Preskoči na glavno vsebino

Pečat stvarjenja: življenje znanstvenice Alme

Če bi se moral prav na hitro odločiti, kateri del trojice Kopernik-Darwin-Freud je tisti, ki je človekovi racionalni umeščenosti v svet napravil večji pretres, bi seveda stavil na prvega. Vseeno je posegel po nečem, kar mnogo presega vsakodnevni domet slehernikovega bavljenja z običajnim. A, če dobro pomislim, je natanko tako bilo tudi z drugim in tretjim. Zato bi bilo nemara na mestu vprašanje, kako sploh lahko vplivajo njihova spoznanja, odkritja in resnice na posameznika, v njegovi vsakodnevni skrbi za tostransko življenje. Ali niso preveč teoretsko oddaljena? Ne, v resnici ne. Mindset sodobnega človeka je najbrž veliko bolj odvisen od znanstvene paradigme, kot se to zdi na prvi pogled. In vendarle nas debate, ki jih vsakodnevno poslušamo, vlečejo v mitologije, ki ponujajo rešitve s kisom ali odrešitve v veri v nedoumljive svetovne zarote, katerih del so najbrž tudi te debate same. Načinov, kako se lahko upremo tem zatemnitvam, je seveda dovolj. In menim, da je najbolj dostopen način v tem primeru tudi zelo učinkovit in hkrati tudi dovolj obetajoč. Sam seveda predlagam knjige. Literatura, ki na dosegljiv in narativen način pred bralca pripelje življenje znanstvenika z vsemi pozitivnimi in negativnimi pritiklinami, ki tej ali temu pridejo naproti, je lahko tudi tisti tlakovec, ki lahko vodi v pravo smer.

vir slike:emka.si

Pečat stvarjenja (The Signature of All Things) je roman, ki najpoprej in najbolj podrobno počne prav to. Prikazuje življenje Alme Whittaker, ki se je znanosti predala z vsem, kar je imela. Roman je napisala Elizabeth Gilbert lansko leto in že letos smo ga prejeli na police. Gre za relativno obsežno pisarijo, ki bo s svojim nemalokrat zabavnim tonom zlahka zapeljala mnoge bralce. In vedno bolj, ko bodo ti posegali po globini romana, se bodo odstrle tudi vse želje avtorice, ki jih je imela, ko je pisala knjigo. V resnici gre za delo, ki pelje v mnoge smeri. Kam vse torej gremo?

Kot rečeno, Pečat stvarjenja je zgodba o znanosti. Alma Whittaker je hči dveh nemalo čudaških staršev, od katerih se nam zelo dobro predstavi oče Henry in malo manj mati Beatrix. Henry je izjemno iznajdljiv in uspešen podjetnik, ki je s pomočjo znanja in nekaj izjemnih idej v življenju uspel zgraditi botanični imperij svetovnih razsežnosti in dobro kariero tudi v farmaciji. A Henry je tudi oseba popolnoma brez vsake morale. Vse, kar počne, počne pod vidikom osebne koristi. Nad njim ni nikogar, v njem, se zdi, ravno tako ni ničesar. Z Beatrix sta Almo in nato tudi (posvojeno) sestro Prudence vzgojila v neverjetno strogem duhu, ki jima ni ponudil posvetnosti. Vse kar je bilo, je bila šola in uvajanje v družbo, ki je ponudila le enostransko doživljanje sveta. Vse, kar se Almi dogaja dolgo časa, je bilo delo na posestvu, preučevanje rastlinja in občasna srečanja s kom iz zunanjega sveta. Zasnova romana je obsežna pripoved o zaprtem svetu, ki ga je živela hči izjemno bogatih staršev, ki so sicer v marsičem nadzirali vse, kar je počela, vseeno pa je bralec lahko prepričan, da je Alma v vsem tem neizmerno uživala. Ljubezen do živega rastlinja in goreče zasledovanje znanja je nekaj, kar se kot svetla pesem dviga nad sicer turobno scengrafijo Alminega otroštva. Kot zgodba o znanosti je Pečat stvarjenja predvsem zgodba o tem, kaj znanstvenik v prvi fazi potrebuje, da to postane. Pa ne mislim toliko strogih in sebičnih staršev kot predvsem neko malodane neizrekljivo ljubezen do znanja. In, ker se drugega ne da pridobiti le s prvim, kar je več kot očitno Gilbertova skušala prikazati z vpeljavo Prudence, tudi iskrico genija, ki je tam in tam tudi ostaja za zmeraj.

