Nekaj je na tem Ženevskem jezeru.
Tja so leta 1816 potovali George Gordon Byron, Percy Bysshe Shelley, Mary Wollstonecraft Godwin in Claire Claremont, med njimi je bil tudi John William Polidori, Byronov osebni zdravnik. In marsikaj pomenljivega, za svet kulture celo nepogrešljivega ima v tej druščini svoj pričetek. Vprašanje je le, ali so tisti ustvarjalni zanos prinesli s seboj, ali pa je tudi mesto in jezero doprineslo svoje. In vedno bolj se nagibam k temu drugemu. Izjemni posamezniki in očitno tudi vonj posebnega duha, ki ga najdemo tam nekje v levem spodnjem kotu Švice. Tako je po skoraj 200 letih Frankensteina še vedno fino vzeti v roke (tekst, ne doktorja) in seveda tudi jezero in mesto sta še vedno tam.
In tam je doma tudi Joël Dicker, ki je napisal eno od najbolj prodajanih kriminalk v zadnjem času nasploh. Poleg imena Galbraith (J.K. Rowling) bo to še eno ime, ki bo konkuriralo na lestvici najboljših kriminalnih del. Izjemno dobro. Dicker je svoj prvenec izdal leta 2012. Pravice za prevod so bile prodane za 32 jezikov, zanj je prejel je nagrado Grand Prix du Roman de l’Academie Francaise, nagrado Prix Goncourt des Lycéens, prehitel Brownov Inferno z lestvic najbolj prodajanih del v Evropi in prodal več kot 2 milijona izvodov svoje knjige. Lani je prišel tudi v ZDA, kjer naj bi ga Penguin, tako The New Yorker, izdal v nakladi 125 000 izvodov.
Gre za delo z naslovom La Vérité sur l’Affaire Harry Quebert, v slovenskem prevodu smo dobili Resnico o aferi Harry Quebert.
Skrivnostna, inteligentna, zasukov polna, neznank obilna, zajetna knjiga, ki na več kot 600 straneh prinaša prvovrstno kriminalko. Takšno, ki vsebuje tako elemente klasičnega who-did-it detektivskega poizvedovanja, twinpeaksovsko temačno občute življenja v preprostem ameriškem kraju, ki je svojo vlogo v romanu dobro odigralo, kot tudi metafikcijsko pripoved o pisateljevanju, dobro vpeto v zgodbo glavnih junakov. Marsikatera druga kriminalka postane otročje preveč enostavna, ko jo daš ob bok Dickerjevemu prvencu. V bistvu težko rečem kaj slabega. Na žanrskem nivoju si Resnica o aferi Harry Quebert zasluži čisto vse, kar je dobrega o njej napisanega. To bo knjiga, ki jo boste prihranili za kako potovanje ali dopust, ker ponuja zelo dobro spisano zgodbo.
In kaj se odvija v knjigi?
Pripoved se giblje okoli uspešnega mladega pisatelja Marcusa, ki po sila uspešni izdaji doživlja ustvarjalno krizo. V tem času obnovi prijateljstvo s starejšim, prav tako slavnim pisateljem Harryem Quebertom, ki je bil pred leti njegov profesor in mentor. Sedaj pa ga v resnici kar nekako prosi za pomoč pri pisanju novega dela, zaradi česar Marcusu za vratom diha tudi pohlepni založnik. Harry živi v mestecu Aurora in ima tam zelo močno prisotnost. Imel jo je že v preteklosti. Marsikaj se je v tem mestecu zgodilo in marsikaj tega ima zvezo prav s Harryem. Vsa stvar se zaplete, ko na vrtu njegove hiše v Aurori odkrijejo zakopano truplo petnajstletnega dekleta, ki ima ob sebi torbo z rokopisom romana Vir zla. To pa je knjiga, s katero je Harry pred več kot 30 leti zaslovel in to je dekle, ki ji je bilo ime Nola in je bila Harryeva fatalna ženska. Ali fatalno dekle. Dekle, s katero sta bila (ne)srečno zaljubljena, s katero sta skupaj sanjarila o skupnem življenju, dekle, ki mu je pretipkavala rokopis, mu kuhala in mu dajala navdih za pisanje, ko ga je potreboval. In na žalost tudi dekle, ki je v izjemno krvavih in, kakopak, skrivnostnih okoliščinah izginilo. Od tu nas zgodba in ritem zasukov povlečeta v brutalno branje, zaradi katerega bomo zares, ne le pregovorno, težko odložili knjigo. Marcus se zaradi pisateljskega dolga čuti poklicanega, da ubrani čast in nedolžnost Harrya, ki je seveda obtožen za umor petnajstletne Nole. Kar pa seveda ni enostavno, ko vsi indici kažejo prav na njegovo krivdo.
