V rokah sem Sviloprejko imel že julija, pa sem jo hranil za dopust, ki sem ga imel mesec dni kasneje. Ker sem bil prepričan, da si je vredno prihraniti to branje za okoliščine, ki me ne bodo motile z drugimi vsiljivci. Imel sem načrt. V tem času sem naletel seveda na kopico drugih knjig, ki jih je potrebno prebrati. Kaj potrebno, nujno. Mesec dni mine, največja vročina letos rekordno toplega poletja počasi že izgublja svojo udarniško moč, jaz pa končno pred vrati težko pričakovanega oddiha. In pakiramo, vkup mečemo vse tisto, kar potrebujemo, kar mislimo, da bomo potrebovali, a kmalu to vse nadomesti zgolj najnujnejše. Med pripravljenimi rečmi je svoj prostor našlo tudi nekaj knjig. A med tistimi, ki so odšle z nami, Sviloprejke ni bilo. Ne nalašč. Preprosto izpustil sem jo, povsem nevede in nenačrtovano. In ko premišljujem, kako pomemben je časovno prostorski kontekst pri mnogih rečeh, ki jih počnemo, najbrž enako velja za branje. Najljubši kotiček, mir, leže, sede, v stoji, ali pa nekje daleč proč od vsakodnevnih obveznosti. A sprememba načrta v tem primeru ni bila v nobeno škodo.
V nekaterih knjigah lahko uživamo kadarkoli. Pri teh je ta spontanost, nenačrtnost, časovna in prostorska sproščenost, s katero se jih lahko lotimo, njihova pomembna lastnost. A takšnih knjig v resnici ni tako zelo veliko. Sviloprejka pač spada mednje. Brez težav se je lotite kjerkoli in kadarkoli. Nisem še čisto prepričan, ali je to zaradi izvrstne pisateljice ali zaradi žanra – v obeh primerih bi šlo za izrazito osebno mnenje, v drugem še nekoliko bolj (niso vsi namreč ljubitelji detektivk in krimičev), a če bi si kdaj želel seznama knjig, na katerem bi bilo zgolj branje, ki niti ni nujno svet spreminjajoče, izobraževalno ali kako drugače koristno, pa je vendarle v čisti užitek, potem bi na njem pristala tudi dela, pod katerim se s psevdonimom Robert Galbraith podpisuje J.K. Rowling.
Sviloprejka je zajeten kos branja, ki ga lahko predelate tudi v enem sedenju. Rowlingova nadaljuje serijo o delu zasebnega detektiva, bivšega vojaškega preiskovalca in sina slavnega rock zvezdnika, Cormorana Strika (pred časom smo lahko brali Klic kukavice). Gre za krimič, za katerega se zdi, da v središču zagotovo ni zločin kot tak, temveč gre v prvi vrsti za zgodbo o Striku. Mnogo je namreč delov Sviloprejke, ki za sam potek razreševanja detektivske uganke niti najmanj niso pomembne, pa so tam. In nič ne motijo, temveč preprosto delujejo kot načini, s katerimi avtor skozi serijo gradi karakter glavnega junaka. Mi pa ga skozi branje kot stranski produkt takšnega pisanja počasi in zanesljivo vzljubimo in ga popolnoma posvojimo, se z njim strinjamo in stiskamo pesti v trenutkih, ko mu gre za nohte. Strike je junak, ki mu nikoli ni bilo potrebno iskati pozornosti. Avtorica je njegovo anonimnost rešila tako, da mu je dala slavnega očeta. Nikakor ni zgolj slehernik, tudi med zasebnimi detektivi ne. In če je v prvi knjigi serije še lepodušniško zavračal iskanje povezav s slavnim imenom, je v Sviloprejki prestopil tudi ta breg in izkoristil poznanstva. Zadržano in ne neposredno, a vseeno jasno in razločno. Še vedno gre za junaka, ki si preko vsega prizadeva priti do resnice, čeprav ga k njej vodijo le občutki. Prav ta občutek je tista magičnost klasičnega junaka, ki na vso moč privlači. Junaka, ki je iskren tudi takrat, ko izkorišča. Strike je preprosto vzljubljiv. V njem najdemo tako klasičnega detektiva, recimo Sherlocka Holmesa, ki ima tisto več logičnega razmišljanja od ostalih, da zato vidi povezave drugače in hitreje, kot tudi medicinskega detektiva dr. Housa. Ikonografija sodobnega šepajočega detektiva se mi zdi v tem primeru skoraj načrtna. Strike deluje kot skrbno zgrajen lik, na katerega še čakamo, da mu vsaj malo spodrsne. To bo, sem prepričan, stvar ene od naslednjih knjig serije. In ni nujno, da mu bo kakor koli škodilo.
