Krvavi poldnevnik je roman, o odločitvi za katerega se verjetno vprašuješ kar nekaj časa. Ko končaš s tem branjem, si preprosto pretresen, prebutan in odvržen kot nepotrebna cunja tja pod lijak, čakajoč na naslednje pomladansko čiščenje, ko boš zopet uporaben. Zato obstajajo tudi druge knjige, takšne, ki ne terjajo toliko v zameno. Obstaja namreč nekaj največjih mojstrov, ki so sposobni preseči preprosto naracijo in napraviti nekaj, kar v glavi bralca zapusti apokaliptičen mir. Pri tem, da tu ne gre za preprosti mir, ki bi se bratil s spokojnostjo, temveč gre za mir, ki je tišina. Predvsem tišina, ker zahteva molk in premislek, tudi če ga nočeš. V skladu z Wittgensteinom, da je treba o stvareh, o katerih ne moremo govoriti, pač molčati. V druščino mojstrov te nepovratne stezo bi štel recimo še Leonarda Cohena z mnogimi vrsticami (na primer tista z There is a crack in everything. That's how the light gets in), pa Nick Cave, predvsem s poezijo, a tudi s svojim Ko je oslica zagledala angela; pa pri nas kak Kosovel, tudi Cankar s Svetim obhajilom. Pa še mnogi drugi. Ni jih malo, ki zahtevajo to tišino.
(vir slike: bukla.si)
Zadeva je preprosta, čeprav je knjiga napisana izredno čudaško, na čase je celo težko slediti vsemu, kar se zgodi, dialogi nimajo nebenih narekovajskih markacij in nasploh se zdi, da gre za zgodbo, ki ji po številu brutalnih emanacij nasilja ni para. Preprosta pa je za to, ker od bralca ne terja drugega kot sprijaznjenje z dejstvi življenja samega. Vzemi, ali pa ti bo vzeto. Imej odprte oči, ali pa ti jih bo odprl nekdo drug. In tudi zamiži tam, kjer je potrebno, ali pa ti bo oči za vedno zaprl nekdo drug. Avtor vse to spretno zabriše v neprijetno potovanje. V nekakšen krvavi road trip, ki bi ga lahko napisal McCarthyjev sodobnik, a bi govoril o sprehodu čez Ameriko in podiranju deklet ali pa o izletu med različne vinske dežele Francije in o iskanju najboljšega požirka. Nekje tam se nahaja tudi Krvavi poldnevnik. Nabiranje trofej. Skalpov, če sem nekoliko bolj natančen. Sam sem dolgo živel v zmoti (ali pa je bila to načrtna ideološka indoktrinacija mojega vzgojnega okolja, a v to malo dvomim), da so bili le Indijanci tisti, ki so jemali skalpe poražencem v bojih. Nak. Skalpirali so tudi belci. Ker so potrebovali dokaze za dvig nagrad, ki so bile razpisane na, recimo glave Apačev. Ker je tu zadeva še malce bolj trofejsko navdahnjena in se nadaljuje tudi v zbiranje (z leti seveda počrnelih), v ogrlico pripetih uhljev, te knjiga s svojo lahkotno obravnavo bizarnega nasilja enostavno potegne vase. Zato je nisem mogel odložiti.
In ko te ima tam, kjer te McCarthy želi imeti, se začno izrisovati podobe glavnih junakov Krvavega poldnevnika. (Mimogrede, mogoče sem edini, ki je pomislil, da je že tej knjigi želel dati naslov Ni prostora za starce?) Dramatis personae pa je v tem primeru tolpa ljudi, s katerimi se težko strinjaš in ne delujejo kot pozitivni pol nečemu zelo groznemu na drugi strani. Nak. V tej knjigi ne boš našel neke jasne razdelitve med tem, kaj je dobro in kaj slabo. Zato je branje Krvavega poldnevnika težko. Mene malodane vsako branje (ja, nekako mi uspe se prej pozanimati, kaj je dobro brati) pripelje točno tja, v sredo zgodbe. Vedno sedim zraven glavnih junakov, poslušam njihove pogovore in jim tudi odgovarjam; bijem njih bitke in se veselim, ko se na koncu krog nekako pravično sklene. Tukaj pa te katarze ni. Kot bralec zasedam tisto prazno mesto, ki je v zgodbi narejeno le zame, a v ničemer ne morem pripomoči k temu, da bi se strinjal s tem, kar se v zgodbi dogaja. V zgodbi je namreč toliko (ne?)utemljenega nasilja nad vsem, kar leze in gre, da junakov ni. V takšni zgodbi junakov ne more biti. Zato se težišče mene kot pozornega bralca premakne nekoliko drugam. Do prej omenjenega nasilja sem v resnici tam nekje na tretjini zgodbe postal rahlo indiferenten (kar v resnici ni nekaj, s čimer bi se hvali). Gre pač za zgodbo brez vsakršnega suspenza. Pove tisto, kar kani povedati brez ovinkov in frizerjev, ki bi olepševali obliko (tale dovtip bo bolj razumljiv tistim, ki bodo prebrali nekaj strani knjige). Junak, edini pravi junak te zgodbe, pa postane bralec, ki se giblje med Fantom in Sodnikom. V tem dihu sem našel kisik za branje te zgodbe. Tudi zato je nisem mogel odložiti.
