24. december 2016

Časokljunov dosje (IV): bralno leto 2016

Vstal je, z rokami na hitro hlače očistil blata, jo prijel za roko in z njo stekel po prazni ulici. Po kakšnih stotih metrih sta zavila na desno in šla mimo nekdanje vile, ki se je še oni dan bohotila z ošabnostjo svojih prebivalcev. A tako hitro, kot sta v mimobežnih ulicah izginila dva umazana otroka, je hokus pokus tega časa uspešno razblinjal sanje vseh, ki so jih želeli imeti. Krhkost, lomljivost tega, kar spleta nečimrnost in lažnost, ne zmore več povezati, da bi še kaj držalo. Posledica nima več vzroka, ki bi ga prepoznala, vzroku pa še nikdar ni bilo tako vseeno za posledice, ki prihajajo za njim. Temelji sveta prihodnosti so blatni in njega ulice prazne, razpadajoče podobe spomenikov časa pa vztrajajo in vendarle stremijo k boljšemu. Tu nekje, v medprostorju sanj, nečimrnosti, posledic brez vzroka, otroške igre in stremljenja k boljšemu, je mogoče najti Časokljunov dosje. Saj se spomnite časokljuna, tistega kiviju podobnega bitja, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli. 


Reading by the light of a suspended candle, illuminate Italian manuscript, c. 1460-1480, 
vir slike: pinterest.com

Tudi četrta izdaja dosjeja je bila odlična, bralne zmage z njegovega seznama pa prav tako. Naj se glas o njihovi odličnosti širi naprej.

Marcantonio Bassetti: St Antony Reading
vir slike: commons.wikimedia.org

V leto 2016 sem vstopil še s spominom na Pratchettova Dobra znamenja, ki naslavljajo zagotovo eno najbolj kultnih knjig, ki jih lahko vzamete v roke. O branju ste lahko brali tudi na spletišču Outsiderja. Nato v nekoliko lahkotnejših vzgibih in z mešanimi občutki prečital knjigo, o kateri se je pred meseci ogromno govorilo: šlo je za Paulo Hawkins in njeno Dekle na vlaku. Proti temu, s povsem jasnim navdušenjem in čudenjem pa sem nadaljeval s čudovitim Čudom in Vodolazkinovim Laurusom. Popolnoma različni knjigi, pisani na različna načina in za drugačno publiko, a obe čarobni. Februarja je svoj pohod začel tudi Pižama s svojimi sLOLvenskimi klasiki 1. Knjiga, za katero sem še danes prepričan, da je ne bi mogel napisati nihče drug. Če je kdaj obstajal stand up v obliki monografije, je to to. Vesel sem in privoščim mu, da je skozi leto (p)ostala najbolj prodajana knjiga pri nas. Odlično in v pričakovanju nadaljevanja. Bralno leto sem nato nadaljeval z mlado finsko pisateljico Sallo Simukko in njeno trilogijo Sneguljčica, v kateri je spojila mladinski in kriminalni žanr, nadalje pa se šel zopet povsem drugačne izkušnje z Modianom in njegovo Nočno nezgodo. Tako drugačno je bilo tudi branje Thoreauja, njegove ekspozicije življenja, družbe, ekonomije in filozofije v Waldnu. Leto 2016 so vsake toliko zelo pozitivno udarili Slovenci. Tako sem tu nekje, na dvorišču pomladi bral tudi Isteničevega Pitona na kolesu in zelo užival. Nato sem odšel povsem na sever in se prepustil Sjónu, ob njem pa z lahkoto pozabil na ločnice med poezijo in prozo. Zelo navdihujoče.

James McNeill Whistler: Reading by Lamplight
vir slike: commons.wikimedia.org

Pomlad je prinesla Tunel, prvenec Tine Batista Napotnik, nato pa sem bil naprošen za recenzijo strokovnega čtiva kolega Gorazda Vodeba, ki je pisal o Informacijskem vedenju na slovenskem podeželju. V nadaljevanju sem z veseljem prebral Doerrjevo čudovito zgodbo Vsa ta nevidna svetloba, ki je še dolgo odzvanjala v spominu. Takoj zatem pa sem imel priložnost prebrati Vojnovićevo zadnje delo, roman Figa. Tega, brez zadržkov in težav, tudi po več kot polletnem premisleku uvrščam med najresnejše kandidate za kresnika 2017. Če ga še niste brali, je več kot obvezno. Maj je ponudil nekaj resnega branja s Šehićevo Knjigo o Uni, nič manj resnega, a precej lažje spisane Nikoli ne reci, da te je strah ter zbirko odličnih kratkih zgodb Uršul'e Kovalyk, Drag šov. Pomlad je prihajala h koncu in ob postopnem prepuščanju prostora poletju sem za junijsko tedensko bivanje v Zadru s seboj odnesel Murakamija. Kafka na obali nikakor ni razočaral. Murakami ima posebno mesto v mojih bralnih spominih in prav je tako.


