Zapis je bil predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje. Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za objavo http://outsider.si/
vir slike: bukla.si
Včerajšnji svet bi lahko brali na mnogo načinov. Lahko bi drzno zapisal, da gre za presežek izjemne kakovosti opisovanja nekega obdobja. Lahko bi zapisal tudi, da gre za avtobiografijo, ki ne bi nikdar zmogla svoje silovitosti v avtorstvu nekoga tretjega. Da imamo tu priložnost branja duhovne apologije časa, v katerem so v Evropi še prebivale velike zgodbe, zgodbe velikanov. Alternativna zgodovina skoraj celotne prve polovice 20. stoletja. Potopisi potovanj nemirnega zasledovalca ustvarjalnosti in iskalca vodnjaka, iz katerega kultura črpa svoj perpetuum mobile. Intimni obračun s tem, kar je, torej s tem, kar je bilo leta 1941, ko je Zweig dokončal rokopis Der Welt von Gestern. Oporoka, ki jo narekuje samospoznanje, kot je naslov slike Fritza Schwartza - Waldegga, ki krasi slovensko izdajo iz leta 2008. In v marsičem predvsem tragično priznanje poraza, če v refleksijo prikličemo dejstvo, da je le dan za tem, ko je rokopis oddal na pošto, storil samomor.
Vse to in še več je del Včerajšnjega sveta.
Predvsem pa je zanimivo, kaj avtor čuti do velikih mojstrov umetnosti. Še posebej, kakšno vlogo je v vsakokratnem postajališču njegove tubiti odigral prostor. Mesta, v katerih je bival in ustvarjal, niso zgolj kulisa njegovim poznanstvom in krativnosti, temveč so kraji s svojimi prebivalci vedno nekakšna imanenca, nujno notranje sozvočje Zweigovemu ustvarjalnemu zagonu. Spoštovanje, ki ga namenja Parizu, Berlinu, Londonu. Ali Rusiji in Avstriji nasploh, Južni Ameriki in Salzburgu. A izstopa Dunaj. Mesto, kjer je bil Stefan Zweig rojen, kjer je študiral in spoznal, kaj je tisto, k čemur bo želel stremeti celotno življenje. Dunaj ga je okužil s kulturo in ustvarjalnostjo. Slednja je brezkompromisno prav tam okužila Zweiga, da je malodane podložno sledil nuji iskanja njenega izvira, hkrati pa mu v sizifski maniri vedno znova dajala zaposlitve.
Dunaj je pri Zweigu mesto posebnega pomena. Tam se je rodil, preživel otroštvo in večino študija. Zato je v spominih Včerajšnjega sveta največ besed Dunaju namenil na začetku knjige. Globoko v času nacistične groze tako piše: Celo iz brezna groze, kjer danes tavamo napol slepi z razdejano in zlomljeno dušo, se vedno znova oziram v tista stara ozvezdja, ki so svetila nad mojim otroštvom, in tolažim se s podedovanim zaupanjem, da se bo naš sedanji padec nekoč zdel le interval v večnem ritmu napredka. Dunaj je rajski vrt, nekaj, kamor se želiš vrniti. In potem gre dalje in pojasnjuje: To mesto, odprto in s posebnim občutkom za všečnost, je pritegovalo najbolj raznolike sile, jih sproščalo, omehčalo in pomirilo; življenje v tem ozračju duhovne strpnosti je bilo mehko in vsak meščan tega mesta je bil nehote vzgojen v nadnacionalnem, kozmopolitskem duhu. Dunaj se razkriva kot mesto vseh mest; mesto, ki te naredi prebivalca sveta. Posebej pomembno vlogo pri tem odigra arhitektura. Umetnost izenačevanja ter nežnih in muzikalnih prehodov se je razodevala že v zunanji podobi mesta. Ki sega v preseganje fizičnih nasprotij … komaj si čutil, kje se začenja narava in kje mesto, zlivala sta se drug v drugega brez odpora in protislovja. In prav tako časovnih Toda staro tu ni prav nič prihajalo v navzkriž z novim, kakor obsekan kamen ne nasprotuje nedotaknjeni naravi.
vir slike: en.wikipedia.org
Z avtorjem se bližamo bistvu. Vemo, da je bil Dunaj uživaško mesto, toda kaj pomeni kultura drugega, kakor da grobi materiji življenja izvabljamo vse najfinejše, najnežnejše, najsubtilnejše, kar nudita umetnost in ljubezen? Retorika vpraševanja brez potrebe po odgovoru, ki ga Zweig vseeno strastno ponudi Ta dovzetnost za vse barvito, zvočno in praznično ter uživanje vsega teatralnega kot igrive in zrcalne podobe življenja, pa naj je bilo na odru ali v realnem prostoru, je združevalo vse mesto. Odgovarjajoč prigovoru spominom išče, kje bo vzel mero skupnemu imenovalcu te nevidne sile Mesta. Nihče ni bil pravi Dunajčan brez te ljubezni do kulture, brez uživajočega in hkrati kritičnega smisla za to najsvetejše razkošje življenja. In …izrazito muzikalni genij Dunaja je bil od nekdaj v tem, da je v sebi harmoniziral vsa nacionalna in jezikovna nasprotja; njegova kultura je bila sinteza vseh zahodnih kultur; kdor je tam živel in delal, ni čutil ozkosti in predsodkov. Sklepne misli tega Zweigovega monologa se tako iztečejo v geslu, vodilu, mottu Dunaja, ki je lahko le Živi in pusti živeti.
Rajska ozvezdja, spravljiva moč, kozmopolitska vzgoja, popolna arhitektura preseganja nasprotij, umetnost, ljubezen, teatralnost, prazničnost, kulturni eklekticizem, brezpredsodkovje in festivalnost življenja samega. Predvsem pa neskončna ljubezen do kulture.
To je Včerajšnji svet. To je Zweigov Dunaj.
To so spomini, ki, priliki avtorjeve usode, nosijo tudi neizbrisen pečat tragičnosti in žalosti. In čeprav to pomeni, da jih spremlja neprekosljiva sublimnost občutenja lepote, je jasno, da strmimo v podobo, v katero je Zweig narisal svojo utopijo.
In mi? Mi lahko le strmimo in se čudimo.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Komentarji
Objavite komentar