Pričakovanj polna glava pokuka v sobo, kjer se pogled lahko ustavi na mnogih malenkostih. Vse so namreč zanimive in vabijo z nečim, kar privlači. Nekatere zato, ker so poznane in so le slikane v drugačni luči, pa te pritegne tista posebna senca, ki je na njej do sedaj nisi opazil; druge zato, ker o njih nimaš pojma in se rad zapleteš v ples pred maliki radovednosti, kjer navdušenje nad novim ne bo nikoli umrlo. V tej sobi je veliko ljudi in vsak od njih ima nekaj pripomb, a bolj navdušen si nad okni in vrati. Vleče te k njim, potegne te skozi prva in onkraj občutka, ko si z eno nogo v prejšnji sobi, z drugo pa tipaš novo, je odprtost v nova razmerja, novo družbo, nove navade, nova veselja in nova razočaranja. Podrobnosti, ki niso več malenkosti, so tudi tu vredne občudovanja. Pa te pot pelje skozi nova vrata in nato zopet skozi nova vrata, a vsakokrat se dokaj hitro lahko ozreš nazaj. Ali včasih tudi naprej. V sobe, kjer si bil in družbe, ki si jim prisluškoval tam. In si želiš, da bi stopil nazaj, da bi prebivajočim v njih zaupal, kaj si videl. Ne gre. Seveda ne gre. Namesto tega greš skozi naslednja vrata. V vsaki sobi tako vidiš več znanega in manj neznanega, več lahko tudi prikaže pogled v bivše sobe, kjer si že bil. In na koncu se vrneš skoraj na začetek. Na nek način tudi se. A seveda prva soba ne bo nikoli več prva. In čeprav imaš občutek, da si sklenil krog, veš, da si se premaknil iz začetne točke. Kam in koliko si se premaknil, to ti je sedaj nepomembno. Veš le, da si doživel nekaj neponovljivega, resničnega. Lahko se zahvališ za tisto, kar si videl. In tečeš vsem pričakovanj polnim glavam prišepniti, v katero sobo naj pokukajo.
Takšno je lahko branje Hosseinijevega In v gorah odzvanja.
Sicer predvsem pomirja. Ne glede na to, da ne gre za besedno transformacijo kakega zen vrta, ampak predvsem zelo kompleksno zgodbo o ljudeh in njihovih usodah. Občutek, ko bereš stavke, ki jih oblikujejo takšni mojstri besede, je naravnost neverjeten. Tudi enkrat ne pomisliš, da imaš pred seboj dokaj zajeten špeh, bržkone si prej priča užaloščenemu hrepenenju, da se zgodba ne bi nikoli končala. Ker jo je prijetno brati. Nekaj noro lepega je v knjigi In v gorah odzvanja. Najverjetneje še nekaj časa ne ujamem besed, s katerimi bi lahko zapisal, kaj to je. No, vsekakor včasih dobim občutek, da imenovanje stvari lahko že pomeni razločitev med mano in stvarjo kot tako. To sicer pomeni, da lahko z distance pogledam na stvar, jo motrim in o njej pripovedujem drugemu. A hkrati pomeni, da občutek ni več isti in čarovnija mogoče izgine. Zato del mene upa, da tega občutka ne bi izgubil. V Hosseinijevi zadnji knjigi sem seveda močno užival, prav tako sem si ravno prav razporedil čas, da ni bilo vsega skupaj prehitro konec.
