V vojni ni poezije. Lahko so kake lepe besede in lahko je upanje. Tudi volja in vera. A poezije ni. Nikogar ni, ki bi pel pomirjajoče in obenem čudenja polne verze, v brazdah prave metrike, ki jo naš sluh prepozna v hipu in vzorec naredi za svojo. Kot tudi ni nikogar, ki bi temu prisluhnil in v krotki popolnosti, ki je razum ne zmore ne presoditi ne zapisati, zapreti oči in se prepustiti prostemu padu v to, kar je. Tega ni, ker nihče ne upa zapreti oči. Ker v skrbi za to, da nemara nekoč pride ponovno priložnost, da bo pevcu prisluhnil, te priložnosti ne želi zamuditi. Potem, ko bo vse mimo. ko pride zopet čas poezije. A dokler tega časa ni, se oči ne zapira.
Nikolaj Lilin je v svoji drugi knjigi, Prosti pad, kot se zdi, opisoval natanko to vero v popolnost. Prosti pad prostega pada je vsaj dvojen: najprej je prosti pad, za katerim se v svoji želji po svobodi ozira mladi Kolima; in nato je tu prosti pad groze, nasilja in prevlade močnejšega, spretnejšega ter tistega, ki ima več sreče (ali božje milosti, odvisno koga vprašate). Oba prosta pada imata skupno kar nekaj zadev. V nekaj besedah so to nemoč, prepustitev, sublimnost, vrženost in nekakšna onstranskost od dobrega in zlega. To so tudi glavni motivi, v katere vas bo v pripovedovanju zapeljeval Lilin v Prostem padu.
In to je definitivno hardcore knjiga mojega letošnjega poletja. Nekaj, kar vas bo definitivno zbudilo iz poletno pregovorno opevane počitniške brezskrbnosti. To ni knjiga, ki bi vas pustila hladne in to ni knjiga, ki bi vas spravila v dobro voljo. Je pa knjiga, kjer boste v neprestanem boju med skrbjo za glavnim junakom, ki vam je že prek Sibirske vzgoje prirasel k srcu in med skrbjo za lastno moralno neoporečnostjo, ker boste ob vsem tem, kar se v knjigi zgodi, morali držati odprte oči. Kot jih je moral Kolima, še posebno, ko je zrl skozi daljnogled svoje ostrostrelne puške.
In po čem je ta Prosti pad?
Roman je povsem logično nadaljevanje Sibirske vzgoje, zgodbe o odraščajočem otroku, ki se skuša zaslužiti svoje mesto v hudodelski združbi, ki ima svoje zakone in svojo folkloro. Sibirska vzgoja se konča pri naboru, v katerem je mladi junak dodeljen v najbolj izpostavljeno brigado, kar jih premore ruska vojska. In točno tu se Prosti pad prične. Kolima se proti nesvobodi in prisilni mobilizaciji v nesmiselno podrejanje avtoriteti, ki jo je doslej iz dna srca sovražil, seveda bori z vsemi štirimi. A počasi se prikaže spoštovanje na obeh straneh: tako tistega, ki Kolimo spozna kot tudi tistega, kar spozna Kolima sam. Tako je tudi občutek te borbe proti avtoriteti praktično izničen. No, nemara je ta borba vedno tu ostala, kar se je zgradilo, pa sta spoštovanje in zaupanje, ki sta prišla v času, ko je Kolima vsekakor potreboval nekaj, na kar se lahko opre. V času tega zlobnega prostega pada. Kolima je poslan v Čečenijo. Tam se pridruži gverilski skupini saboterjev, za katere ne veljajo enaki zakoni, kot za ostale pripadnike ruske vojske. Prav tako jih obkroža povsem druga morala. Njihovo poslanstvo je zelo neprijetno. Tu so zato, da na čim bolj učinkovit način čim hitreje opravijo svoje misije, ki so - logično v skladu s prej omenjeno neprijetnostjo - največkrat označene z uničevanjem. In tu se prične krvavo branje in potovanje v najbolj zlobne, najbolj temne, najbolj od vseh bogov zapuščene kotičke človekove duše. Branje, ki je preizkušnja dobrega želodca in mirnih živcev. Toliko hudega, kolikor boste prebrali v teh nekaj sto straneh, boste malokje. A to je ta prosti pad: vrženost v neusmiljeno vojno, kjer je vsaka odločitev reducirana na ti ali jaz, prepustitev v tok, v katerem so moralne odločitve skoraj drugotnega pomena, a so vendarle vedno tu; sublimnost občutja, ki ga racionalni um ob vsem, kar se dogaja, enostavno ne zmore presoditi in tudi neprestan občutek onstranstva - občutek, da se to v resnici sploh ne dogaja. Da je to zagotovo le film, zgodba v glavi tistega, ki si izmišlja pripoved. A ne, pri tem zadnjem v igro vstopi bralec. Ki je nekdo, ki mu besede Sirija, Gaza, Čečenija pač nekaj povedo. Kolima doživi svoje služenje vojaškega roka na zelo grozen način. A se z njega vrne. Takrat se prične hrepenenje po mirnosti in zaupanju, ki ju je pogrešal v preteklih poglavjih. In zato je tudi nekako pričakovano, da se knjiga konča na poti tja, kjer se zdi, da je bil Kolima do sedaj najbolj srečen. On vendarle je nekdo, ki preživi.
