Preskoči na glavno vsebino

Breztežni: vodoraven roman, pripovedovan navpično

Vsake toliko tudi v svetu branja naletim na vtise, ki me silijo v črno-bel svet, iz katerega nekako težko sklepam, da bo čtivo ljudem všeč zaradi tega motiva, takšnega jezika, onega razpleta, medtem, ko jim ne bo všeč glavna oseba, se z njo ne bodo mogli strinjati in bodo težko z njo delili moralne dileme. Tako razgiban se mi zdi običajno skoraj vsak literarni svet, ki ga razpira fikcija. Svet različnih odtenkov. A včasih se mi zdi, da sem v rokah držal knjigo, za katero sem prepričan, da bo izzvala bodisi odobravanje bodisi je ljudje prebrati ne bodo želeli dlje od začetnih strani. Resnica doživljanja fikcije je vseeno na srečo precej onkraj posameznega občutja ugodja in vedno vleče neko sredinsko črto, zato se tudi sam vestno in neutrudno izogibam trivializacijam, ki so vsevprek na delu okoliščin našega bitja, tudi v branju.


vir slike:rtvslo.si


Roman Breztežni sem doživel kot delo, ki je v domala inovativno nasilnem slogu od mene zahtevalo veliko pozornosti, obenem pa vračajoč se k nepotrebni kratkosti in potrebi po nadaljevanju, presežku, navdalo z občutkom, da bo bralcem to delo všeč, ali pa ga ne bodo zmogli prebrati in ga bodo prehitro odložili.

V vseh romanih nekaj ali nekdo manjka. V tem romanu ni nikogar. Nikogar razen prikazni, ki sem jo občasno videvala na metroju.

Knjiga je nedvomno izjemno zanimiva. Pravzaprav je navidezna neurejenost dela in fragmentacija popisovanja pripovedi njena največja odlika. V neko učenčevo navodilo nekomu, ki bi od mene terjal navodila za branje Breztežnih, bi mu najbrž podal nemara sila nenavadno priporočilo. Moj svet bi bil, da knjigo podaljša. Medtem, ko razmišljate, kako močno od 1 do Ramsay Bolton je mojo pamet okupirala omejenost, v bistvu ne gre za nepremišljeno potezo. Breztežni nima mnogo konteksta. Roman ne podcenjuje svojega bralca, mnogo prej bi zapisal, da ga precenjuje. Od bralca pričakuje, da bo lahko sledil popisu mišljenja in dogajanja, ki vendarle ni omejeno le na eno osebo in njeno družino, temveč tudi na drugo osebo in njegov doživljajski prostor, vmes pa se prikrade še ta ali ona vrstica, ki sem jo pripisal metafikcijskemu obračunu z bralcem, ki mu to pot zares ni prizaneseno. Dve, tri zgodbe torej, ki se ne razlomijo s pomočjo poglavij, ki jih včasih loči le paragrafska zvezdica, vse ostalo je zapis toka pripovedi in mišljenja po principu iz-misli-na-papir. Zato sem tudi zapisal, da avtorica Valeria Luiselli zagotovo ne štedi z bralčevo pozornostjo. In roko na srce, odpade tudi neka klasična sproščenost branja, ki smo jo kupili tam nekje v slabo premišljenih odločitvah, da nam bodo knjige služile zgolj v kratkočasje in pohitreno minevanje poletnih užitkov na morju. Čeprav bi najbrž tudi branje Breztežnih na kaki obali prav sedlo. Vsekakor pa bodo terjali pozornost. In za lažjo posvetitev vsebini bi nesojenemu nesrečniku, ki je prosil za svet, svetoval podaljšanje knjige. To bi preprosto storil tako, da bi tam nekje okoli petdesete strani roman zaprl in ga ponovno odprl na začetku. Ko se um enkrat privadi takšnemu slogu, je namreč precej lažje uživati v vsebini kot pa ob istočasni borbi z neukročenimi mislimi, ki so predvsem iz drugega čtiva do nas običajno prihajale nekolikanj bolj urejene. Mogoče so nas le razvajale. Mogoče so bile preveč poenostavljene; nemara so bile premalo stvar sama.