Najprej, verjetno vsi, ki berete moje zapise, veste, da sem velik ljubitelj pravljic. Predvsem imam veliko spoštovanje do pravljičarjev. Zaradi njihovega poguma. Pravljica je v osnovi ekspresija, ki pove nekaj, kar je v osnovi nekoliko težje oprijeti, pa vendarle obstaja način, kako skozi zgodbo in simbolizem, ki je velikokrat prisoten, s filigransko natančnostjo najdeš pot, kako poveš natančno tisto, kar želiš. V nasprotju seveda s tistimi zares resničnimi zgodbami, ki se na bralca želijo nalepiti z znano ''Po resničnih dogodkih…'', ki je – čeprav gre tudi za avtorjev izraz in nič drugega – poizkus, kako nekoga omrežiš s tem, da mu zagotavljaš otipljivost zgodbe. Zanimivo je, kako ničen vpliv ima to name. Pomembna je ideja zgodbe, zato mi takšna retorična pasja bombica ne povzroči niti polsekundnega odvzema pozornosti. Žal res ne. Hosseini je In v gorah odzvanja začel s pravljico. To je lahko le dobro.
In ta pripoved je nekaj, kar lahko razumem kot idejni mikrokozmos celotnega dela. Na teh nekaj uvodnih straneh nam predstavi grozljivo žetev diva, ki pride potrkat na vrata in vzame otroka. Otroka, ki ga izberejo starši. Otroka, ki ga nikoli ne več ne vidijo in ubogi starši si lahko le predstavljajo, kaj mu je grozna pošast storila. A enkrat se zgodi precedens in nekdo se odloči, da gre trkat na zlodejeva vrata, da gre terjati svoj naraščaj nazaj. Tam doživi šok, ker malo bitje ne trpi, ne kriči, ne strada in ne moleduje za milost. Div je v trenutku postal rešenik, ki je otroka rešil revščine in bede domače vasi, zlomljeni oče pa ob pogledu na sina postane pošast, ki bi ga zase želela nazaj. Barve se torej menjajo. Zato div zlahka očetu predlaga, da sina odpelje nazaj domov, seveda brez povratnice. In oče spozna edini način, kako ohrani samega sebe pred transformacijo v zlodeja, ki ga je prišel pokončati. Bitka, ki jo je prišel izbojevat na divov dom, je bitka, kjer se s pestmi loti samega sebe. Zato seveda odide in pusti sina tam, kjer je. Div pa mu za popotnico in za nagrado podari pozabo. Obiska pri zlodeju torej ne more pojasniti nikomur.
Strah, pogum, beda, izbira, srd, napor, bitke s samim seboj, skušnjave, iskanje in pozaba. S temi besedami lahko spregovorimo, ko govorimo o romanu In v gorah odzvanja. Če želite na kratko izvedeti, kaj je ideja zgodbe, bo dovolj, če preberete prvo poglavje.
A s tem zamudite demonstracijo prvovrstnega pripovedovanja zgodb. Takšnih, ki so prijetne in takšnih, ki to niso. Vse je med seboj povezano, življenjske zgodbe, ki jih piše, so polne čustev in iskanja, bežanja in pozabljanja. Glavno spoznanje, ki sem ga kot bralec odnesel od branja, je prav to, da so te kategorije, ki jih ponuja zgodba o divovih nagradah in celota vseh zgodb, ki v romanu sledi, izven oklepov prostora in časa. Torej niso omejene ne v prostoru in čas jih ne uniči. Neskončno in večno. Tako navkljub temu, da v romanu nastopa cel kup oseb, pri branju nisem imel občutka, da se v tem mnoštvu izgubljam. Če se kje zazdi, da bo temu tako, je Hosseini poskrbel za vezivo. Tako na primer dojemam tudi četrto poglavje, ki je edino, ki ga avtor ni imenoval. Torej, ni mu dal ne naslova, ne časovno-prostorskih koordinat. A poskrbi za vezivo.
