Edini pravi način, tako se mi zdi, da bi nekaj dobrega vrnil dobremu branju zadnjega Houellebecqua, se v tem primeru zdi slika. Knjiga je tako polna povsem neposrednih priznanj, ki jih je avtor prinesel do bralca, da se bi zdelo edino prav, da bi v tem primeru temu sledil in naslikal tisto, kar se mi zdi, da Zemljevid in ozemlje skrivajo za bralca. Do slikarij ima avtor skoraj zagotovo prijazen odnos, takšno je bilo v tem primeru eno izmed teh specifičnih priznanj. A ne bom. Ker ne znam lepo risati, kaj šele slikati.
(vir slike: emka.si)
Gre lahko tudi za zgodbo o tem, kako lahko človeka zaznamuje odnos do očeta. Houellebecq je mnogo časa posvetil umetniku Jedu Martinu in odnosu med njim ter njegovim očetom. Očetje znajo biti vse mogoče, kar si ne želiš, da bi bili; seveda pa so lahko tudi drugačni. In to pot je njun odnos deležen obojega. In predvsem se zdi, da je bila prav tista zadnja postaja njunega odnosa edina, ki je Jedu ponudila, kar mu praktično nobena druga situacija prej in tudi kasneje ni. Smola, ki je Jeda doletela, je bila namreč ta, da je razrešitev njunega odnosa morala steči na način, ki njegovega očeta ni vključevala na Jedu želen način. Zato se je znesel nad prisotno sodelujočo. Prav ta katarza bo lahko marsikomu ponudila argumente za tezo, kako je bistvo te knjige v prikazu njunega odnosa; predvsem, kako je za pravo umetnikovo dušo nemara edinole prav, da ima zdrav odnos do očeta. Ja, lahko gre tudi za tako zgodbo.
Še nekaj takšnih bi se našlo.
A jaz se predvsem vprašujem po namenu, zakaj je v tem romanu nastopal Houellebecq. In ne le nastopal, temveč tudi odigral eno izmed ključnih vlog. Do nekega odgovora sem vsekakor prišel. Tule je:
Houellebecq je napisal roman o sebi. Ne gre za to, da bi on kot simbol odtujenega, zoprnega in samosvojega pisatelja odigral epizodno vlogo v življenju Jeda Martina, umetnika, ki od Houellebecqa potrebuje tekst za svoj katalog. Gre za to, da je Jed Martin epizoda v življenju Houellebecqa. Slednji se v svojem delu nikakor ne pojavi naključno, po pomoti. Tudi ne gre za manjšo vlogico, kakršnim smo priča kameo vlogam, ki si jih je v svojih filmih odmeril Hitchcock, za katerega pravijo, da se je tako pač podpisoval. Niti ni vloga v smislu Raffaellovega avtoportreta v Atenski šoli, kjer stoji poleg Ptolemaja in zgolj gleda v gledalca, pri čemer ga zlahka tudi spregledamo v zanosu, da spremljamo Zgodovino samo. Ne, Houellebecq igra pomembno vlogo, saj je v sicer na trenutke motečo bivanjsko patetiko Jeda vnesel nek zanos. Nekako ga je prevzel s svojo pojavo in za Jeda je Houellebecq pisatelj, ki bo, po Jedovi odločitvi, napravil konec njegovemu slikarskemu ustvarjanju. Vpliv je toliko bolj očiten, ko Jed veliko kasneje z gesto preselitve v očetovo hišo spozna, da s svojimi dejanji v resnici sledi Houellebecqu, da postaja on ali, nekoliko prej, da v Houellebecqu vidi svojega očeta.
A mene to ni zavedlo. Pri branju te mojstrovine sem se počutil zelo podobno, kot pred leti ob gledanju filma Dogville Larsa Von Trierja. Naj spomnim, gledališka scena, kjer se je zgodba v mestu odvijala povsem običajno, vendarle po smo imeli gledalci božji privilegij. Za trenutek smo dobili moč božjega pogleda, kajti zgolj s kredo narisane stene pač omogočajo, da vidimo, kaj se dogaja za zidovi. Hkrati za več zidovi. Pogled seveda ni bil prijeten, a vendarle. Znanje nas, gledalcev, je v tem primeru precej širše in natanko to je na delu tu, v Zemljevid in ozemlje. Ko beremo, vemo, da je Jed Houellebecqov lik in vemo, da je Houellebecq Houellebecqov lik. Za trenutek nas nemara pretenta, potegne zraven, a vendarle na koncu vemo, da je tako. Zato menim, da je bil eden glavnim motivov te knjige pravzaprav njegov avtoportret in Jed Martin, dozdevni protagonist, je bil pač le še en iščoči se umetnik z mnogimi težavami, ki ga je moral narisati. Zato je vrhunec zgodbe natanko tu. V portretu Houellebecqa, ki ga nariše Jed. Ki je tudi ključ do razrešitve zapleta. Ki ji v resnici ne neha rasti vrednost. In ki je tudi, kot sem že zapisal, pomenil vrhunec/konec Jedovega slikarjenja. Prelomnica. Vseeno, zopet ponavljam, naj nas ne zavede. Portret je delo Houellebecqa. In literarna inkarnacija v sliki, ki ima pomenljivo vlogo skozi knjigo, je le metafora za celotni roman. Zaradi tega je Zemljevid in ozemlje v prvi vrsti avtobiografsko delo. Tudi ko umre, se, čisto potiho, želi postaviti ob bok velikim imenom filozofije, po katerih je poimenoval dele mesta, ki jih na sprehodu sreča policist, neposredno po odkritju Houellebecqovega trupla (ulica Martina Heideggerja, Parmenidov trg, krožišče Immanuela Kanta). Zato, se mi zdi, je Houellebecq nastopal v Houellebecqu. Da je pokazal na samega sebe, ne da bi temu očitno rekel avtoportetret ali avtobiografija. Kako pa pisatelj vidi samega sebe, svoje življenje, svojo smrt, svojo govorico in svojega portretista, torej človeka, ki mu dovoli, da bo narisal njegov portret (kar vseeno ni mačji-kašelj-odločitev), pa nimam namena razpredati, v tem je namreč čisti pravi užitek branja tega sodobnega romana. Vse bi pokvaril.
Houellebecq je torej tu na nek način prekosil samega sebe (zopet, kdor bo prebral, bo razumel sarkazem) in v njem naredil vozlišče sijajnih interpretacij. Pa ne le to, tudi slogovno se izjemno lepo prilega še tako zahtevnemu bralcu. Ni plehko, ni pavšalno in ni neumno. Je pa super branje, ki ga, kot sem priznal na začetku, ne bi znal narisati, kaj šele naslikati. A poklona mu ne branim. Toliko bolj, z veseljem ga priporočam naprej.
Houellebecq je za roman Zemljevid in ozemlje leta 2010 prejel nagrado Le Prix Goncourt.
O knjigi tudi:
Emka
Bukla
Delo
Mestna knjižnica Ljubljana
Siol
Ljubljanske novice
Wikipedia
Guardian
NYTimes
Bookslut
Rochester
Komentarji
Objavite komentar