 |
| vir slike: emka.si |
V zbirki nas pričaka 35 zgodb, ki so zgrajene na različne načine. Različnih dolžin, različnih oseb in krajev, različnih potekov časa. Zgodbe, v katerih se zdi, da ne gre česar koli predpostavljati; zgodbe, ki znajo presenetiti. Večina njih odgovarja vprašanjem ljubezni. Razmerij, osamljenosti, tesnobe, prilagajanja in trpljenja. Nadnaravnih moči, ki jih daje ljubezen in nemogočih odločitev, ki jih zaradi nje sprejmemo. Je pa tudi knjiga, ki ima navodilo za branje. In tam najdete priložnost, da vsaki zgodbi dodate tudi glasbo, ki jo je avtor izbral. S tem branje dobi nove interpretacijske razsežnosti. Če ste pripravljeni temu slediti seveda. Ni pa nujno. Je pa zanimivo, kako sem ravno nedavno bral Davorina Lenka, ki je še mnogo bolj vsebinsko zvezal glasbeni in besedni izraz. In če bi se mi kje zdelo mnogo bolj potrebno posamezne besede opremiti z glasbo, je to pri Beli pritlikavki. Tule, v Nespečnih, učinkuje tudi brez.
Knjigo Nespečni lahko berete kot vsako drugo. Udobno se namestite in začnete. Z nekaj dodatnimi koraki pa zelo hitro in preprosto postane multimedijska.
Massive Attack, Tom Waits, Bryan Ferry, Tears for Fears, Air, Morphine, Alice in Chains, David Bowie, Depeche Mode, Amy Winehouse, tudi PJ Harvey, Roy Orbison in Nick Cave ter ostali peljejo
v zbirko večkrat kompleksno in dobro premišljeno zgrajenih kratkih zgodb. Redkokatera se zdi, da deluje na prvo branje. Tenzije, s katerimi se ukvarjajo, so življenjske, junaki teh zgodb pa smo lahko tudi bralci sami. Prežeti s konflikti, sami in v družbi, vidni in nevidni. V Padcu spremljamo moškega, ki se vrže s stolpnice in opazuje življenje v nadstropjih, na koncu ga pričaka prebujenje in novica, ki je bila natanko enaka tisti, ki ga je pognala v skok. Ciklično, igrivo sledi med sanjami in budnostjo, preroškosti sanj in usodnega determinizma. Tako kontrastiranje s sanjami je še bolj vidno v 02:10, kjer pa je v ospredju osamljenost. In z njo navezanost na drugega. A ne le navezanost, v Barvah ima junakinja odnos do mame in predvsem očeta, nič kaj zdrava navezanost. Ki je prignana do ekstrema tudi v Potovanju, zgodbi o tem, kako daleč bi šli, da bi ugajali in obdržali drugega. Nekatere v ospredje porivajo tudi videz, ki je lahko povsem oddaljen od prave podobe. V Otroku nam pokaže, kako ne vemo, kaj se odvija za zidovi doma, Spomini pripovedujejo o načinu, kako posebno lahko poteka skupno življenje v izjemnem nasebju, popelje pa v iztek hrepenenja po pravi ljubezni.
- Me ne boš nikoli zapustil?
- Ne bom. Ti mene?
- Nikoli!
- Rada te imam!
- Jaz tebe.
Tu so tudi zgodbe, ki imajo osrednji motiv v srečanju. Koraki, zelo lepa, skoraj lirična pripoved o korakih, ki jih naredimo v vsakdanu in nemara pripeljejo do prijetnega srečanja, tudi Strah pred višino peljejo v srečanje, ki je pozdravil tudi globoko zasidran strah. Ali pa v Dimu, ki govori o srečanju, ki ga nikdar več ni bilo. Ali v Času, ki je še ena ljubezenska zgodba. O tem, kako lahko nekoga spoznaš in se vanj zaljubiš, še preden ga srečaš. In v Bogu, ki je zelo subtilna in večsmerna zgodba o življenju, ki obrača na glavo vse; pa v Paru, izjemni kratki zgodbi o dveh popolnoma komplementarnih osebah, ki se nikdar nista srečali. Nevzdržno hrepenenje, ljubezen, ki je ni, zbujena s preprostim finalnim stavkom, ki je na glavo obrnil vse ostalo. Zgodb, v katerih je s pomočjo takšnega punchlina avtor na koncu spreobrnil vsebino, tudi ne manjka. Že v Mami na ta način pelje na mišljenje usode in življenju, ki tako ali drugače najde pot. Toliko bolj močno v Čutilih, kjer vse do konca zelo kratke zgodbe ne veš, da je protagonist pravzaprav slep. Tega ne pričakuješ. Nikakor ne. Kako dobro zna Stojičić prepričati in narisati resnične podobe, je moč brati tudi v Oni, zgodbi o samoti, moči domišljije, ki poetično pelje v druge svetove in tja ponese tudi bralce. Toliko bolj v smer magičnega gre čudovita zgodba Ponedeljek, ki govori o tem, kako se je potrebno okleniti najpomembnejših reči, ki v svojem pomenu in spominu življenje šele učasujejo. Seveda je tudi tu vezje ljubezen. Kot tudi v naslednji, Stanovitnost, kjer bi strogo oko našlo tudi kritiko prilagajanja v odnosu. In veliko simboliko v Steni, kjer junaka po tem, ko ju je dolgo časa ločevala stena in sta sedaj srečna v istem stanovanju, natanko to steno tudi obdržita, čeprav bi jo lahko tudi podrla. Tu je tudi malce črnohumorna in pobalinska pripoved Samomor, ki premeša sanje o samomoru, preprečevanje samomora kot razlog vztrajanja v razmerju in konec zgodbe, ki napoveduje samomor, a ga v samem zaključku avtor hudomušno prepreči. Tej sledi izjemno resna in cinična Počitnice, kjer tašča s svojo smrtjo do konca izpolni zetov pragmatizem. Punchline mu odlično služi tudi v zgodbi Delirij, ki misteriozni zgodbi, ki spominja na slovit začetek tistega Abre los ojos prida povsem zemeljsko komponento in trivializira magijo v običajnost.