Pečat stvarjenja je tudi zgodba o osamljeni ženski, ki hrepeni po tistem, kar je zunaj knjig, ki jo obdajajo. Telo je lahko velika tegoba, navkljub drugotnemu pomenu pri iskanju artikulacije večnih resnic nekega naravnega sistema, ki je polno materialnega. Duhovna pot intelekta je lahko težka. In nihče ni povsem imun. Niti Alma ne. Mogočen del knjige zajemajo poskusi dajanja telesnosti v oklepaj, vendarle pa je nedvomno prav ta tista, ki je poskrbela za enega od vrhuncev romana. Alma najde nekoga. Se poroči. Ambrose, če je kdaj v literaturi obstajal homme fatal, je to on, je zgodba zase. Zgodba v zgodbi. Zgodba pečata stvarjenja. In natanko tisto, česar Ambrose Almi ne ponudi, je telo. Njegova fatalnost je v tistem, česar ne ponuja. Zato je Pečat stvarjenja tudi zgodba o nasprotjih, kjer lahko govorimo o telesu in duhu ali o znanosti in mistiki. In o dajanju v oklepaj tega, česar tja ne gre dajati.

Pečat stvarjenja je tudi knjiga, ki bo bralcu ponudila eksotična popotovanja, razburljive avanture poti, ki so vodile raziskovalce v 18. in 19. stoletju po svetu. Ponudila bo tudi pogled v misijon na Tahitiju, tudi to, kako so bila potovanja, iznajdljivost in pogum pomembne prednosti tistih, ki si želijo uspeti, tako v ekonomiji (Henry) kot tudi v iskanju nečesa, kar so izgubili (Alma). Nekajkrat sem v zgodbi našel tudi apologijo teh krščanskih misijonov, kar je zanimivo predvsem s stališča tega, da je taista zgodba v resnici pripoved o življenju znanstvenice, ki bo svoje življenjsko delo ukvarjanja z mahom v končni fazi kronala z lastno teorijo o naravni selekciji.

Pečat stvarjenja je knjiga, ki se po mnogih straneh popisovanja Alminega življenja seveda slej ko prej vrne tudi nazaj k temu, kar počne. K njenemu delu in strasti, ki je že na prvih deseterih straneh opisana s tako oprijemljivostjo, da bi jo lahko zgrabil. A pravi poudarki pridejo proti koncu, kjer Alma naredi nekakšno sintezo svojih življenjskih spoznanj in tistega, kar je pripeljal svet k njej. Alma se v poznejših letih preseli na Nizozemsko. V tem zadnjem delu knjige se avtorica precej ukvarja z Darwinom in Wallacom. Življenje ji je do takrat ponudilo mnoge odgovore na njena iskanja. In z njimi je zadovoljna. Kot bralci, ki dihamo z njo že dolgo časa, ji to privoščimo. A zaključkov ne more potegniti, ker njena življenjska teorija (ki je predstavljena ob bok Darwinovi) nima odgovora na eno vprašanje. In če je kje knjiga, ki se trudi biti nadvse konsistentna, nekoliko neprepričljiva, je to to. Prudence in tisto, kar naj bi napravila za Almo. In kar nato Almo zaznamuje do konca. Tule me je avtorica vseeno malo izgubila.

In končno, Pečat stvarjenja je knjiga, ki v ospredje postavlja žensko. Žensko kot odraščajočo v družbi moških sogovornikov; kot vodjo ogromnega posestva in posla; kot znanstvenico, ki se bori za objave v znanstvenih revijah; popotnico, ki je ni strah novih izzivov in kot samozavestno borko za svoj prav. Moški v tej knjigi so skoraj vsi zelo stranske stranske osebe.

Roman Elizabeth Gilbert bo branje, ki bo navdušilo mnoge. Odlikuje ga predvsem razgiban slog pisanja, ki odpre mnoge teme, tudi takšne, ki jih tu nisem omenjal. Nekaj prehitrih preskokov v zgodbi se kompenzira z bogatim vpogledom v dušo nekoga, ki si želi resnice tega, kar jo obdaja in se je zavoljo tega pripravljena odpovedati marsičemu. Pustolovska, družboslovna, življenjska zgodba o preučevalki mahov, ki gre tudi onkraj fizike in botanike. Fino branje, ki bo peljalo v prvo polovico 19. stoletja, v družbo samostojne, inteligentne, tudi osamljene, a vsekakor neustrašne Alme Whittaker. Velja ji nameniti pozornost.

✭✭✭✭


O Pečatu stvarjenja tudi:


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez