Popolna akustika: odtujenosti

Če bi moral kdaj koli izbirati, katera pesem Guns n' Roses mi je najbolj pri srcu, katero še danes, po dolgih letih, ki so minili od rednega poslušanja, bi še vedno trdil prav isto, kot pred leti. Gre za eno najdaljših njihovih in sliši na ime Estranged. Navduševala me je najprej zaradi čistega zvoka Slasheve kitare, ki žalostno zavija Axlove še bolj žalostne verze v neko melanholijo in obup, tragedijo brez primere. Le klavir se zdi tisti, ki pelje vse skupaj naprej, pa vendar ne more skriti lepote, ki izvira iz žalosti nečesa, kar je izginilo in kar je ostalo za tem izginotjem. Preostanek je boleč in omejen na bolj ali manj neprestano spraševanje o tem, koliko je vredno tisto, kar ostaja; pomešano s pogovorom, nagovorom tistega, ki umanjka, ki je izginil in obenem tudi tistega, ki je napravil to odtujenost takšno, da se iz njene snovi lahko stke le še žalostna balada. Brez zapustitve ni zapuščine. In ko zapuščina močno boli, lahko sledi odtujenost. V odtujenosti pa razmišljaš le o tem, česar ni več. In o sebi, ki ostal si zadaj. Ker si tudi ti le zapuščina. In nato lahko napišeš pesem, ki ji daš naslov Estranged.

Lahko pa o tem napišeš tudi roman. In mu daš naslov Popolna akustika.

Popolna akustika je prodoren, krajši roman italijanske pisateljice Darie Bignardi. Doživljal sem ga ne le kot kratkega temveč tudi kot minimalističnega. Prav nič baročno osladnega ni na njem in ničesar ni odveč. Avtorica je štedila z vsemi ovinkarjenji in na račun nepotrebnih odmikov ni izgubljala rdeče niti ali pridobivala na avtorskih polah. Na račun tega bi sicer lahko za določena občutja porabila nekoliko več časa, ali celo vključila aktivno vlogo katerega od pomembnejših likov, pa tega ni storila. In vendarle se mi zdi, da je bilo tako nalašč. Tisto, česar v delo ni vključila, ni izpustila po pomoti, temveč je bilo nalašč. Po tej plati roman učinkuje izvrstno. Ravno v zamolčanem in neizrečenem je ogromno. V tem konkretnem primeru, v primeru Popolne akustike, je neizrečeno sprožilec za tok zavesti nečesa drugega, kar teče in teče v nek iztek samospoznanja. Ki pa seveda nosi svojo ceno. A roman ni neka cenena obleka, ki jo kupiš na razprodaji in jo nosiš kot neko sporočilo; Popolna akustika je melanholična knjiga vprašanj, ki seveda imajo svoj odgovor, svoja čustva in svoja spoznanja. Tudi svojo odtujenost.

vir slike: mladinska.com

Zakaj tako vztrajam v tem govoru o zamolčanem, neizrečenem in izključenem, ko pa je popolnoma jasno, da je avtoričino delo najbolj običajno prav takšno, kakršno si je ta želela, da je? Zato, ker je tu vse to izrednega pomena. Zgodba popolne akustike v bistvu niti ni klasična zgodba s pričetkom in koncem. Zgodba ima svoj začetek v koncu, iz katerega se v resnici ne premakne skoraj nikamor.

Spoznamo Arna, violončelista v Milanski Scali, ki nas pelje skozi pripoved Popolne akustike. Arno nam pripoveduje o svojem življenju in predvsem pripoveduje nam o Sari. Sara je njegova najstniška ljubezen, s katero se je po dolgih letih srečal, jo pripeljal domov, poročil in s svojimi otroki sta imela lepo, v resnici nič kaj neobičajno družino. Situacija, v kateri ni razloga, ki bi te silil k vprašanjem, ali je vse v redu, bi bilo lahko kaj bolje, delam kaj narobe. In nato se zgodi. Sara izgine. In ne izgine tako, da bi jo Arno začel takoj iskati. Tudi ne izgine tako, da bi otroci jokali za njo. Ne zdi se, da je kdorkoli presenečen nad tem, da je izginila. Razen našega Arna. Ker v resnici ni le izginila, temveč je odšla. Kar se v nadaljevanju zgodbe zgodi, je v večini v resnici zamejeno v trenutku, ko se Arno odloči, da jo poišče. V tem iskanju pa kot odkrivanje povsem novih tekstov v palimpsestih. Arne prek družine in prijateljev spoznava Saro. Takšno, kot je nikoli ni. Tudi takšno, kot si je nikdar ni predstavljal. Sara je skrivala zgodbe, ki jih Arnu ni nikdar zaupala in ti le po koščkih in delcih prihajajo k njemu, da jih sedaj sestavlja. In v tem pogovoru Popolne akustike, ki ga Arno vodi najbolj prav sam s sabo, nam dobro prikaže njegova čustva, otopelost, neposluh, razočaranje in začudenost, obenem pa tudi ljubezen, naklonjenost in pripravljenost na objem, ki bo trajal in v katerem se je odločil, da bo drugače. Ta ambivalenca se bere kot nekaj povsem naravnega. Odtujenost njegove osebe ga je privlekla nekam daleč tja, kjer razum kot tak tudi odpove. Ostanejo žalostinke in ostanejo tragedije. Obenem pa želja po iskanju in najdenju. Vedno večja. In Arne nam pripoveduje hitro zgodbo o tem, kako je to, kje je Sara, v resnici zanj postalo skoraj manj pomembno kot to, da spozna, kdo Sara sploh je. Popolna akustika je polna vprašanj in odgovorov nanje. Večino teh postavimo skupaj z Arnom. In zgodba nam neusmiljeno pokaže le njegovo razumevanje in občutenje situacije. Popolna akustika je zgodba o Arnu in Sari, o njunih družinah, njunem otroštvu in njunih otrocih. A Popolna akustika je tudi le Arnova zgodba.

Ker je zaključek zgodbe pomembnejši od vsega poprej, ali pa vsaj na nek način dobro zavije to, kar je bilo zapisano pred njim, ga seveda zamolčim.

Raje se povrnem nazaj. O zamolčanem, neizrečenem in izključenem. Daria Bignardi je, kot rečeno, celotno Popolno akustiko zapisala skozi Arna. Zamolčala je plat, ki bi jo lahko povedala Sara. Njene besede so ostale neizrečene, Sara je izključena iz Popolne akustike. Kot bi vzeli zelo znano Ni je več – ki sicer ob kateri podobnosti prebiva v popolnoma drugem žanrskem svetu – in ne brali druge polovice (sic!) knjige. Če si bralec še tako želi, da bi Sarin glas prebral, se mu ob vsem tem postopnem odstiranju prične hitro svitati, da bo zamolčano takšno tudi ostalo. In da Daria Bignardi ve, kaj počne.

Zakaj?

V nekem bližnjem grmu se skriva zajec. In ta ni lep, niti prijazen. Če gremo za trenutek nazaj v Ni je več, je jasno, kako se retrogradno zapolnjuje zgodba le enega od dveh akterjev z zgodbo drugega; počasi do nas pelje zgodbo, v katero sta vključena oba in iz katere ne kanita oditi. Sestavljamo adekvatno zgodbo, v kateri je povsem jasno, zakaj je tako in kaj bo naprej. Nekako sestavljamo resnico zgodbe. V tistem bolj oskubljenem pomenu resnice. V Popolni akustiki pa glavni junak in naš vodnik skozi roman, Arno, ne išče resnice. Ta prihaja k njemu. Arno išče zgodbo, ki bo njega oprala krivde Sarinega odhoda. In vnos njene zgodbe, njen glas, njene utemeljitve, njeni nasveti, njena pripoved bi pomenila to, da bi mi kot bralci pričeli dojemati Arnovo zgodbo kot pot do resnice njune zgodbe. Tega pa avtorica, vsaj tako se mi zdi, ni želela. Zato je Saro povsem pametno izključila. In tako napisala ne le zelo berljiv roman, temveč vzela tudi dobro mero literarni rabi odtujenosti.

In ta ima v primeru Popolne akustike še lepo izpeljanko.

Včasih ne moremo storiti ničesar, da bi bilo kaj drugače. A včasih lahko spremenimo stvari predvsem tako, da ne naredimo ničesar.


Super branje.

✭✭✭✭✩



Zraven se poda.

Obišči tudi:

Mladinska knjiga
Bukla
Peripetije
Dobre knjige
Intervju s pisateljico v Delu
Emka
Corvorosso.it
Goodreads
Avtoričina Facebook stran