Kdor si je ogledal film The Crow, mu zagotovo ni pobegnil tisti You know, my daddy used to say, every man's got a devil inside. In ta stavek v marsičem zajema vse tisto, o čemer boste brali v Prostem padu. Vsakdo ima v sebi hudiča, le priložnost mora biti prava, da ta stopi na plano. Kar sledi, pač ne more biti prijetno očesu, ne ušesom, toliko manj razumu. In vendarle, kdor bo prebral knjigo do konca, bo videl, da neštete bitke na življenje in smrt, pravzaprav niso najbolj pogost način, kako hudič udari ven. Običajne pojavnosti so mnogo manj pompozne in na prvi pogled tudi manj boleče. In čeprav lahko Lilinovo izvajanje v zadnjem delu knjige razumemo kot relativizacijo vsega gorja, ki ga je njegov Kolima izvajal na prejšnjih straneh, je na tem lahko tudi nekaj več. Mogoče bi na tem mestu lahko sam tudi utihnil in počakal na njegovo naslednjo knjigo.
Lilin je v Prostem padu vzel McCarthyjev Krvavi poldnevnik in njegov kontekst prestavil v drugo okolje, mu dodal druge motive in druga sredstva. Vsa moralna vprašanja o smislu in upravičenosti čečenskih spopadov so prikazana z gledišča povsem eksistencialnega boja glavnega junaka. Pripovedovalska moč, ki jo je pokazal v Sibirski vzgoji, se tu nadaljuje. Branje vas bo prestavilo na prvo gverilsko fronto ene najbolj krvavih bojnih polj v zadnjem času. Potrebno se je le vprašati, ali si tja želite. Gre za surovi tornado, ki ponudi fikcijo, da bi nekoliko lažje razumeli mnoge neumnosti človeškega razvoja. Če pa že tega ne, pa gre za radikalen obračun z glavno premiso Aristotelove Nikomahove etike, ki že več kot 2000 let trdi, da vse teži k nečemu dobremu.
Branje, ob katerem zagotovo ne boste zaprli oči.
✭✭✭✭✭
Nikolaj Lilin je v svoji drugi knjigi, Prosti pad, kot se zdi, opisoval natanko to vero v popolnost. Prosti pad prostega pada je vsaj dvojen: najprej je prosti pad, za katerim se v svoji želji po svobodi ozira mladi Kolima; in nato je tu prosti pad groze, nasilja in prevlade močnejšega, spretnejšega ter tistega, ki ima več sreče (ali božje milosti, odvisno koga vprašate). Oba prosta pada imata skupno kar nekaj zadev. V nekaj besedah so to nemoč, prepustitev, sublimnost, vrženost in nekakšna onstranskost od dobrega in zlega. To so tudi glavni motivi, v katere vas bo v pripovedovanju zapeljeval Lilin v Prostem padu.
vir slike: bukla.si
In to je definitivno hardcore knjiga mojega letošnjega poletja. Nekaj, kar vas bo definitivno zbudilo iz poletno pregovorno opevane počitniške brezskrbnosti. To ni knjiga, ki bi vas pustila hladne in to ni knjiga, ki bi vas spravila v dobro voljo. Je pa knjiga, kjer boste v neprestanem boju med skrbjo za glavnim junakom, ki vam je že prek Sibirske vzgoje prirasel k srcu in med skrbjo za lastno moralno neoporečnostjo, ker boste ob vsem tem, kar se v knjigi zgodi, morali držati odprte oči. Kot jih je moral Kolima, še posebno, ko je zrl skozi daljnogled svoje ostrostrelne puške.
In po čem je ta Prosti pad?
Roman je povsem logično nadaljevanje Sibirske vzgoje, zgodbe o odraščajočem otroku, ki se skuša zaslužiti svoje mesto v hudodelski združbi, ki ima svoje zakone in svojo folkloro. Sibirska vzgoja se konča pri naboru, v katerem je mladi junak dodeljen v najbolj izpostavljeno brigado, kar jih premore ruska vojska. In točno tu se Prosti pad prične. Kolima se proti nesvobodi in prisilni mobilizaciji v nesmiselno podrejanje avtoriteti, ki jo je doslej iz dna srca sovražil, seveda bori z vsemi štirimi. A počasi se prikaže spoštovanje na obeh straneh: tako tistega, ki Kolimo spozna kot tudi tistega, kar spozna Kolima sam. Tako je tudi občutek te borbe proti avtoriteti praktično izničen. No, nemara je ta borba vedno tu ostala, kar se je zgradilo, pa sta spoštovanje in zaupanje, ki sta prišla v času, ko je Kolima vsekakor potreboval nekaj, na kar se lahko opre. V času tega zlobnega prostega pada. Kolima je poslan v Čečenijo. Tam se pridruži gverilski skupini saboterjev, za katere ne veljajo enaki zakoni, kot za ostale pripadnike ruske vojske. Prav tako jih obkroža povsem druga morala. Njihovo poslanstvo je zelo neprijetno. Tu so zato, da na čim bolj učinkovit način čim hitreje opravijo svoje misije, ki so - logično v skladu s prej omenjeno neprijetnostjo - največkrat označene z uničevanjem. In tu se prične krvavo branje in potovanje v najbolj zlobne, najbolj temne, najbolj od vseh bogov zapuščene kotičke človekove duše. Branje, ki je preizkušnja dobrega želodca in mirnih živcev. Toliko hudega, kolikor boste prebrali v teh nekaj sto straneh, boste malokje. A to je ta prosti pad: vrženost v neusmiljeno vojno, kjer je vsaka odločitev reducirana na ti ali jaz, prepustitev v tok, v katerem so moralne odločitve skoraj drugotnega pomena, a so vendarle vedno tu; sublimnost občutja, ki ga racionalni um ob vsem, kar se dogaja, enostavno ne zmore presoditi in tudi neprestan občutek onstranstva - občutek, da se to v resnici sploh ne dogaja. Da je to zagotovo le film, zgodba v glavi tistega, ki si izmišlja pripoved. A ne, pri tem zadnjem v igro vstopi bralec. Ki je nekdo, ki mu besede Sirija, Gaza, Čečenija pač nekaj povedo. Kolima doživi svoje služenje vojaškega roka na zelo grozen način. A se z njega vrne. Takrat se prične hrepenenje po mirnosti in zaupanju, ki ju je pogrešal v preteklih poglavjih. In zato je tudi nekako pričakovano, da se knjiga konča na poti tja, kjer se zdi, da je bil Kolima do sedaj najbolj srečen. On vendarle je nekdo, ki preživi.
Kdor si je ogledal film The Crow, mu zagotovo ni pobegnil tisti You know, my daddy used to say, every man's got a devil inside. In ta stavek v marsičem zajema vse tisto, o čemer boste brali v Prostem padu. Vsakdo ima v sebi hudiča, le priložnost mora biti prava, da ta stopi na plano. Kar sledi, pač ne more biti prijetno očesu, ne ušesom, toliko manj razumu. In vendarle, kdor bo prebral knjigo do konca, bo videl, da neštete bitke na življenje in smrt, pravzaprav niso najbolj pogost način, kako hudič udari ven. Običajne pojavnosti so mnogo manj pompozne in na prvi pogled tudi manj boleče. In čeprav lahko Lilinovo izvajanje v zadnjem delu knjige razumemo kot relativizacijo vsega gorja, ki ga je njegov Kolima izvajal na prejšnjih straneh, je na tem lahko tudi nekaj več. Mogoče bi na tem mestu lahko sam tudi utihnil in počakal na njegovo naslednjo knjigo.
Lilin je v Prostem padu vzel McCarthyjev Krvavi poldnevnik in njegov kontekst prestavil v drugo okolje, mu dodal druge motive in druga sredstva. Vsa moralna vprašanja o smislu in upravičenosti čečenskih spopadov so prikazana z gledišča povsem eksistencialnega boja glavnega junaka. Pripovedovalska moč, ki jo je pokazal v Sibirski vzgoji, se tu nadaljuje. Branje vas bo prestavilo na prvo gverilsko fronto ene najbolj krvavih bojnih polj v zadnjem času. Potrebno se je le vprašati, ali si tja želite. Gre za surovi tornado, ki ponudi fikcijo, da bi nekoliko lažje razumeli mnoge neumnosti človeškega razvoja. Če pa že tega ne, pa gre za radikalen obračun z glavno premiso Aristotelove Nikomahove etike, ki že več kot 2000 let trdi, da vse teži k nečemu dobremu.
Branje, ob katerem zagotovo ne boste zaprli oči.
✭✭✭✭✭
O Prostem padu tudi na:
Komentarji
Objavite komentar