Vstal je, stopil h komodi in vzel baterijo iz ure le nekaj sekund prej, preden bi se kazalca prekrila. Vrnil se je v posteljo, jo pobožal po čelu, se nasmejal in ji poljubil dlan.
Stojičić se je v svojih zgodbah nemalokrat poigral tudi z dvojnimi pomeni, prenosom kontekstov in menjavo zornih kotov. Iz tega tako nastanejo zgodbe, kot so 11 000, ki postane količina časa in prostora; pa Devet, ki kot mikrozgodba različno vpleta to število. V Stopala skozi majhen detajl prikaže življenjsko zgodbo, v Ljubezni skozi barvo poveže žalostne usode ljudi, ki se srečajo. Beremo tudi o dvojnosti Pepela, v katerem žalost večine zgodbe prereže z optimizmom metafore najlepšega drevesa. Povsem drugače, gibko in živo življenje skozi dialektiko ljubezni in sovraštva prikaže dialog v Srajci. In v Receptu, kjer v amorfno obliko zameša strast do telesa s strastjo do kulinarike. Konec koncev je tu tudi odlična zgodba Nevidna, kjer dialog med njo in njim o tem, kako je ona v razmerju postala nevidna, on pa v resnici ne dojame, da je nima poleg sebe. Torej miniaturka, ki se igra z dobesedno in alegorično nevidnostjo in ima rezultat v tako pogosti osamljenosti. Spominja me tudi na branje Čipsa in telenovele. Ali Neumanove Stvari, ki jih ne narediva.
- O čem je pisal?
- O ljubezni.
- O ljubezni?
- Ja. Nekoč so pisali o tem. In brali.
Tako za povrh preostane še nekaj drugih. Od skoraj naslovne, ki se dotakne življenj dveh nespečnih, do mnogo bolj pomenljivega Romana, v katerem je moč izslediti tudi metafikcijo, kjer Stojičić prikaže tegobe pisateljev pri iskanju zgodbe. Z glavno idejo, da te v končni fazi nikdar ne izrazijo življenja pisatelja samega, dasiravno on sam vanje aktivno vpleta deklarirano avtobiografske elemente. Odločitev za znanstveno fantastiko ob koncu je tako vsaka avtorjeva odločitev, neprisiljena in arbitrarna. V tej luči pa je po mojem mnenju treba brati tudi sklepno zgodbo, Preteklost: odločitev, da bodo to zgodbe o ljubezni, ki jo tule na koncu spretno kontrastira s povsem robotsko futuristično vizijo brezosebne in tako pesimistične družbe leta 2084. V čas, ko se o ljubezni ne razmišlja več. In, takole, za nazaj gledano, je prav zato meni najljubša prav Pogodba, Stojičićeva variacija na Faustovo temo.
Goran Stojičić je v Nespečnih nanizal zbirko pravzaprav čudovitih zgodb. Malodane vse se ukvarjajo z dvojino, partnerskimi odnosi, ki so in ki manjkajo. S tišino in hrupom. V kratkih besedilih, ki ponekod ne presegajo dveh strani, uspe nanizati življenje ali dve, jih opremi z liričnim popisom občutja svojih junakov ali skozi privid zgolj mimobežnega opazovalca. Zgodbe z glasbo. Redkokdaj na prvo branje, pogosto izkoriščajo bogato semantiko jezika, moči besed in domiselno montažo zgodb. Pripovedi, ki šele v finalnem sunku dobe želeni učinek ali takšne, ki prepletajo različne motive vzdolž celotnega besedila. Zgodbe, v katerih ni niti enega imena. Le dogodki, pogovori, misli, sanje in srečanja.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar