14. december 2016

Temni paradiž: v gnev in zadovoljstvo

Temni paradiž je prostor, ki je zares teman. Bolj malo je razpok, skozi katere bi lahko pronicala svetloba upanja za zanamce. To je prostor, kjer se odločiš, da ne boš imel otrok in kjer ti žalosti in obupu v ksiht lahko upor zaneti le še mali ščepec ciničnega črnega humorja, ki ti je ostal. Trpek in neprijazen. Nesmiseln in absurden. Privlečen do meja verjetnega. A obenem tako zelo človeškega. Kot človek, ki mu nič človeškega ni tuje, se je Publij Terencij Afer skril za platnice trdosrčnih zgodb in bridko jokal, da je postal temen in da mu nič temnega ni tujega. Solze, ki mu ob zasilnem smehu polzijo po brazdah komediografskega obraza, se zdrznejo le ob kratkih predahih zgodb, ki jih vzdržema toku sodobnega življenja bralcem v gnev in zadovoljstvo pošilja Rosa Liksom.

Dobrodošli v paradižu. V temnem paradižu.


vir slike: emka.si

Zbirka kratkih zgodb Rose Likstom je v izvirniku izšla že daljnega 1989. Zdi se, da je bil svet takrat precej drugačen, a občutek, ki ga je ujela v svojih res res kratkih zgodbah, ni tako zelo tuj današnjemu. Slovenski prevod smo izpod tipkovnice Julije Potrč dobili pred kratkim. In ja, to je temna knjiga, ki prihaja kot leden veter s severa, ampak le za to, da počasi in vztrajno nastavlja kratka ogledalca družbi. Kratkost teh kratkih zgodb je res kratka. Nekatere od teh mejijo, če si dovolim malo pretiravanja, na haikujevski upor dolgim eksplikacijam impresij vsakdanjih doživljajev. Najkrajše ne zasedejo niti ene strani. A imajo zato poseben učinek, ki najbrž pritiče le takšnemu slogu. Šokirajo in presenečajo prav zato, ker dogodki in impresije v teh zgodbah, čeprav bi po neki opravičevalni logiki posledic, ki jih prinašajo, terjali več, tega prostora ne dobijo. Kar je lahko dobro in slabo. Slabo predvsem v egoistični logiki bralca, ki ga Rosa v nekaj sunkih priklene na hipnotično zgodbo, da si ta lakomno želi še, slabo tudi v moralistični logiki slabih dejanj, ki bi zahtevala kodo, končno razbremenitev, katarzo, disneyjevsko odrešitev v happily-ever-after; dobro pa predvsem v prikazu iztrganih polpoglavij brezglavih bitij, ki delujejo tako, kot da so se odločila za temno stran, a v resnici nikdar niso bila drugje, kar za pisanje, si predstavljam ni nič enostavnega. A deluje, hudo deluje. V najrazličnejših kontekstih, lahko bi recimo Temni paradiž vseskozi brali z mislijo na slavne uvodne stavke Aristotelove Nikomahove etike. Poizkusite. Ali pa v luči Sartrove Za zaprtimi vrati. Poizkusite tudi to.

Knjigo Temni paradiž sestavlja, če sem prav štel 44 kratkih zgodb. Nekatere se mi zdijo boljše, nekatere slabše. Razdeljene so v tri razdelke: domače, tuje, gospodarstvo in šport. Zgodbe same so brez naslovov. In zato sem za vsako od teh zgodb napravil zaznamek, ki mi odsihmal izvrstno služi kot križanec med naslovom, ki ga zgodba nikdar ni dobila in njeno anotacijo, ki jo lahko stlačim v tvit. Če bi torej skušal s pomočjo teh zaznamkov opisati kratke zgodbe v prvem delu, bi zapisal (neupoštevajoč vrstni red zgodb): gre za poročilo o dnevu ženske s psom, o življenju s sladkarijami, ki so lahko tudi center vsega; tudi o dekadentnem življenju poročenega moškega in skupinskem samomoru; o ženski, ki dela obračun s svojim življenjem pred smrtjo in bivši zapornici, ki si uredi življenje po tem, ko je odsedela kazen zaradi umora moža; o obsedenosti s čistočo in štampiljko, zarotniškem sovraštvu do žensk in nestrpnem pričakovanju vojne, vojakov in bližajočega povojnega razcveta; tu je še ena o dekletu, ki po očetovi želji goji željo po tem, da postane svetla zvezda na nebu finske vojaške zgodovine in ena z motivom Hitchcockovega Psiha, ki nam nazorno opiše navezanost na mater, ki je že onkraj; največ pa se jih nanaša na smrt, tako na pričakovanje na smrt v hiši, smrt moža, ki vodi v zapuščenost od volje do življenja, na željo po izgubi vsega, ki rezultira v umor sina, na posttravmatski sindrom po smrti moža, semkaj pa spada tudi dvoglasno zapeta zgodba o smrti moža, ki so prečijo zvoki glodanja mastnega piščančjega bedra.