In krimič bo rušil mnogo enostavnih stereotipov tega, kaj potrebujemo za dobro kriminalno zgodbo. Ne zadovolji se z enim ali dvema zasukoma, temveč gre dlje. Prava poslastica za vse, ki neumorno berete žanrske zadeve zato, da bi odkrili storilca. Predvsem zato, ker prav do konca ni znano, niti nakazano, v katero smer bi se lahko zgodba odvila. Stran za stranjo se z odkrivanjem preteklosti odkrivajo tudi prave skrivnosti, ki jih že dolgo v sebi skrivajo prebivalci Aurore, njihove medsebojne navezanosti in povezave, ki jih imajo do nesrečne Nole. A v romanu nobena zgodba ni zaman. Zadovoljno obupani boste nekje na treh četrtinah branja odkrili, da se je krog možnih storilcev razširil do mogočnih proporcev. Vsakdo je lahko predmet dvoma. Vsakdo lahko v sebi nosi klico zločina, z vsakim je lahko nekaj narobe. Oziroma je bilo. Pred tridesetimi leti.
Branje nas torej neprestano prestavlja iz leta 2008 v leto 1975 in nazaj. Spremljamo prebivalce Aurore, hkrati pa spremljamo nekakšno dvojno zgodbo pisateljevanja in vseh tegob, povezanih s to poklicanostjo. Brali bomo o pisateljih na višku slave, na robu propada, v iskanju rešitev za krizo, v delovni vnemi, v laganju, v borbi z založniki, mediji, publiko, cenzuro in prevaro; šli po poti iskanja pisateljskih nebes in spoznali, kako se pisatelji lahko spravijo z moralo, se soočajo z resnico in skušajo popravljati krivice na način, kot jih ne more nihče drug. V začetne vrstice poglavja je Dicker vpletel tudi nasvete za pisanje, ki jih je Harry zaupal Marcusu, nemara tudi v teh najdete uporabne napotke, če se sami lotite pisanja. In kakor koli se zdi ta metafikcija spočetka popolnoma odveč, zgolj kot avtorjev izraz potrebe po tem, da bi ne podlegel klasifikaciji v zgolj-še-en-krimič in poskusa ustvarjati presežek žanra, ki je ob takšni zastavitvi zgodbe malodane popolnoma nepotreben, se misel ob branju vendarle razvije nekoliko drugače. Metafikcija je tu z drugim namenom. Z vsakim poglavjem in vsakim Harryevim napotkom lahko opazimo, kako je bilo pravzaprav njegovo mentorstvo odločilno za Marcusa. Ne le, da so ga naredili izvrstnega pisca in raziskovalca, ki je le po sledeh teh napotil lahko napisal knjigo – točno to knjigo, Resnico o aferi Harry Quebert – temveč je vedno bolj jasno, da je tako priklenil Marcusa nase. A ne z negativnim priokusom. Ni šlo le za mentorstvo, šlo je za izgradnjo prijateljstva, kar nam je ob branju knjige tako ali tako hitro jasno. In s tem se odpre še ena razsežnost tega, čemu pisati. Marcus je Resnico o aferi Harry Quebert zapisal iz moralnega dolga do prijatelja, ki so ga vsi zapustili in čeprav ga je na neki točki v tem želel odpisati tudi Harry sam. Kako sebičen si torej lahko v ljubezni do prijatelja? Kako pomembno je odkriti resnico? Ali je mogoče odkritje resnice le stranski produkt sebičnosti, ki pogojuje pisateljsko samoterapijo? Ker točno tako, v tem smislu pisanje kot samoterapija in odprava dolgov do mentorja nastopata vseeno kot učinkovit met, ki ga Dicker vrže preko osrednje žanrske zgodbe. Vso to branje o pisateljevanju lahko povzamem v kratko vprašanje, kjer se obračam proti Joëlu, ki ga sprašujem: Kako pa kaj druga knjiga?
Daleč stran torej od tega, da bi lahko Resnico o aferi Harry Quebert reducirali na klasični detektivski umojeb. Ne glede na to, kako vrhunski je.
Zaradi zgodbe, napetega načina pripovedi, dobrih in mnogih zasukov, kompozicije vsega, kar je na sliki, pisateljske refleksije in ujetje prekletstva, ki ga s seboj tovorijo kraji, v katerih vsi poznajo vse, priznam, o knjigi ne morem imeti slabega mnenja. Zagotovljeno dobro branje.
In ja, obiskati moram Ženevsko jezero. Nekaj mora biti na tem.
