06. maj 2014

Sibirska vzgoja: o redu stvari

Če se prav spomnim, so bili ponedeljki. Dolgi ponedeljki na fakulteti, podprti z mnogo preveč popitih kav, ob katerih smo velikokrat rešili svet. Ob teh ponedeljkih smo se s sošolci v popoldanskih urah, ki so se običajno potegnile v večerne, praviloma zadržali na izjemnih predavanjih profesorja Božoviča. Ni bilo želje po izpuščanju predavanj, čeprav smo bili izjemno nevedni glede praktično vsega, kar nam je želel pojasniti. Verjamem, da mu ni bilo lahko. Predaval je noro težke stvari. In tam sem se tako prvič srečal s Spinozo. O njegovi misli bi se dalo razpredati na več načinov in ob mnogih priložnostih. Vendar pa sem o njegovem sistemu, s katerim je pojasnjeval in izpeljeval vse tisto kar nas obdaja, vključno z nami, dobil veliko prijetnih spominov. A če bi moral danes z eno besedo opisati Spinozo in sistem, ki ga je izpeljal v svoji Etiki, bi to ne bila substanca, ne atributi, ne afekcije. Bil bi to red. Neuničljivost matematičnega reda in nujnosti, ki iz tega sledi.


(vir slike: bukla.si)


Red, počiščen vseh vnanjih pritiklin in svoboda, ki črpa svoj konatus v spoznanju nujnosti. Zato je bilo branje Sibirske vzgoje še nekoliko bolj zanimivo. Prvenec Nikolaja Lilina smo v slovenskem prevodu dobili lansko leto. Gre za nekaj manj kot petsto strani v resnici napetega branja, ki ponuja vpogled v življenje skupnosti, predvsem drugačne od te, ki smo je običajno vajeni in ki nam v tej navajenosti daje skupno streho. Sibirska vzgoja je sila razburljivo čtivo, ki je razburljiva zaradi drugačnosti. Kar je povsem logično. Običajno so romani zanimivi predvsem zato, ker te sicer peljejo tja, kamor še nisi šel, pa vendarle ciljajo na to, da te z glavnim ali katerim od drugih junakov nekako speljejo v proces posvojitve. Junaka ali junakinjo posvojiš. In z njim potuješ, piješ kavo in odkrivaš svetove. Sibirska vzgoja s tem nima prav nič skupnega. Sibirska vzgoja ne bo ponudila oseb, s katerim bi se zlahka strinjali. Pa najsibo to zaradi morale, ki jo prinašajo, ali zaradi morale, ki jo odnašajo. Junaki Sibirske vzgoje vam ne bodo všeč. Pika. A zgodbe, ki jih pripoveduje Nikolaj Lilin, vam bodo.

Sibirska vzgoja je bila in je še, pravzaprav nekoliko kontroverzna zadeva. Razvpitost te knjige je prisotna že od samega začetka. Zaradi tega, ker je izdana kot avtobiografski roman, obenem pa se dotika tem zgodovine in politične geografije, ki naj ne bi bila čisto takšna, kot jo je prikazal avtor. In spet se znajdemo pri tem, da se cel kup pogovorov o knjigi ukvarja z vsem, razen o knjigi ne. Priznam, da je problem, če se knjigo označi kot avtobiografija (te pač svojo vrednost črpajo predvsem iz neke vrste avtentičnem pogledu na preteklost), obenem pa vsebina ne govori v skladu s paradigmo zgodovinske in drugih ved. Dovolj bo, če za uvid v to, za kaj gre, preberete recenzijo Sibirske vzgoje Irwina Welsha (bolj znanega kot avtorja Trainspottinga) s komentarji, ki jih najdete na dnu strani. Sam se skušam od tega vsekakor čim bolj ograditi, ker v resnici ne vem, kako bi lahko kdo spisal pogled na svoje otroštvo brez imaginarnega mišmaša, v katerem se dolga leta pražijo spomini. In zato ne vidim problema v tem, da je avtobiografski roman lahko prepreden z doživetji, ki so lastni le avtorju. Redkokdaj namreč berem romane zato, da bi se učil zgodovine; velikokrat pač zato, ker me zanima, kako je avtor zgodovino uspel ujeti v svoje besede. Eh, verjetno ne bi bilo tako problematično, če ne bi bila vsebina Sibirske vzgoje tako trda, neupogljiva, stroga, surova, nasilna in brezkompromisna.

