22. avgust 2015

Trije možje se klatijo: o tem, zakaj je potrebno brati Jeroma K. Jeroma


Zapis je bil predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje. Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za objavo  http://outsider.si/ 


Trije možje se klatijo je eden zadnjih knjižnih naslovov, ki je našel pot v moje roke. Napisal jo je Jerome Klapka Jerome (1859 – 1927). In povsem mešani občutki me navdajajo, ko razmišljam o sodbi.

Povsem mešani. In pri tem nisem edini.

vir slike: bralnaznacka.si


Že dvanajst let mineva, odkar je The Guardian, spletišče, ki ni kar vsevprek zanemarljivo glede pisanja o kulturi in knjigah, objavil lestvico stotih največjih romanov vseh časov. Takšni seznami sicer niso nikakršna redkost, a vseeno je vsake toliko prijetno pogledati nanje. In na tem dotičnem seznamu najdemo tudi Jeromovo delo. Na triintridesetem mestu, za dr. Jackyllom in mr. Hydeom ter pred Dorianom Grayem.

Težava, ki jo ima tu knjiga Trije možje se klatijo, je predvsem, da je na tem seznamu ni. The Guardian je na seznam dodal predhodno Jeromovo knjigo, Trije možje v čolnu. Trije možje se klatijo pa je nadaljevanje dogajanja, ki je predstavljeno v Treh možev v čolnu, kjer se Jerome z dvema prijateljema poda na avanturo po reki Temzi. Marsikateri seznam, seveda še posebno tisti, ki se ukvarjajo s komedijami, ne bo pozabil na to vrhunsko zabavno čtivo. Trije možje se klatijo pa želi biti natanko tako uspešna, zabavna, pronicljiva, satirična, tragikomična, polna uvidov, pred svojim časom in kratkočasna ter v svoji siceršnji larpurlartistični neuporabnosti dodajati literarno patino situacijam, ki so sicer lahko povsem mimobežne. Trije možje v čolnu prinesejo vse našteto. In v malodane vseh delih Jeromu to uspe tudi v Trije možje se klatijo. Kar je večidel vzrok mojih zgoraj omenjenih mešanih občutkov, je predvsem to, da pri slednji s seštevanjem posameznih delov ne pridemo do celote. Knjiga ni nikakršen presežek v literarnem smislu, to ni nobena skrivnost, vendarle pa bi bilo vse drugače, če bi Trije možje se klatijo imeli jasno rdečo nit. Kar jim manjka v primerjavi s predhodnico, je pravzaprav reka Temza. Zato je branje malce manj prijetno kot bi lahko bilo. A ob ostrini in cinizmu, ki ga najdemo – V tej knjigi ne bo nikakega koristnega znanja – je na mestu vprašanje, ali ni Jerome tega nemara storil nalašč.

A vsled teh negativnosti se lahko k Trije možje se klatijo pripeljemo povsem z druge strani. In najdemo nekaj zares mojstrskih, naravnost briljantnih momentov, na katere naletimo ob branju.

O teh torej.

Gre za potopisno pripoved o Harrisu, Georgeu in Jeromu, ki se odločijo, da bodo naredili spremembo in se odpravijo na celino, v prvi vrsti v Nemčijo. In prva zanimivost je ta, da delo, objavljeno v 1900, svojo aktualnost še ali zopet danes kaže v tem, da ponuja tudi branje o kolesih, kolesarjenju in kolesarski opremi. Kot ob izidu, je tudi danes kolesarjenje eno glavnih rekreacijskih sredstev večine ljudi (srednjega razreda, pravijo). To, kako se naši trije junaki pripravljajo na pot, mimogrede pospremijo s filozofijo ergonomsko oblikovanih sedežev in to, čemu so namenjeni. V tem pogledu je Jeromov način čista klasika, ki trpko nastavlja ogledalo kolesarskemu modus vivendi. Sproščeno v svoji sto let stari sodobnosti. 

In ko se človek prebija po mnogih zgodbah, pripetljajih in spominih te trojke, nekje vmes Jerome postreže s sestavkom, za katerega se zdi, da ga je šele nekje po tretjini napisanega dojel kot nujnega. Tudi ta del je genialen. Ne gre namreč za klasično potopisno knjigo o potovanju treh moških po srednji Evropi, in v izogib takšni rabi spiše nujen ovinek. Tu se strogo ogradi od vseh uporabnosti, ki bi lahko sledile iz vsebine te knjige. Nič praktičnega ni v njej. Jerome povzame, da bi o Schwarzwaldu sicer lahko lepo in podrobno pisal, ga opisal, a bi s tem bralcu ne napravil nikakršne usluge. Takšen opis, pravi, bi ne dosegel več, kakor da bi vam posredoval vtis, ki je v preprostih besedah mnogo bolje povzet v skromnem vodniku. In tule, natanko tule v zraku obtiči nezapisana gesta – ta knjiga ni nikakršen skromni vodnik. Zaradi te samozavesti, ki je pri Jeromu kot avtorju prisotna v vsakem stavku, je knjiga super. Ne glede na to, kako vzdihujemo nad slabim slogom, nad zastiranji, ki jih vleče v prevelike globine, da bi znali nazaj na površje in nad nepovezanostjo vsega napisanega, vse skupaj zablesti v takšnih pretencioznih, čeprav nezapisanih gestah. Vicev namreč nikdar niso dobro pripovedovali ljudje s nizko samozavestjo.


