01. september 2016

Danska zanka: o pravih žrtvah

Pred časom sem bral Nikoli ne reci, da te je strah. Ta se presunljivo loteva begunske teme in razkriva vidike migracij in bega, vztrajnosti in trme in bolečine bežečih, ki jih mogoče nimamo dovolj pred očmi. Knjiga, ki sem jo sedajle odložil, te zgodbe jemlje kot jasna dejstva in dogajanje polaga v njih okvir. Na koncu je ta okvir še vedno tu. Avtor si ne dela utvar glede tega, da tako obsežno problematiko lahko tako hitro pospravi. Zapakiral jo je v kriminalko, ki ni brez napak, a bralca popelje na vožnjo do končnega premisleka o žrtvi. Ja, žrtev bo v resnici prava beseda takrat, ko se boste pogovarjali o Danski zanki.


vir slike: sanje.si


Zgodba je nastavljena silovito hitro. V njej avtor ne izgublja odvečnega časa s pripovedovanjem preteklih ali drugih obstranskih zgodbic, čeprav je nastavkov za to več kot dovolj. Ozadje zgodbe je - in to je ena tistih največjih prednosti tega krimiča - postavljeno v sodobno podobo Balkana, še posebno v republike bivše Jugoslavije: Bosna in Hercegovina, Hrvaška in še posebno in največ Slovenija. A glavni junak, vsaj eden od njih, ni Slovenec, temveč je Danec. Novinar, ki je bolj ko ne po naključju padel v vrtinec dogodkov, v katerih je postal eden glavnih preiskovalcev smrti svojega starega prijatelja Michaela Jensna. Tudi ta je bil Danec, ki pa je živel v Sloveniji, v Trebnjem, kjer je živel z ženo Zdenko in njeno hči Vanjo. Posebej travmatična je pravzaprav že zgodba Zdenke, ki je v balkanski vojni v devetdesetih letih prešnjega stoletja kot begunka doživela posilstvo, ki jo je zaznamovalo za vedno, Michael pa se je poleg znašel kot predstavnik mednarodne pomoči, ki se je v begunko zaljubil in se zanjo zavzel, kasneje pa sta se v Slovenijo preselila skupaj in vzgajala Vanjo. In knjiga se začne nekje tule: skoraj dvajset let kasneje, z Michaelovo smrtjo. Vzporedno spremljamo tudi preiskavo slovenskih kriminalistov in obveščevalcev, ki skušajo razkrinkati in ustaviti verigo tihotapcev ljudi iz bivših jugoslovanskih republik v Evropo, prek Slovenije. V tem delu zgodbe je zločin popolnoma jasen, uganka je le to, do kam vse sežejo lovke organizatorjev tega dobičkonosnega posla. Tako spremljamo Ketila, danskega novinarja, ki išče morilce svojega prijatelja Michaela, nanj se zanaša tudi policija, ki ga je nekako mobilizirala, da preiskuje situacijo, ker zaradi občutljivosti situacije sama ne more priti tako daleč. Pri preiskavi pa se mu pridruži tudi slovenska novinarka Ines, s katero postaneta dober tandem v iskanju ozadja tihotapcev ljudi in tudi zgodbe, s katero se je Ines že v preteklosti precej ukvarjala in s katero je povezana tudi smrt Michaela Hansona, preprodajanje žensk v prostirucijo, žensk, ki so odpotovale v boljši svet, pa so pristale v rokah ljudi, ki imajo neverjetno dobre povezave, so sami na dobrih položajih in se tako zdijo dokaj nedotakljivi. Danska zanka poteka izjemno hitro, novinarja potujeta po Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni. V zgodbo pa je vpletena še ena Danka. Halle je športna zvezdnica, rokometašica, ki igra za ljubljanski klub Sanje in je v vsem skupaj pristala zaradi tega, ker je na kratko spoznala pokojnega Michaela; tu pa je tudi njen mož, predsednik verige trgovin Sanje in hkrati tudi predsednik rokometnega kluba Sanje, uspešni poslovnež Josip, ni povsem nevtralen. Več bi bilo napak napisati. Naj bo to povabilo k branju, v katerem se pridružite novinarjema ter peščici preiskovalcev pri nalogi, da razkrije Michaelovega morilca in vse tiste, ki so v odgovorni za preprodajo deklet v prostitucijo; in pri vsem tem seveda tudi pri nalogi, da sama ostaneta s celo kožo, kar si je - glede na naravo zločinov v knjigi - zlahka predstavljati, da ne bo tako enostavno.

Spet so zarožljali ključi. Zaslišala je glasove. Srbohrvaške. Troje nog, je ugotovila, ko je spet pogledala v tla. Pogoltnila je sram in bolečino, potem pa vstala in vključila je stroj.