Več o romanu ne bom. Hosseinija se in se ga bodo veselili predvsem tisti, ki so že kaj prebrali od njega (Tek za zmajem, Tisoč veličastnih sonc); v njem pa bodo uživali tudi mnogi drugi. Ne vem, ne želim biti totalno brez vprašanj, a v tem romanu težko izpostavim kaj slabega. Mogoče je kaka zgodba predolga in se spočetka zdi kot huda zastranitev, a kmalu ugotoviš, da temu ni tako. Gre za lepo zgodbo, ki ima povsem življenjski razplet. Ni pa enostavna, kot tudi teme, ki jih Hosseini načenja, niso enostavne. Torej, In v gorah odzvanja, vsekakor ni za iskalce bližnjic. Gre za izjemno berljivo in stilsko vrhunsko napisano delo, s pomembnimi detajli in izdelanimi karakterji. In na koncu, kot je končal tudi Hosseini, ''vse žari, vse hkrati''.
Zanimivo je tudi spletno mesto http://echoproject.ca/, ki ponuja interaktiven dodatek k branju, ki lahko (ali pa ne) poživi vsako stran romana In v gorah odzvanja. O projektu Echo.
O In v gorah odzvanja so pisali (med drugimi) tudi na:
Bukla
Emka
Goodreads
Boston Globe
BD live
Uradna spletna stran knjige
Avtorjeva spletna stran
The Guardian
NY Times
In knjiga ima, seveda, tudi svojo FB stran
Takšno je lahko branje Hosseinijevega In v gorah odzvanja.
(vir slike: finance.si)
Sicer predvsem pomirja. Ne glede na to, da ne gre za besedno transformacijo kakega zen vrta, ampak predvsem zelo kompleksno zgodbo o ljudeh in njihovih usodah. Občutek, ko bereš stavke, ki jih oblikujejo takšni mojstri besede, je naravnost neverjeten. Tudi enkrat ne pomisliš, da imaš pred seboj dokaj zajeten špeh, bržkone si prej priča užaloščenemu hrepenenju, da se zgodba ne bi nikoli končala. Ker jo je prijetno brati. Nekaj noro lepega je v knjigi In v gorah odzvanja. Najverjetneje še nekaj časa ne ujamem besed, s katerimi bi lahko zapisal, kaj to je. No, vsekakor včasih dobim občutek, da imenovanje stvari lahko že pomeni razločitev med mano in stvarjo kot tako. To sicer pomeni, da lahko z distance pogledam na stvar, jo motrim in o njej pripovedujem drugemu. A hkrati pomeni, da občutek ni več isti in čarovnija mogoče izgine. Zato del mene upa, da tega občutka ne bi izgubil. V Hosseinijevi zadnji knjigi sem seveda močno užival, prav tako sem si ravno prav razporedil čas, da ni bilo vsega skupaj prehitro konec.
Najprej, verjetno vsi, ki berete moje zapise, veste, da sem velik ljubitelj pravljic. Predvsem imam veliko spoštovanje do pravljičarjev. Zaradi njihovega poguma. Pravljica je v osnovi ekspresija, ki pove nekaj, kar je v osnovi nekoliko težje oprijeti, pa vendarle obstaja način, kako skozi zgodbo in simbolizem, ki je velikokrat prisoten, s filigransko natančnostjo najdeš pot, kako poveš natančno tisto, kar želiš. V nasprotju seveda s tistimi zares resničnimi zgodbami, ki se na bralca želijo nalepiti z znano ''Po resničnih dogodkih…'', ki je – čeprav gre tudi za avtorjev izraz in nič drugega – poizkus, kako nekoga omrežiš s tem, da mu zagotavljaš otipljivost zgodbe. Zanimivo je, kako ničen vpliv ima to name. Pomembna je ideja zgodbe, zato mi takšna retorična pasja bombica ne povzroči niti polsekundnega odvzema pozornosti. Žal res ne. Hosseini je In v gorah odzvanja začel s pravljico. To je lahko le dobro.