Kaj je pod vsem tem?

Gre za pripoved prevajalke, pisateljice, ki nam ponudi uvid v sodobno življenje, vpogled v svojo družino in v vse, kar se ji pripeti v službenem in tudi siceršnjem življenju. Gre za preplet vsega, kar se ji dogaja, kar je občasno lahko zelo humorno, ker se v nekaterih situacijah zlahka znajdemo tudi vsi bralci. A ta neusmiljen tok življenja, opisovanja ljudi s katerimi ima opravka, površinsko spoznavanje mimobežnih neugodnosti ima predvsem melanholičen pridih minevanja. Hitro bežečega življenja, v katerem skoraj ni časa za zajem sape in postavitev sestavljanke v neko konsistentno celoto. Razmisleka, refleksije. Ni časa. Samo tok, v katerem pa imajo tisti pomembni elementi seveda največjo vlogo. In tu ni le družina, tu je tudi avtoričin svet literarne pokrajine. V knjigi odigra večjo ali manjšo vlogo kar nekaj imen svetovne literature. Našli boste tako Federica Garcio Lorco, Ezro Pounda, Louisa Zukofskega, tudi Roberta Bolaña. Posebno mesto pa, v čisto vsebinskem kontekstu zaseda mehiški pesnik Gilberto Owen. Ta nikakor ni zgolj omenjen, kvečjemu on omenja druge. Druga od dveh pripovedi v Breztežnih je prav pripoved Gilberta Owna, njegovih doživetij, razmišljanj in njegovih prikazni. Imamo torej ti dve zgodbi, ki ju povezuje mesto, podzemna, cesta, stanovanje, majhni dogodki in občutja. Tako v Breztežnih hkrati beremo dve življenjski pripovedi, ki sta med seboj ločeni v času nekaj več kot pol stoletja. In pripovedi čisto počasi, ko nekako skoraj ne opaziš, polzita druga v drugo, na skrivnosten način projicirata isto naracijo, skozi katero roman postavlja vprašanja o morali, svetovnem nazoru, družbi, bližnjih, ljubezni, tudi o čisto preprostih rečeh, ki so bržkone v življenju pomembnejše, kot se zdi sprva. Roman, ki na nek način kljubuje prostoru in času.

Vse je fikcija, rečem mojemu možu, a mi ne verjame.
Ali nisi pisala romana o Ownu?
Ja, mu rečem, knjiga o prikazni Gilberta Owna je.

Zelo izzivalno napisan roman, ki ponuja v resnici veliko vsebine. Ne nudi predaha in ne trudi se z orisovanjem tega, kar beremo. Roman (za razliko od kakega drugega) ne razlaga samega sebe. V bistvu gre za avtoričin hommage literarnemu miljeju, družini in družbi, vsemu, kar jo je obkrožalo in jo tudi sedaj. To je njena pripoved. Owen pripoveduje svojo zgodbo. Obe pripoveduje Valeria Luiselli. Branje Breztežnih postavlja mnogo vprašanj. Med njimi se zdijo najboljša tista, ki vprašujejo o prikaznih: Kakšne zgodbe pripovedujejo? So to resnične zgodbe? Imajo kje temelj? Kdaj se tisto, kar mi je všeč in s čimer se ukvarjam, preraste v spremljajočo interpretacijo sveta, brez katere me ni? Koliko je vse skupaj le moja zgodba? Je bila ta pripoved že napisana? Si sploh lahko karkoli izmislim?

In najboljša stvar pri vsem tem je, da Breztežni na ta vprašanja ne odgovarja. Na vprašanje Mine Holland (The Guardian), zakaj roman nima konkretnega zaključka, je Luisellijeva odgovorila, da ne verjame v veliki finale. In da sovraži Wagnerja. Jaz pa sem takšno ustvarjanje praznine v literaturi od nekdaj dojemal kot nekakšno Cohenovsko razpoko, skozi katero pride svetloba, kot vez sveta knjige in mojega sveta. Kot znamenje finega čtiva.


✭✭✭


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez