Tole bo knjiga, ki vam bo prišla prav takrat, ko vas bo nekdo vprašal po branju, ki ga bo res prikovalo na fotelj. Ki ga bo prilepilo na potiskane strani in ga s silovitostjo prikovalo na neprestano premikanje oči od črke do črke, besede do besede, vse do zadnje pike. Občasno imam tudi jaz srečo, da tudi v žanrskem čtivu naletim na knjigo, ki je prav takšna. Kriminalke sicer običajno delujejo po takšnem principu, da ga napetost in impozantnost zla, ki se dogaja v teh zgodbah, napravijo takšne, da jih je nemogoče odložiti. A roko na srce, po metrih prebranega materiala se zdi težko, da katera od teh še napravi takšen učinek. Brutalno mesarjenje bralčevega psihološkega stanja, ki potrebuje vedenje o tem, kaj se bo zgodilo in zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo; tisto nekaj, kar je več od formul, ki so v navadi pri žanru; tisto nekaj, kar res potrebuješ takrat, ko si želiš dober krimič.
V najtemnejšem kotu me je na seznamu čakala že lep čas. Knjiga je doživela toliko pohval in pozitivnih kritik, da bi bil presenečen, če bi me pustila hladnega, čeprav običajno ne potrebujem veliko, da slabo branje odložim. Kar je tudi razlog za odsotnost slabših ocen na tem blogu.
V najtemnejšem kotu je prva knjiga Elizabeth Haynes, analitičarke pri policijskih obveščevalcih. Knjiga je izvirno izšla 2011, pri nas smo jo dobili leto kasneje. Napeta zgodba ima kar nekaj dobrih lastnosti, zaradi katerih ni dvoma, zakaj je prejela toliko pohval. Najprej, v njej ni neverjetnih dogodkov. Jasno je, če želi nek triler ali kriminalka postati dobro branje, je fino, če se vsaj z delom zgodbe lahko poistovetijo bralci. V tej knjigi se ne zgodi nič takšnega, kar se ne bi moglo dogajati za vašim vogalom, pri sosedih ali še kje bližje. Kar sicer ni voda na mlin opisovanju sodoben družbe kot neke v dobro usmerjene celote, pa vendarle. Zgodba govori o mladi Cathy Bailey, ki je doživela ekstremno zoprno izkušnjo, v kateri je skoraj izgubila življenje, zato je jasno, da ji je ta izkušnja pustila ogromne posledice na njenem zdravju. In ravno, ko se Cathy, v svoji nekoliko preobraženi, močnejši obliki, pričenja prebujati nazaj v življenje, ko se začno zadeve vsaj malo sestavljati nazaj, se seveda zgodi najslabše, kajti vse kaže, da se približuje ponovitev zoprne izkušnje, v kateri je skoraj izgubila življenje. Zgodba V Najtemnejšem kotu se ukvarja z nasiljem v družini, med štirimi stenami, z pretiranim ljubosumjem in potrebo po nadzoru. Ukvarja se z vprašanjem, kam lahko privede nekoliko naivna lahkomiselnost sodobnega svobodnega življenjskega sloga. In ukvarja se z vprašanjem, kako prepoznati, da nasilje in nadzor nista le pretirana ljubezen in skrb, temveč grozno dejstvo, ki mu je potrebno ubežati na najhitrejši način. Zgodba zelo dobro prikaže vsakdanji profil nekoga, ki trpi za obsesivno kompulzivno motnjo, ki jo spremlja posttravmatska tesnoba. Ne le to, v tej zgodbi se tesnoba piše z veliko začetnico. Prikaže pa tudi vse težave, ki lahko spremljajo nekoga, ki si želi ob vseh teh problemih sestaviti svoje življenje v normalno sliko.
In kako lahko vse to knjiga zapakira v eno samo smiselno celoto, ki je po vrhu še tako prekleto napeta, da jo bralec požre v kakem poldrugem dnevu? Na to vprašanje imam le en odgovor: ritem. Podajanje zgodbe ima svoj ritem, ki vas vpne vase že po prvih straneh. Zgodba z vsemi pritiklinami, ki sem jih omenil zgoraj, namreč poteka v dveh vzporednih tokovih. Ena zgodba linearno sledi razvoju dogodkov, ki so pripeljali do tiste grozne izkušnje, ki je Cathy zaznamovala za vedno; druga zgodba, nič manj linearna, pa nas pelje v čas nekaj let po vsem tem, kar je doživela. Le bralec je tisti, na katerega ima ta struktura lahko neverjeten učinek. Način naracije se torej zdi na nek način izpeljan po modelu, v katerem je pisateljica že vnaprej računala s prisotnostjo in pozornostjo, ki jo bo prispeval bralec njenega romana. Brez tega računa se njena enačba ne bi izšla in če bi ne uspela zagotoviti te prisotnosti že od vsega začetka, bi izgubila pozornega bralca in izgubila bi tudi knjigo kot tako. Vsaj v tako uspešnem obsegu ji gotovo ne bi uspelo. Ne gre za klasičen triler, ki bi na začetku zgodbe postregel z nekim zelo krvavim ali drugače strašljivim prizorom, v katerem bi pisatelj razgrnil svoje karte in podaril bralcu popotnico za naprej. Tu se vse skupaj zelo počasi, a zanesljivo gradi v celotno sliko, ki si jo bralec sam skozi dve vzporedni zgodbi sestavi v relativno grozno celoto. Ena zgodba sama na sebi dolgo ne kaže na nič takšnega, kar bi lahko bilo moteče. A ko bralec zraven tega dobi še informacije iz druge zgodbe, ki so pravzaprav informacije o prvi zgodbi, potem je učinek zagotovljen. Gre za izjemno demonstracijo retrogradnega določanja pomena. Zgodbe tako običajno delujejo po principu razvoja, v katerem bereš in sestavljaš sliko za nazaj, obenem pa skušaš predvideti, kam bo zapeljana in bodisi si pri tem uspešen bodisi ne; tu tega razkošja predvidevanja nimaš, ker natančno veš, kako grozen je rezultat. V najtemnejšem kotu večino časa suspenz ne deluje zato, ker ne veš, kaj se bo zgodilo, temveč zato, ker točno veš, kaj se je/bo zgodilo. In ko k vsemu temu pridaš še poglavja proti koncu, kjer pa zgodba vendarle preide v klasični triler, v katerem si grizeš prste, ker ne veš, kako se bo izšlo, je jasno, da v rokah držiš žanrski vrhunec.