Priznam, da mi je po kar nekaj časa povsem ustrezalo prebrati kriminalko. Letošnje poletje si nisem vzel dovolj časa za žanr, zato je bilo tole kar fino. Danska zanka ima znotraj žanra svoje pozitivne in tudi nekoliko manj pozitivne atribute. Povsem nepotrebno se mi zdi, da je avtor sledil sodobnemu pravilu, da je v krimičih najbolje, če kot glavna junaka sodelujeta moški in ženska. Tudi to, da je kar nekajkrat preveč popisal situacijo, najbrž v skrbi, da kakega detajla ne bi razumeli tako, kot je treba, je bilo povsem odveč. Tudi precejšnjo nemoč avtoritete (policija) v odnosu do tujega novinarja (Ketil) v velikem delu zgodbe sem sprejemal z dobro mero dvoma, pa tudi za nekatere zaključke bi želel, da gredo v drugo smer. A po drugi plati gre za spodobno kriminalno zgodbo, ki spretno izrisuje karakter glavnega junaka, ki sicer ni življenjsko navezan na Michaela kot osrednjega lika uganke, a si delita dovolj preteklosti, da čuti moralno obvezo, da uganko razreši. In nato je tu Ines, ki pa do Michaela ne čuti ničesar in v vsem skupaj zasleduje povsem druge cilje. A se mi zdi, da je navzkrižje interesov, ki vodi ta tandem, avtor uspel dovolj dobro preplesti, da bralec te razlike niti ne čuti. A spet nekje se mi poraja vprašanje, čemu je toliko prostora namenil nekemu drugemu liku, medtem ko bi zlahka nekoliko več časa posvetil kakemu od tistih, za katerega bi me res zanimalo, kaj se mu dogaja v glavi. Vsekakor gre za kompleksno zadevo, v kateri ni premočrtnega razvoja dogodkov z eno tarčo. Teh je več, več je interesov in problem je mnogoplasten. In tako se mi zdi, da je največja vrednost Danske zanke prav v tem, kako bralca skozi žanrsko branje sooča s pomembno problematiko, ki ostaja pereč problem ne le tule pri nas, kjer se zgodba odvija, temveč povsod, kjer ljudje postanejo ranljivi zaradi okoliščin, ki jih prisilijo k begu in iskanju boljšega življenja. Tam so namreč vedno, čisto vedno tudi tisti, ki bodo to ranljivost izkoristili. Glavna poanta, v kateri se skriva tudi rešitev uganke Danske zanke pa je natanko v tem, da se nihče ne zaveda, kakšne posledice lahko oportunistično in povsem brezsrčno zlorabljanje te ranljivosti prinese na dolgi rok.
"Škoda le, da ne boš nikoli napisala, da so nas prijeli, in da noben ne bo mogel nič prebrat ali slišat o tem," je rekel Boris, vodja tolpe.
Danska zanka je torej krimič, ki se mu opazi, da ga ni pisal obrtnik. Brun v knjigi ni želel zgolj napisati dinamično zgodbo o lovu na hudodelce, temveč je skozi poudarke na socialno zgodovinsko tematiko, ki ostaja del nas še naprej, v ospredje potisnil govor o korupciji, izkoriščevanju, zlorabi in nemoči, hkrati pa tudi o humanizmu in vztrajanju na razreševanju problemov. Avtor kot novinar svojemu poklicu nameni osrednjo vlogo zgodbe, na dva različna načina, ki lahko prikazujeta tudi dva obraza delovanja v tem poklicu. Z menjavanjem fokusa na različne akterje zgodbe spretno prikazuje različne plasti vpletenosti v probleme, ki jih izpostavlja.

In čeprav je ena od osnovnih privlačnosti, kot sem že omenil, prav geografija zgodbe, ki se odvija v naših krajih in bi lahko pomislili, zakaj ravno pri nas, je eden od pomembnih stranskih produktov tega "da, pri nas je tako" natanko univerzalnost zatrjevanja tega, ne glede na prostor v katerem se govoreči nahaja. Bistven del tega slednjega je namreč ta, da v tem zatrjevanju ni prostorske komponente, temveč časovna. Danska zanka, navkljub primarno žanrskem poslanstvu, kaže na stališče časa in efektivno posega po družbeno-kritični noti. Dasiravno ne brez zatikanj v strukturi in pripovedi, gre za dobro branje, ki bo v prvi vrsti potešilo ljubitelje kriminalk, obenem pa nagovorilo tudi tiste, ki v tovrstnem branju iščejo nekaj več. Zato bi bila škoda, če bi Danska zanka do slednjih ne prišla.


✭✭



Obišči tudi:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...