Glede tega odnosa, mogoče predvsem tega, kako naslikati Sodnika, imam resne probleme. Kdo je? Kaj počne v zgodbi? Kaj je? Fanta dojemam zlahka kot slehernika, nekoga, ki se pač prostovoljno pridruži krvavemu pohodu nabiranja skalpov in spotoma pobirajoč življenjske resnice. Te pa vsaj dozdevno prihajajo od Sodnika. On pač tam je. Nekdo, ki ve. Z vso svojo krutostjo, grotesknostjo, odločnostjo, preroškostjo in morilskostjo. Spominja na Brandovo podobo v Apokalipsi zdaj. In ko zgodba pripelje k svojemu koncu, ko tudi Fant ni več najstnik, ki se uči, ampak zrel možak, ki se še zadnjič sooči s Sodnikom, McCarthy uspe v nekaj odstavkih zapacati vso jasnino, ki si jo izgradil do sedaj. Za vse, ki jim uspe pomirjujoče razložiti zadnje poglavje knjige, bom namenil veliko posluha in dal kapo dol. Meni pač ostane tišina. Fant je pač podoba učeče vrženosti v sistem, ki od njega terja hitre, nagle in dokončne odločitve, Sodnik pa je podoba Zakona tega sistema. Krvavi, neizprosni in onstran dobrega in zlega. Dlje od tega ne pridem. Tule v gešenk dajem češnjico na torti. Enim v pokušino, drugim v pokaz nečesa najboljšega, kar lahko spiše pisatelj:
Ko je vojna onečaščena in je postavljena pod vprašaj njena plemenitost, so tisti častni možje, ki priznavajo svetost krvi, izključeni iz plesa, ki je borčeva pravica, in s tem postane ples lažen ples in plesalci lažni plesalci. In vendar bo tam vedno nekdo, ki je pravi plesalec, in ali uganeš, kdo bi to lahko bil?
Ti nisi nič.
Ne veš, kako prav imaš. Toda povedal ti bom. Samo tisti, ki se je popolnoma predal krvi vojne, ki je bil na dnu brezna in je videl grozo v strelu in končno spoznal, da govori njegovemu najglobljemu srcu, samo tisti zna plesati.
Plesati zna tudi neumna žival.
Sodnik je postavil steklenico na pult. Poslušaj me, človek, je rekel. Na odru je prostora za eno in samo eno zver. Vsem drugim je usojena noč, ki je večna in brez imena. Drug za drugim bodo stopili v temo pred svetilke. Medvedi, ki plešejo, medvedi, ki ne. (slovenski prevod, str. 426-427)
Če bi moral, pod kako grdo grožnjo seveda, postaviti nekaj stavkov iz celotne knjige za njeno bistvo, bi nemara bili ti stavki natanko ti, ki sem jih navedel. Mojstrstvo, vzeto iz groze, ki jo je v zadnjih stavkih Srca teme opeval tudi Joseph Conrad, tukaj variira na podobno temo. Krvavi poldnevnik je filozofsko besedilo, pod katerega bi se mogoče podpisal tudi Nietzsche. V knjigi bo toliko etike, kolikor jo bodo s seboj prinesli prišleki, ki so v tem primeru le bralci.
Zaradi vsega tega knjiga nikakor ni namenjena - kot didaskalije k sodobnemu knjižnemu epepeju pogosto narekujejo - kar najširšemu krogu bralcev. Roman je umojeb. Za tiste z močnimi živci in dobro kondicijo. Nikakor pa ne za vse. Vsekakor eno najboljših branj do sedaj. Ne morem drugače, kot da ne bi priporočil.
Torej, Want a balloon?
Gradiva za branje o Krvavem poldnevniku je mnogo, recimo tudi na:
Zbir na Tumblrju
McCarthyjeva stran na Facebook
Komentarji
Objavite komentar