V najtemnejšem kotu je neverjetno napeto čtivo, ki bralca vešče potopi v branje z domiselnim načinom pripovedovanja. Brez elementa presenečenja in kakih silnih preobratov; z dovolj minimalistično zasnovo prostora in časa, da se bralec nikakor ne obremenjuje z nepomembnimi rečmi in hkrati tudi ne pretirava z nesmiselnim mnoštvom oseb, ki so prisotne v zgodbi. Nima obstranskih dogodkov, tudi nima kakih pretiranih predahov. Je pač izvrstno žanrsko branje.
Če je popularna Ni je več pred časom na tem mestu razburljivo odpirala vprašanja nezdravih odnosov v razmerju, je V najtemnejšem kotu njena grozljiva nadgradnja. Vsekakor ena boljših tovrstnih zadev v moji letošnji bralni beri.
V najtemnejšem kotu me je na seznamu čakala že lep čas. Knjiga je doživela toliko pohval in pozitivnih kritik, da bi bil presenečen, če bi me pustila hladnega, čeprav običajno ne potrebujem veliko, da slabo branje odložim. Kar je tudi razlog za odsotnost slabših ocen na tem blogu.
(vir slike: bukla.si)
In kako lahko vse to knjiga zapakira v eno samo smiselno celoto, ki je po vrhu še tako prekleto napeta, da jo bralec požre v kakem poldrugem dnevu? Na to vprašanje imam le en odgovor: ritem. Podajanje zgodbe ima svoj ritem, ki vas vpne vase že po prvih straneh. Zgodba z vsemi pritiklinami, ki sem jih omenil zgoraj, namreč poteka v dveh vzporednih tokovih. Ena zgodba linearno sledi razvoju dogodkov, ki so pripeljali do tiste grozne izkušnje, ki je Cathy zaznamovala za vedno; druga zgodba, nič manj linearna, pa nas pelje v čas nekaj let po vsem tem, kar je doživela. Le bralec je tisti, na katerega ima ta struktura lahko neverjeten učinek. Način naracije se torej zdi na nek način izpeljan po modelu, v katerem je pisateljica že vnaprej računala s prisotnostjo in pozornostjo, ki jo bo prispeval bralec njenega romana. Brez tega računa se njena enačba ne bi izšla in če bi ne uspela zagotoviti te prisotnosti že od vsega začetka, bi izgubila pozornega bralca in izgubila bi tudi knjigo kot tako. Vsaj v tako uspešnem obsegu ji gotovo ne bi uspelo. Ne gre za klasičen triler, ki bi na začetku zgodbe postregel z nekim zelo krvavim ali drugače strašljivim prizorom, v katerem bi pisatelj razgrnil svoje karte in podaril bralcu popotnico za naprej. Tu se vse skupaj zelo počasi, a zanesljivo gradi v celotno sliko, ki si jo bralec sam skozi dve vzporedni zgodbi sestavi v relativno grozno celoto. Ena zgodba sama na sebi dolgo ne kaže na nič takšnega, kar bi lahko bilo moteče. A ko bralec zraven tega dobi še informacije iz druge zgodbe, ki so pravzaprav informacije o prvi zgodbi, potem je učinek zagotovljen. Gre za izjemno demonstracijo retrogradnega določanja pomena. Zgodbe tako običajno delujejo po principu razvoja, v katerem bereš in sestavljaš sliko za nazaj, obenem pa skušaš predvideti, kam bo zapeljana in bodisi si pri tem uspešen bodisi ne; tu tega razkošja predvidevanja nimaš, ker natančno veš, kako grozen je rezultat. V najtemnejšem kotu večino časa suspenz ne deluje zato, ker ne veš, kaj se bo zgodilo, temveč zato, ker točno veš, kaj se je/bo zgodilo. In ko k vsemu temu pridaš še poglavja proti koncu, kjer pa zgodba vendarle preide v klasični triler, v katerem si grizeš prste, ker ne veš, kako se bo izšlo, je jasno, da v rokah držiš žanrski vrhunec.
V najtemnejšem kotu je neverjetno napeto čtivo, ki bralca vešče potopi v branje z domiselnim načinom pripovedovanja. Brez elementa presenečenja in kakih silnih preobratov; z dovolj minimalistično zasnovo prostora in časa, da se bralec nikakor ne obremenjuje z nepomembnimi rečmi in hkrati tudi ne pretirava z nesmiselnim mnoštvom oseb, ki so prisotne v zgodbi. Nima obstranskih dogodkov, tudi nima kakih pretiranih predahov. Je pač izvrstno žanrsko branje.
Če je popularna Ni je več pred časom na tem mestu razburljivo odpirala vprašanja nezdravih odnosov v razmerju, je V najtemnejšem kotu njena grozljiva nadgradnja. Vsekakor ena boljših tovrstnih zadev v moji letošnji bralni beri.
✭✭✭✭✭
O V najtemnejšem kotu tudi:
Komentarji
Objavite komentar