vir slike: it.wikipedia.org


In še tretji razlog, zakaj je potrebno Trije možje se klatijo brati: Nemci in Nemčija. Kritika Nemcev in Nemčije. Med situacijsko umeščene bolj ali manj posrečene skeče je Jerome vpletel odličen popis tega, kaj meni o Nemčiji. Potovanje po tuji deželi izzove ta in ona presenečenja, a Jerome s svojim neprikritim občudovanjem napravi izjemno kritiko duha neke dežele. Skozi svoj pogled, pogled drugega. Zunanjega. Povsem nepričakovano se nam odpre kontrast z delom, o katerem sem pisal v prejšnji številki revije, ki jo držite v rokah. Zweig je v Včerajšnjem svetu ponujal insiderske informacije o zeitgeistu, kjer in ko Jerome nastopa kot outsider. A vendarle ne toliko kontrast kot komplement. O Jeromu, ki je odlično pisal o Nemcih, so ob smrti v in memoriam v ljubljanskem Narodnem dnevniku leta 1927 pripisali nestanovitnost in povezali, da samo na ta način je spoznal svet in brez temeljitega poznanja sveta bi kot humorist ne bi bil dosegel nikdar tega, kar je, naslika pomembno podobo. O Nemčiji piše z zavzetostjo navdušenca nad redom, ki je nad vsem. V Nemčiji vdihavaš ljubezen do reda že s samim zrakom, v Nemčiji si dajejo otroci takt z ragljicami in tudi nemška ptica je prišla tako daleč, da rajši prebiva v škatli in z zaničevanjem gleda na neomikane izobčence, ki še vedno gnezdijo po drevesih in živih mejah. Red kot ločitev na prav in narobe. In tu pozornemu branju ne uide Jeromova prerokba, da se bo lepega dne našel nemški državnik, ki bo sestavil določbo in izkoristil podrejenost nemškega naroda postavi svojim nameram. Danes vemo, da je okoli trideset let po izidu Trije možje se klatijo takšen državnik tudi našel pot na politični vrh Nemčije. In potem je tudi vrag odnesel šalo.

A vrnimo se za trenutek nazaj k Jeromovemu redu, kot nastopa v kontekstu knjige. Tu je sila pomemben. A le zaradi reda samega. Pač pa v aplikaciji na nujnost popotniške – ali klateške - izkušnje. Red je nekaj, kar kršimo. Obiskati narod, ki ga red tako močno definira, pa pomeni imeti dobro popotniško izkušnjo. Ker tu zlahka sledimo Jeremyju Nicholasu, ko v označevanju Jeromejevega dela navaja zgodbo Milesa Kingtona. V tej slednji ujame kolega Basila, ki se je ravno vrnil s počitnic, ga vprašal, kako je bilo, in v odgovor dobil: Obupno. Nič ni šlo narobe. Zgolj na ta način je potrebno brati vse, kar Jerome napiše o Nemčiji, brez fige v žepu. In tega je mnogo, mnogo dobrega.

Nemara je največji poklon, ki ga je Jerome dal Nemcem, tako hkrati tudi največji posmeh, ki ga je v brk poslal prav svojim rojakom. Izvorno v naslovu pravi Three man on the bummel. Če odmislimo uporabo v The Pall Mall gazette (1891) je bil Jerome prvi, ki je v angleški literaturi uporabil besedo Bummel. Nemško besedo, neznano in neuporabljeno v angleško govoreči družbi. Nekaj, kar imenuje klatenje in kar ga z nedorečenostjo cilja loči od običajnih popotovanj ali turizma. A kaj je Jerome v resnici želel z uporabo besede Bummel, ostaja uganka: ironija od prve do zadnje strani ali iskreno občudovanje nemškosti, niti ni pomembno. Vsekakor pa poklon klateštvu kot se šika.

✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Didakta
celotno besedilo na Project Gutenberg
Tisa blog
Jerome K. Jerome Society
Goodreads
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...