V knjigi je Lilin opisal doživetja, ki so zaznamovale njegovo otroštvo in vzgojo med Urkami. Gre za družbo, ki prebiva na področju Pridnestrja, pokrajine, ki je del Moldavije. Pridnestrje si že nekaj let trudi pridobiti tudi uradno priznano neodvisnost, ki so jo razglasili že v začetku 90ih let 20. stoletja. In Urke? To so hudodelci, trdno zaprta družba ljudi, ki se preživlja s takšnimi ali drugačnimi hudodelstvi, zločini. V tem duhu seveda tudi živijo in vzgajajo svoje otroke. Osrednji del, celica njihove družbe, se vseeno ne zdi hudodelstvo kot tako. Tudi ne nasilje. Ta celica je spoštovanje rituala, po katerem živijo. Ne glede na to, kako neprijazno in nasilno se čuti njihovo preživljanje življenj, srce te družbe bije v taktu močne (sicer hudodelske) etike, brez katere bi se vse skupaj seveda sesulo. Odtod lahko v njej najdemo tudi pravičnost, ki sledi konceptu pravilne najdenosti znotraj sistema (če se ne motim, je tudi Platon pred leti šel v to smer) in izpolnjevanje svoje naloge. Vsak v družbi Urk ima točno določeno vlogo, kot sin, hči, oče, svetnik, prijatelj, čuvaj itn. Priučitev te vloge in spoštovanje svoje pozicije ter pozicije drugega v družbi je elementarnega pomena, bralni Watsoni. To je tisto, čemur Lilin reče sibirska vzgoja. Spoznanje nujnosti umestitve v verigo družbe, kjer je potrebno natančno slediti redu tega, kar te obdaja. Vse skupaj je treba dojeti v obratu: ne gre za to, da bi bila nad tabo le Družba (in Bog), temveč, da brez teh dveh tebe ni. Si zgolj takrat, ko si del rituala. Ta te določa. Nekaj strogega je v sistemu Urk. Nekaj Spinozovega. Branje Sibirske vzgoje je v tem pogledu fascinantno.

In to branje poteka hitro. Če ste vajeni bolj strukturiranih romanov, ki delujejo spočetka kot majhna potka, ki pripelje do glavne ceste in se na koncu počasi izteče nazaj v kako stransko stezo, potem bo tu res nekoliko drugače. Tu se zdi, da ta majhna potka traja dolgo in da uporablja veliko ovinkov, tudi stranpoti, s katerih se vrne nazaj, glavne ceste pa ni. In res ne. V resnici gre za skupek zgodb, avtorjevih portretov iz otroštva, kjer je sicer veliko dogajanja, a se zdi, da mu je bolj pomembno, da pojasni to in ono ozadje. Nemara vendarle izstopata zgodbi iz zapora in o iskanju posiljevalcev prijateljice. A nič ne de. Knjiga je zelo berljiva. Neprijetnosti ob neprijetnih dejanjih glavnega junaka in drugih hitro preidejo v bralne prijetnosti. Kar je včasih lahko tudi neprijetno.

A vendarle, fine knjige morajo tudi malo zmotiti.


✭✭✭✭✩



Lani je luč sveta ugledal tudi film Educazione siberiana http://www.imdb.com/title/tt1697064/ , z angleškim naslovom Deadly Code, z Johnom Malkovichem:




Pojdi tudi na:

Mladina
Bukla
Emka
Joker
National post
The Guardian 
Goodreads
RBTH
Lilin je na Twitterju 
Avtorjevo spletno mesto
O Spinozi na Stanford Encyclopedia of Philosophy
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...