Mimogrede, glede na napovedi na uradnem spletnem mestu, bo nadaljevanje prišlo že čez dober mesec.
Sviloprejka nam ponuja zgodbo o detektivu, ki se tokrat poda na lov za izginulim pisateljem. Za mrtvim pisateljem. Za pisateljem, ki je bil izjemni ekscentrik in v čigar okolici so bili ljudje raznovrstnih karakterjev (beri: marsikateri od teh bi lahko bil morilec). In predvsem za pisateljem, ki je tik pred smrtjo dokončal roman, v katerem si je privoščil vse glavne osebke iz moje prejšnje povedi. Strike se torej poda na dolgo in težko pot odkrivanja tega, kdo stoji za Ownovim umorom. Pri reševanju problemov pa mu na pomoč priskoči tudi asistentka Robin, katere karakter se v resnici razvije skoraj globlje kot Strikov. Branje je napeto, rdeča nit se ne izgublja in zasuki so povsem vredni dobrega krimiča. Knjiga je odlično čtivo.
Poleg Strika kot dobro zasnovanega lika imamo tudi učinkovito zgodbo. Ta nas pelje v temačne, prenarejevalske, preračunljive in zamerljive odnose, ki jih v svojih zasebno-profesionalnih povezavah spletajo pisatelji, založniki, uredniki, privrženci, bralci in njihove družine. Torej je to še en tekst, ki nam poleg dobre kriminalke ponudi tudi zgodbo, ki se ukvarja s pisateljevanjem in izdajanjem knjig. Že v Resnici o aferi Harry Quebert smo brali nekaj podobnega. A tule ne v obliki metafikcije temveč v neposredni fikciji sami. Tudi zgolj iz tega vidika je Sviloprejka zanimivo branje. Pa ne zato, ker bi s tem spoznavali resnico založniško-pisateljskih odnosov, temveč zato, ker vsaj v neki minimalki lahko predpostavljamo, da nam je avtor želel o tem podati svoje mnenje. In še s povsem drugega ali drugih zornih kotov, kot se je to dogajalo pri Harryju Quebertu. Učinkovita zgodba ne hiti, a tudi ne hodi tja, kamor naj ne bi šla. V tem smislu se mi zdi, da velja žanr za toliko bolj dosledno neizprosnega. Tu je zgodba razvita povsem elegantno, počasi koplje in gazi po odnosih, medtem pa fokus prenese na rokopis Bambyx Mori (tisti, ki ga je žrtev napisala tik pred smrtjo). In Bambyx Mori je Sviloprejka.
Čar drugega dela serije o Cormoranu Striku je sestavljen iz vsega omenjenega. Zgodba je bolj razgibana in prostora si je avtor vzel dovolj, da gre tudi v smeri, ki se ne vežejo neposredno na osrednjo zgodbo, a pripomorejo k širši pripovedi o Striku in njegovi pomočici Robin. Takšna dela na nek način postavljajo nove kriterije kriminalnega romana in ga premikajo še bolj proti drami. Sviloprejka poleg razburljivega zapleta z inteligentnim ozadjem ponuja tudi intrigantne študije odnosov v založništvu in med pisatelji, k temu pa pridajte razvoj glavnih dveh likov, ki ju bo serija vzela s sabo v nove izdaje. Če je avtor želel v prvi vrsti zabavati in v drugi narediti prostor prihodnjim zgodbam, je tu glavni dodatek v opisovanju odnosov, v katerih je, jasno kot beli dan, zelo vpleten tudi avtor sam.