Fragonard: The Reader
vir slike: en.wikipedia.org

Poleti sem bral zadnji izdani slovenski prevod Johna Greena, ki je pred leti presunil s svojo Krive so zvezde, tokrat sem s Katherine, Katherine ostal nekoliko zadržan. Nadaljeval z absolutno klasiko Če ubiješ oponašalca, ker je to knjiga, ki jo je pač potrebno prebrati. In ker sem se pripravljal tudi na Pojdi, postavi stražarja, zelo slavnim nadaljevanjem Oponašalca, ki pa to niti ni. Julija je na spored prišel tudi novi prevod Murakamija, čeprav priznam, da prigode Tsukuruja Tazakija niso imele primerljivega učinka, kot pred tedni njegov Kafka. Nadalje sem se lotil hladnega Križišča štirih poti, družinske generacijske sage Finca Tommija Kinnunena, nekoliko več časa pa sem si vzel za Lojzeta Kovačiča in njegov briljantni Kristalni čas. To je v marsičem posebna knjiga, intimna in izpovedna, avtor se nedvomno izkaže kot velik umetnik besede. Potem je sledila kriminalka Danska zanka, ki se dogaja (tudi) v Sloveniji in se z nekega drugega zornega kota dotakne tudi begunske problematike. Zmagovalna izkušnja septembrskih branj pa je prav gotovo prevod Donne Tartt. V Modernih klasikih je namreč izšla njena Skrivna zgodovina. Povsem sem bil navdušen in prijetno obupan ob ideji, da sem zopet prebral točno takšen roman, kot bi ga želel napisati sam. Vrhunsko.



Detail of "The Garden of Earthly Delights" by Hieronymus Bosch, 
vir slike: commons.wikimedia.org

V jesen sem odšel z Zadnjim pobegom in čudovitim Otokom nenavadnih otrok. Adaptacijo slednje sem si ogledal tudi v kinu, pa sem znova odkril, da gre za različna svetova. Nato sem se s Primerom Meursault spominjal Camusa in njegovega Tujca, vmes poizkusil tudi Mariasa in zvečine užival tudi v Poslednji Alexandre Olive. Ta je postregla z razburljivim branjem o resničnostnem šovu, ki se mu pravzaprav zgodi resničnostni šov. Po tem me je pričakal zadnji prevod Galbraitha in njegove prigode Cormorana Strikea, v knjigi Po poti zla. Kriminalk letos res nisem imel v obilici na sporedu, zato je ta šla še toliko bolj v slast. Sledila je avtobiografska pripoved o življenju Damirja Zlatarja Freyja, Kristalni kardinal, ki bralcev zagotovo ne bo pustila ravnodušnih. 

Ishibashi Kazunori: Lady Reading Poetry
vir slike: commons.wikimedia.org

In zadnji del, kar je pravzaprav slabo, stripa Meksikajnarji, Queretaro (Pušavec, Smiljanić). V zadnjih izdihljajih tega leta pa je bil tu krajši roman Pavla Sanayeva, Pokopljite me za šprajc. Če doslej niste imeli občutka, da so babice lahko zlobne, vam ta knjiga to servira v maniri bogate zakladnice neprijetnega in temnega. Iz natanko te zakladnice pa je svoj navdih jemala tudi Rosa Liksom, ko je pisala svoje (res) kratke zgodbe, izdane pod naslovom Temni paradiž. Človeku se res ne piše dobro.

 
Gérôme: Mufti Reading in his prayer stool
vir slike: commons.wikimedia.org

Če se v tem seznamu ne znajdete, z veseljem poudarjam in postavljam v ospredje naslednje (v naključnem vrstnem redu): Čudo, Laurus, sLOLvenski klasiki 1, Vsa ta nevidna svetloba, Figa, Kristalni čas, Otok nenavadnih otrok, Skrivna zgodovina in Queretaro (Meksikajnarji #5). Tisto najboljše - tisto, ki bo ostalo.

Na nove bralne zmage.


Časokljun, sláinte!
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...