✭✭✭✭✭
Obišči:
Nekaj strani za pokušino
Emka
NPR Books
The New yorker
Avtorjeva spletna stran
Joel Dicker na Twitterju
The Guardian
Goodreads
Tja so leta 1816 potovali George Gordon Byron, Percy Bysshe Shelley, Mary Wollstonecraft Godwin in Claire Claremont, med njimi je bil tudi John William Polidori, Byronov osebni zdravnik. In marsikaj pomenljivega, za svet kulture celo nepogrešljivega ima v tej druščini svoj pričetek. Vprašanje je le, ali so tisti ustvarjalni zanos prinesli s seboj, ali pa je tudi mesto in jezero doprineslo svoje. In vedno bolj se nagibam k temu drugemu. Izjemni posamezniki in očitno tudi vonj posebnega duha, ki ga najdemo tam nekje v levem spodnjem kotu Švice. Tako je po skoraj 200 letih Frankensteina še vedno fino vzeti v roke (tekst, ne doktorja) in seveda tudi jezero in mesto sta še vedno tam.
In tam je doma tudi Joël Dicker, ki je napisal eno od najbolj prodajanih kriminalk v zadnjem času nasploh. Poleg imena Galbraith (J.K. Rowling) bo to še eno ime, ki bo konkuriralo na lestvici najboljših kriminalnih del. Izjemno dobro. Dicker je svoj prvenec izdal leta 2012. Pravice za prevod so bile prodane za 32 jezikov, zanj je prejel je nagrado Grand Prix du Roman de l’Academie Francaise, nagrado Prix Goncourt des Lycéens, prehitel Brownov Inferno z lestvic najbolj prodajanih del v Evropi in prodal več kot 2 milijona izvodov svoje knjige. Lani je prišel tudi v ZDA, kjer naj bi ga Penguin, tako The New Yorker, izdal v nakladi 125 000 izvodov.
Gre za delo z naslovom La Vérité sur l’Affaire Harry Quebert, v slovenskem prevodu smo dobili Resnico o aferi Harry Quebert.
vir slike:emka.si
Skrivnostna, inteligentna, zasukov polna, neznank obilna, zajetna knjiga, ki na več kot 600 straneh prinaša prvovrstno kriminalko. Takšno, ki vsebuje tako elemente klasičnega who-did-it detektivskega poizvedovanja, twinpeaksovsko temačno občute življenja v preprostem ameriškem kraju, ki je svojo vlogo v romanu dobro odigralo, kot tudi metafikcijsko pripoved o pisateljevanju, dobro vpeto v zgodbo glavnih junakov. Marsikatera druga kriminalka postane otročje preveč enostavna, ko jo daš ob bok Dickerjevemu prvencu. V bistvu težko rečem kaj slabega. Na žanrskem nivoju si Resnica o aferi Harry Quebert zasluži čisto vse, kar je dobrega o njej napisanega. To bo knjiga, ki jo boste prihranili za kako potovanje ali dopust, ker ponuja zelo dobro spisano zgodbo.
In kaj se odvija v knjigi?
Pripoved se giblje okoli uspešnega mladega pisatelja Marcusa, ki po sila uspešni izdaji doživlja ustvarjalno krizo. V tem času obnovi prijateljstvo s starejšim, prav tako slavnim pisateljem Harryem Quebertom, ki je bil pred leti njegov profesor in mentor. Sedaj pa ga v resnici kar nekako prosi za pomoč pri pisanju novega dela, zaradi česar Marcusu za vratom diha tudi pohlepni založnik. Harry živi v mestecu Aurora in ima tam zelo močno prisotnost. Imel jo je že v preteklosti. Marsikaj se je v tem mestecu zgodilo in marsikaj tega ima zvezo prav s Harryem. Vsa stvar se zaplete, ko na vrtu njegove hiše v Aurori odkrijejo zakopano truplo petnajstletnega dekleta, ki ima ob sebi torbo z rokopisom romana Vir zla. To pa je knjiga, s katero je Harry pred več kot 30 leti zaslovel in to je dekle, ki ji je bilo ime Nola in je bila Harryeva fatalna ženska. Ali fatalno dekle. Dekle, s katero sta bila (ne)srečno zaljubljena, s katero sta skupaj sanjarila o skupnem življenju, dekle, ki mu je pretipkavala rokopis, mu kuhala in mu dajala navdih za pisanje, ko ga je potreboval. In na žalost tudi dekle, ki je v izjemno krvavih in, kakopak, skrivnostnih okoliščinah izginilo. Od tu nas zgodba in ritem zasukov povlečeta v brutalno branje, zaradi katerega bomo zares, ne le pregovorno, težko odložili knjigo. Marcus se zaradi pisateljskega dolga čuti poklicanega, da ubrani čast in nedolžnost Harrya, ki je seveda obtožen za umor petnajstletne Nole. Kar pa seveda ni enostavno, ko vsi indici kažejo prav na njegovo krivdo.