Knjiga, pri kateri lahko brez težav spreminjate načrte in se je lotite kjer koli. Ne bo razočarala.
Vir slike: emka.si
V nekaterih knjigah lahko uživamo kadarkoli. Pri teh je ta spontanost, nenačrtnost, časovna in prostorska sproščenost, s katero se jih lahko lotimo, njihova pomembna lastnost. A takšnih knjig v resnici ni tako zelo veliko. Sviloprejka pač spada mednje. Brez težav se je lotite kjerkoli in kadarkoli. Nisem še čisto prepričan, ali je to zaradi izvrstne pisateljice ali zaradi žanra – v obeh primerih bi šlo za izrazito osebno mnenje, v drugem še nekoliko bolj (niso vsi namreč ljubitelji detektivk in krimičev), a če bi si kdaj želel seznama knjig, na katerem bi bilo zgolj branje, ki niti ni nujno svet spreminjajoče, izobraževalno ali kako drugače koristno, pa je vendarle v čisti užitek, potem bi na njem pristala tudi dela, pod katerim se s psevdonimom Robert Galbraith podpisuje J.K. Rowling.
Tako si se pritihotapil k meni, s kislino,
Ki mi razžira drob, mi ukradel, kar najbolj cenim.
Da, žal, ukradel: temačen strup v moji krvi,
Kuga, žal, prijateljstva, ki naju je vezalo.
Sviloprejka je zajeten kos branja, ki ga lahko predelate tudi v enem sedenju. Rowlingova nadaljuje serijo o delu zasebnega detektiva, bivšega vojaškega preiskovalca in sina slavnega rock zvezdnika, Cormorana Strika (pred časom smo lahko brali Klic kukavice). Gre za krimič, za katerega se zdi, da v središču zagotovo ni zločin kot tak, temveč gre v prvi vrsti za zgodbo o Striku. Mnogo je namreč delov Sviloprejke, ki za sam potek razreševanja detektivske uganke niti najmanj niso pomembne, pa so tam. In nič ne motijo, temveč preprosto delujejo kot načini, s katerimi avtor skozi serijo gradi karakter glavnega junaka. Mi pa ga skozi branje kot stranski produkt takšnega pisanja počasi in zanesljivo vzljubimo in ga popolnoma posvojimo, se z njim strinjamo in stiskamo pesti v trenutkih, ko mu gre za nohte. Strike je junak, ki mu nikoli ni bilo potrebno iskati pozornosti. Avtorica je njegovo anonimnost rešila tako, da mu je dala slavnega očeta. Nikakor ni zgolj slehernik, tudi med zasebnimi detektivi ne. In če je v prvi knjigi serije še lepodušniško zavračal iskanje povezav s slavnim imenom, je v Sviloprejki prestopil tudi ta breg in izkoristil poznanstva. Zadržano in ne neposredno, a vseeno jasno in razločno. Še vedno gre za junaka, ki si preko vsega prizadeva priti do resnice, čeprav ga k njej vodijo le občutki. Prav ta občutek je tista magičnost klasičnega junaka, ki na vso moč privlači. Junaka, ki je iskren tudi takrat, ko izkorišča. Strike je preprosto vzljubljiv. V njem najdemo tako klasičnega detektiva, recimo Sherlocka Holmesa, ki ima tisto več logičnega razmišljanja od ostalih, da zato vidi povezave drugače in hitreje, kot tudi medicinskega detektiva dr. Housa. Ikonografija sodobnega šepajočega detektiva se mi zdi v tem primeru skoraj načrtna. Strike deluje kot skrbno zgrajen lik, na katerega še čakamo, da mu vsaj malo spodrsne. To bo, sem prepričan, stvar ene od naslednjih knjig serije. In ni nujno, da mu bo kakor koli škodilo.