Ženska zbere obglodane kosti v velik kup na robu mize in glasno rigne.

O drugem razdelku bi zapisal takole: tu gre za sizifovski dan v pristanišču s smrdljivim mesom in gosto krvjo; neuspelo posilstvo, ki spreminja kriminalni akt v erektilno disfunkcijo enega od dveh zakoncev; predvojno bizarko s priklenjeno žensko, ki jo še zadnjič obišče moški in ji pripravi tablete; tu so tudi tegobe samskega življenja kot tegobe odločitve za svobodo in zgodba o neuspeli fotografiji, ki je vendarle uspela ter dve zgodbi, ki deželo vzdigneta v metaforo časa; tu sta meniha, ki popivata in fetišistični škof, ki kontemplira z vinom, prav tako bi v ta sklop umestil tudi zaris sodobnega pasijona, ki vrhunec doživi s čokoladnim jajcem in zgodbo ženske, ki uteho neuspešno išče v cerkvi, desakralizacija duhovništva se še nadaljuje še naprej; ob vsem tem avtorica ostaja tudi tu zvesta umoru in samomorom, doda pa še migrantsko zgodbo o neuspešnem iskanju zaposlitve. Končno je tu še zgodba o ženski, ki se ponoči odpravi v mesto iskat Nicka Cavea, najde pa nekoga drugega in ko v mimobežnosti najdenega seksa trenutek mine, le še prihajajoča ogaba na koncu spremlja njen umor.

Slekla sem ga, mu dolgo in splošno razlagala o ljubezni, zvezdah, gravitacijski sili Zemlje. Poslušal me je s svojimi velikimi ušesi in se smehljal z nedolžnim, bebastim nasmeškom.

Tretji del je krajši, tu boste brali zgodbe o dveh prijateljih, o umoru prodajalca pijače, ker je uničil lep trenutek in o nagradi za zasluženo življenje popolnega nemoralneža; brali boste o mazohistu, ki sanja o umoru žene in sadistki, ki iz Narcisovih vzgibov zapelje moškega in ga zapusti razočaranega in o strahu, ki pozitivno učinkuje na samozadovoljevanje; brali boste o službenem potovanju z rutinskim dodatkom, o dekletu, ki jo je nekdo kupil, da ji je predaval o taoizmu in o še enem vikendu pred povratkom v zapor, za konec pa zgodbi o kompromisih v seksualnem življenju in še enem ženinem umoru moža, ki ji sledi nekoliko skesan, a vseeno povsem hladen izraz skrbi za prihodnost.

On se je samo režal in rekel, naj držim gobec, jaz pa sem vzela puško za lose s stene in pritisnila na petelina, da se je mrtev zgrudil na tla.

S tem ste dobili majhen občutek, o čem govori Temni paradiž. Gre za povsem neposredno, surovo in eksplicitno kompilacijo temnih plati sodobne družbe. Kot taka je vir pronicljivih uvidov v posamezna poglavja sodobne deviantnosti, ki zaradi strukture izjemno kratkih zgodb, ki praviloma nimajo nikakršnega kesanja ali katarze, učinkujejo toliko bolj silovito. Zgodbe bodo dale misliti. Nekatere so pri tem bolj učinkovite, druge, seveda, nekoliko manj. Spominja na temne in hladne atmosfere skandinavskih kriminalk. Vsekakor za tiste z dobrimi živci, še bolje pa jo bodo odnesli tisti, ki premorete obilico smisla za črni humor. Temni paradiž je spoj različnih modusov zločina. Vprašanje je le, kateri se bolj dotakne sodobnega bralca. In toliko bolj, katerega bo ta bralec lahko prenesel.

✭✭✭



Pri iskanju najprimernejše glasbene spremljave za branje se nisem dolgo mudil.

vir: youtube.com


Obišči tudi:
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...