In ta pripoved je nekaj, kar lahko razumem kot idejni mikrokozmos celotnega dela. Na teh nekaj uvodnih straneh nam predstavi grozljivo žetev diva, ki pride potrkat na vrata in vzame otroka. Otroka, ki ga izberejo starši. Otroka, ki ga nikoli ne več ne vidijo in ubogi starši si lahko le predstavljajo, kaj mu je grozna pošast storila. A enkrat se zgodi precedens in nekdo se odloči, da gre trkat na zlodejeva vrata, da gre terjati svoj naraščaj nazaj. Tam doživi šok, ker malo bitje ne trpi, ne kriči, ne strada in ne moleduje za milost. Div je v trenutku postal rešenik, ki je otroka rešil revščine in bede domače vasi, zlomljeni oče pa ob pogledu na sina postane pošast, ki bi ga zase želela nazaj. Barve se torej menjajo. Zato div zlahka očetu predlaga, da sina odpelje nazaj domov, seveda brez povratnice. In oče spozna edini način, kako ohrani samega sebe pred transformacijo v zlodeja, ki ga je prišel pokončati. Bitka, ki jo je prišel izbojevat na divov dom, je bitka, kjer se s pestmi loti samega sebe. Zato seveda odide in pusti sina tam, kjer je. Div pa mu za popotnico in za nagrado podari pozabo. Obiska pri zlodeju torej ne more pojasniti nikomur.
(Znamka s podobo diva, vir slike: en.wikipedia.org)
Strah, pogum, beda, izbira, srd, napor, bitke s samim seboj, skušnjave, iskanje in pozaba. S temi besedami lahko spregovorimo, ko govorimo o romanu In v gorah odzvanja. Če želite na kratko izvedeti, kaj je ideja zgodbe, bo dovolj, če preberete prvo poglavje.
A s tem zamudite demonstracijo prvovrstnega pripovedovanja zgodb. Takšnih, ki so prijetne in takšnih, ki to niso. Vse je med seboj povezano, življenjske zgodbe, ki jih piše, so polne čustev in iskanja, bežanja in pozabljanja. Glavno spoznanje, ki sem ga kot bralec odnesel od branja, je prav to, da so te kategorije, ki jih ponuja zgodba o divovih nagradah in celota vseh zgodb, ki v romanu sledi, izven oklepov prostora in časa. Torej niso omejene ne v prostoru in čas jih ne uniči. Neskončno in večno. Tako navkljub temu, da v romanu nastopa cel kup oseb, pri branju nisem imel občutka, da se v tem mnoštvu izgubljam. Če se kje zazdi, da bo temu tako, je Hosseini poskrbel za vezivo. Tako na primer dojemam tudi četrto poglavje, ki je edino, ki ga avtor ni imenoval. Torej, ni mu dal ne naslova, ne časovno-prostorskih koordinat. A poskrbi za vezivo.
Več o romanu ne bom. Hosseinija se in se ga bodo veselili predvsem tisti, ki so že kaj prebrali od njega (Tek za zmajem, Tisoč veličastnih sonc); v njem pa bodo uživali tudi mnogi drugi. Ne vem, ne želim biti totalno brez vprašanj, a v tem romanu težko izpostavim kaj slabega. Mogoče je kaka zgodba predolga in se spočetka zdi kot huda zastranitev, a kmalu ugotoviš, da temu ni tako. Gre za lepo zgodbo, ki ima povsem življenjski razplet. Ni pa enostavna, kot tudi teme, ki jih Hosseini načenja, niso enostavne. Torej, In v gorah odzvanja, vsekakor ni za iskalce bližnjic. Gre za izjemno berljivo in stilsko vrhunsko napisano delo, s pomembnimi detajli in izdelanimi karakterji. In na koncu, kot je končal tudi Hosseini, ''vse žari, vse hkrati''.
O In v gorah odzvanja so pisali (med drugimi) tudi na:
Bukla
Emka
Goodreads
Boston Globe
BD live
Uradna spletna stran knjige
Avtorjeva spletna stran
The Guardian
NY Times
In knjiga ima, seveda, tudi svojo FB stran
Komentarji
Objavite komentar