Mimogrede, glede na napovedi na uradnem spletnem mestu, bo nadaljevanje prišlo že čez dober mesec.
Sviloprejka nam ponuja zgodbo o detektivu, ki se tokrat poda na lov za izginulim pisateljem. Za mrtvim pisateljem. Za pisateljem, ki je bil izjemni ekscentrik in v čigar okolici so bili ljudje raznovrstnih karakterjev (beri: marsikateri od teh bi lahko bil morilec). In predvsem za pisateljem, ki je tik pred smrtjo dokončal roman, v katerem si je privoščil vse glavne osebke iz moje prejšnje povedi. Strike se torej poda na dolgo in težko pot odkrivanja tega, kdo stoji za Ownovim umorom. Pri reševanju problemov pa mu na pomoč priskoči tudi asistentka Robin, katere karakter se v resnici razvije skoraj globlje kot Strikov. Branje je napeto, rdeča nit se ne izgublja in zasuki so povsem vredni dobrega krimiča. Knjiga je odlično čtivo.
''Briga me njegova knjiga. Nisem je prebrala,'' je dodala. Roke so se ji tresle.
Poleg Strika kot dobro zasnovanega lika imamo tudi učinkovito zgodbo. Ta nas pelje v temačne, prenarejevalske, preračunljive in zamerljive odnose, ki jih v svojih zasebno-profesionalnih povezavah spletajo pisatelji, založniki, uredniki, privrženci, bralci in njihove družine. Torej je to še en tekst, ki nam poleg dobre kriminalke ponudi tudi zgodbo, ki se ukvarja s pisateljevanjem in izdajanjem knjig. Že v Resnici o aferi Harry Quebert smo brali nekaj podobnega. A tule ne v obliki metafikcije temveč v neposredni fikciji sami. Tudi zgolj iz tega vidika je Sviloprejka zanimivo branje. Pa ne zato, ker bi s tem spoznavali resnico založniško-pisateljskih odnosov, temveč zato, ker vsaj v neki minimalki lahko predpostavljamo, da nam je avtor želel o tem podati svoje mnenje. In še s povsem drugega ali drugih zornih kotov, kot se je to dogajalo pri Harryju Quebertu. Učinkovita zgodba ne hiti, a tudi ne hodi tja, kamor naj ne bi šla. V tem smislu se mi zdi, da velja žanr za toliko bolj dosledno neizprosnega. Tu je zgodba razvita povsem elegantno, počasi koplje in gazi po odnosih, medtem pa fokus prenese na rokopis Bambyx Mori (tisti, ki ga je žrtev napisala tik pred smrtjo). In Bambyx Mori je Sviloprejka.
Čar drugega dela serije o Cormoranu Striku je sestavljen iz vsega omenjenega. Zgodba je bolj razgibana in prostora si je avtor vzel dovolj, da gre tudi v smeri, ki se ne vežejo neposredno na osrednjo zgodbo, a pripomorejo k širši pripovedi o Striku in njegovi pomočici Robin. Takšna dela na nek način postavljajo nove kriterije kriminalnega romana in ga premikajo še bolj proti drami. Sviloprejka poleg razburljivega zapleta z inteligentnim ozadjem ponuja tudi intrigantne študije odnosov v založništvu in med pisatelji, k temu pa pridajte razvoj glavnih dveh likov, ki ju bo serija vzela s sabo v nove izdaje. Če je avtor želel v prvi vrsti zabavati in v drugi narediti prostor prihodnjim zgodbam, je tu glavni dodatek v opisovanju odnosov, v katerih je, jasno kot beli dan, zelo vpleten tudi avtor sam.
Knjiga, pri kateri lahko brez težav spreminjate načrte in se je lotite kjer koli. Ne bo razočarala.
Komentarji
Objavite komentar