegovem vzponu po hierarhični lestvici nacističnega vodstva Nemčije, njegovi poti do šefa obveščevalne in njegovem bivanju v Pragi. Predstavila vam bo tudi zgodbo o tem, kakšen človek je bil izven teh politično vodstvenih okvirjev.

Kot zgodovinski roman vas bo na kratko peljal tudi v druge dežele in razvoj evropske politične poti, ki je privedla ali zgolj spremljala, kako se je pričela druga vojna. Bolj kot drugi akterji, bodo izpostavljeni voditelji, ki so v Londonu, v izgnanstvu, pričeli načrtovati atentat na Heydricha v Pragi. Spoznali boste Jozefa Gabčíka in Jana Kubiša, ki sta s pomočjo nekaj kolegov in praških podpornikov odpora ter kljub kvizlinškim sorojakom uspešno izpeljala Operacijo Antropoid, kot je bilo ime naloge, ki jima je bila dana: ubiti praškega mesarja Heydricha. Čeravno ne neposredno, vendarle uspešno.

Do tu bi lahko roman dojeli zgolj kot še enega v vrsti zgodovinskih biografskih del, ki popisujejo zelo grozljiv in zelo pomemben odsek človekove zgodovine. In kot takšnega bi ga lahko prebirali zgodovinarji in drugačni navdušenci nad zgodovinami, ki se ukvarjajo z najbolj groznimi plastmi človekovega uma.

A HHhH ima še en bistveni del. In ta spremeni celotno strukturo in celoten dojem. Binet je v roman o Heydrichu in njegovem potopu vnesel tudi samega sebe. Brez kakega posebnega pravila ali logičnega razreza imamo v premorih zgodbe, ki nas pelje v trideseta in štirideseta leta 20. stoletja, priložnost brati avtorjeve samogovore. Ti se dotikajo njegovega raziskovanja gradiva za ta roman, opisovanja njegovega odnosa do teme, Heydricha, nacizma in vsega, o čemer teče zgodba, omembe drugih avtorjev in njihovih del o Heydrichu in/ali atentatu in procesu pisanja knjige, točno te, ki jo beremo. S temi zanimivimi monologi tako povsem klasičen zgodovinski roman združi z metafikcijo in mu s tem prida tudi veliko snovi za razmislek o zgodovinopisju, avtorstvu, delu zbiratelja in odnosu, za katerega bi rad, da ga zavzamemo do zgodovinskega romana o atentatu na Heydricha. Vrhunsko. Ko to dvoje tako beremo skupaj, doživljamo več stvari hkrati.

Najprej se učimo zgodovine. Nato opazujemo, kako poteka razmišljanje nekoga, ki se odloči da bo napisal roman o nekem zgodovinskem mejniku. Vmes nas je groza, ko beremo, kakšno razmišljanje je vodilo ideologijo Heydricha in ostalih. Navijamo za Kubiša in Gabčika. Bolj, ko se približujemo atentatu, bolj smo nestrpni, kako se bo bralo o tem. In sploh nas ne moti, da že vemo, kako je potekalo vse skupaj. Vmes se tudi zabavamo, ko vidimo, kako se ta ali ona prigoda najde v romanu. Toliko bolj, ko nam avtor pove, da si jo je izmislil. In na koncu doživimo nekakšen avtorjev poklon, spoštovanje, ki ga post mortem naklonu Gubčiku in Kubišu za to, kar sta storila. Kar se bere kot izraz hvaležnosti in apologije obstoja romana kot takega. Tekst torej združuje mnogo občutkov, tudi nekaterih takšnih, ki se zdijo nezdružljivi. Rezultat je eklektični mozaik različnih form, časov, ritmov in besedilnih učinkov. Sodobni roman, ki v pobegu v metafikcijo iz statičnega zgodovinskega romana naredi dinamično občutenje vsebine in resnosti teme, s katero se ukvarja.

Edino moje vprašanje je, zakaj? Čemu?

Takšne prepletenosti vsega in učinka, ko vse skupaj stoji zvezano v en knjižni blok, verjamem, se zelo težko vnaprej predvidi. Binetovi posegi v roman, ki je so roman šele napravili, so tu z nekim razlogom. Avtor bi jih namreč lahko objavil posebej, na kakem svojem blogu recimo. Kot nekakšni Kako je nastalo to poglavje... ali Kaj sem si izmislil v tem romanu... način spremljanja pisanja romana. In bi s tem prepustil zgodovinsko fikcijo sami sebi. S pridihom nujne iluzije objektivnosti. Takšne, ki bi jo lahko priporočile učiteljice zgodovine svojim učencem. A tega ni storil. Bistvenemu delu romana je dodal sebe. Tako je jasno dal vedeti, da kaj takega, kot je objektivno pisana zgodovina, ne obstaja. Mogoče je to storil prav v pokaz tega in zaradi tega večkrat napravil parodijo iz svojih odločitev, kaj in kako pisati zgodbo o atentatu. Morda vseeno ne. Morda je vendarle le želel opozoriti na vse tisto, kar se pisatelju ob pisanju takšnega dela plete po glavi in prikazati delček tega tudi vsem nam – v opombo, da je pisanje zgodovine nevzdržno povezano z avtorjevim življenjem. Ali, da nam prikaže vse druge možnosti tega, kako je v resnici vse skupaj potekalo in si na ta način vnaprej zaščiti hrbet pred vsemi kritičnimi napadi zgodovinarjev in druge zainteresirane javnosti. Mnogo je možnosti.

Sam sem vendarle začel verjeti, da gre nekako za mešanico vsega naštetega. Predvsem pa se mi zdi, da je delo s tako čustveno naporno temo terjalo svoj davek. Vseh teh informacij, ki jih je zbiral o Heydrichu, SS, SD in drugem, ne gre pojesti brez posledic. Dajanje sebe v roman je tu funkciji vgradnje nekakšnega avtorskega distančnika. Binet je potreboval nekaj, s čimer bo distanciral od tega, o čemer piše. Sebe spominja na to, da je avtor, ki se ne želi poistovetiti z večino stvari, o katerih piše. In tako ustvari zgodbo povsem ločeno od vsega, kar je predstavljal Heydrich, o čemer je pisal. In deluje. Super deluje.

Torej deluje z obeh strani: avtor je iz zgodovinskih dejstev naredil fikcijo, od katere se je lahko distanciral, dasiravno je ravno tako pokazal na resničnost svojega zapisa; mi kot bralci pa opazujemo avtorjevo metafikcijo kot nekaj, kar je puščobi oddaljene zgodovinske zgodbe pridalo občutek sedanjosti, občutek, da je zgodba še bolj živa, kot sicer. Avtor je s fikcijo napadel zgodovino, da opraviči resničnost druge v prvi; mi pa s pomočjo časovnosti metafikcije toliko bolj verjamemo fikciji v zgodovini in s tem celotni zgodbi kot taki. Kar je najbolj pomembno, če je avtor želel legitimizirati atentat kot tak.

In ja, Binet je v HHhH naredil čisti presežek. Roman je naravnost nujno letošnje branje. Prepričan sem, da bo navdušil mnoge. 

✭✭✭✭


O HHhH tudi:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...