In krimič bo rušil mnogo enostavnih stereotipov tega, kaj potrebujemo za dobro kriminalno zgodbo. Ne zadovolji se z enim ali dvema zasukoma, temveč gre dlje. Prava poslastica za vse, ki neumorno berete žanrske zadeve zato, da bi odkrili storilca. Predvsem zato, ker prav do konca ni znano, niti nakazano, v katero smer bi se lahko zgodba odvila. Stran za stranjo se z odkrivanjem preteklosti odkrivajo tudi prave skrivnosti, ki jih že dolgo v sebi skrivajo prebivalci Aurore, njihove medsebojne navezanosti in povezave, ki jih imajo do nesrečne Nole. A v romanu nobena zgodba ni zaman. Zadovoljno obupani boste nekje na treh četrtinah branja odkrili, da se je krog možnih storilcev razširil do mogočnih proporcev. Vsakdo je lahko predmet dvoma. Vsakdo lahko v sebi nosi klico zločina, z vsakim je lahko nekaj narobe. Oziroma je bilo. Pred tridesetimi leti.
Branje nas torej neprestano prestavlja iz leta 2008 v leto 1975 in nazaj. Spremljamo prebivalce Aurore, hkrati pa spremljamo nekakšno dvojno zgodbo pisateljevanja in vseh tegob, povezanih s to poklicanostjo. Brali bomo o pisateljih na višku slave, na robu propada, v iskanju rešitev za krizo, v delovni vnemi, v laganju, v borbi z založniki, mediji, publiko, cenzuro in prevaro; šli po poti iskanja pisateljskih nebes in spoznali, kako se pisatelji lahko spravijo z moralo, se soočajo z resnico in skušajo popravljati krivice na način, kot jih ne more nihče drug. V začetne vrstice poglavja je Dicker vpletel tudi nasvete za pisanje, ki jih je Harry zaupal Marcusu, nemara tudi v teh najdete uporabne napotke, če se sami lotite pisanja. In kakor koli se zdi ta metafikcija spočetka popolnoma odveč, zgolj kot avtorjev izraz potrebe po tem, da bi ne podlegel klasifikaciji v zgolj-še-en-krimič in poskusa ustvarjati presežek žanra, ki je ob takšni zastavitvi zgodbe malodane popolnoma nepotreben, se misel ob branju vendarle razvije nekoliko drugače. Metafikcija je tu z drugim namenom. Z vsakim poglavjem in vsakim Harryevim napotkom lahko opazimo, kako je bilo pravzaprav njegovo mentorstvo odločilno za Marcusa. Ne le, da so ga naredili izvrstnega pisca in raziskovalca, ki je le po sledeh teh napotil lahko napisal knjigo – točno to knjigo, Resnico o aferi Harry Quebert – temveč je vedno bolj jasno, da je tako priklenil Marcusa nase. A ne z negativnim priokusom. Ni šlo le za mentorstvo, šlo je za izgradnjo prijateljstva, kar nam je ob branju knjige tako ali tako hitro jasno. In s tem se odpre še ena razsežnost tega, čemu pisati. Marcus je Resnico o aferi Harry Quebert zapisal iz moralnega dolga do prijatelja, ki so ga vsi zapustili in čeprav ga je na neki točki v tem želel odpisati tudi Harry sam. Kako sebičen si torej lahko v ljubezni do prijatelja? Kako pomembno je odkriti resnico? Ali je mogoče odkritje resnice le stranski produkt sebičnosti, ki pogojuje pisateljsko samoterapijo? Ker točno tako, v tem smislu pisanje kot samoterapija in odprava dolgov do mentorja nastopata vseeno kot učinkovit met, ki ga Dicker vrže preko osrednje žanrske zgodbe. Vso to branje o pisateljevanju lahko povzamem v kratko vprašanje, kjer se obračam proti Joëlu, ki ga sprašujem: Kako pa kaj druga knjiga?
Daleč stran torej od tega, da bi lahko Resnico o aferi Harry Quebert reducirali na klasični detektivski umojeb. Ne glede na to, kako vrhunski je.
Zaradi zgodbe, napetega načina pripovedi, dobrih in mnogih zasukov, kompozicije vsega, kar je na sliki, pisateljske refleksije in ujetje prekletstva, ki ga s seboj tovorijo kraji, v katerih vsi poznajo vse, priznam, o knjigi ne morem imeti slabega mnenja. Zagotovljeno dobro branje.
In ja, obiskati moram Ženevsko jezero. Nekaj mora biti na tem.
✭✭✭✭✭
Obišči:
Nekaj strani za pokušino
Emka
NPR Books
The New yorker
Avtorjeva spletna stran
Joel Dicker na Twitterju
The Guardian
Goodreads
Komentarji
Objavite komentar