Preskoči na glavno vsebino

Fazanarji: ob bok ostalim Skandinavcem

Jussi Adler-Olsen je pisec kriminalk, ki mu geografsko okolje ponuja izjemno bogato tradicijo skandinavskega detektivskega romana. Ker se v domači knjižnici nisem uspel pravočasno dokopati do prvega prevoda njegovih del, ki nosi naslov Komora, sem se lotil drugega. Drugega hkrati tudi v njegovi seriji krimičev, ki se fokusirajo na primere Oddelka Q. A nič hudega, ta serija je napisana, očitno podobno kot Nesbojeva dela o Harryju Holeu, tako, da zlahka bereš katero koli delo, brez da bi tvoje nepoznavanje vsebine prejšnjih del storilo kaj hudega razumevanju prebranega.

(vir slike: emka.si)

Ja, nasploh pri kriminalkah sta rdeča nit in fokus, ki jo suspenz zna pričarati, bistvenega pomena za uživanje v prebranemu. Če je preveč zastranitev, je to že problem. Če je prevelik kaos ljudi, motivov in lokacij, prav tako. Sploh pa je problem, če se zgodba dosti naslanja na prejšnjo, predhodno zgodbo v seriji. In da nikjer na ovoju knjige tega ni napisanega. potem kolneš in ugibaš. Tudi takšne izkušnje imam.

Tule gre za zelo berljivo knjigo, ki ima zelo malo pomanjkljivosti, ki bi motile. Je napeta, osredotočena, brez prehudih zastranitev, mogoče nekoliko predvidljiva in z na čase motečimi razmišljanji glavnega junaka, ki se nekako ne skladajo s podobo, ki si jo sicer na podlagi zgodbe zgradiš. To slednje je sicer zelo zanimivo in če ne bi nekajkrat zavihal nos, verjetno sploh ne bi opazil, pa vendarle. No, mogoče vseeno vse skupaj zavisi od mogoče Einbildungskraft, ki pa jo tako ali tako vsak bralec uporablja po svoje. Ponavljam, Fazanarji so super čtivo za vsakega ljubitelja kriminalk.

Veliko prednost v formalnem smislu je Olsen storil že s tem, da je osrediščil (vsakokratno) zgodbo na oddelek Q, torej oddelek, ki se ukvarja s primeri, ki so že stvar preteklosti, že razrešeni in bili pospravljeni predal. Tako nima problemov s tem, da mora za pojasnjevanje kakih nujnih zadevščin, hoditi na silo nekam proč od glavne zgodbe. Vse je narejeno sproti in zato zgodba lepo teče. Nima kakih hudih eskalacij bizarnega ali nasilnega, konec zgodbe pa mogoče celo malo predvidljiv. A ne čisto. Ne toliko, da bi škodilo napetemu branju.

Tule je nekaj povsem naključnih iztočnic iz knjige:

1. Prijateljstva v srednjih šolah so lahko zgrajena na prijaznih odnosih, enako pa tudi zločin
2. Brezdomci imajo lahko tudi veliko denarja, kar pomeni, da so zdoma zaradi povsem drugih razlogov.
3. Tisti, ki ima veliko denarja, ima lahko tudi kar nekaj okostnjakov v omari.
4. Včasih se okostnjaki v omari srečajo z drugimi podobnimi okostnjaki v sosednji omari.
5. Ni samo de Sade pisal o zločinih iz strasti.
6. Če ti nekdo poda očiten namig glede neke pretekle zgodbe, se bo hitro našel nekdo, ki bo želel, da jo pozabiš.
7. Ali je kanalizacija neke zelo zlobne občasne manije v redno, samo za odtenek manj zlobno izživljanje, res kanalizacija? Ali ni zgolj menjava sredstva?
8. V sodobno kriminalno zgodbo lahko zelo nazorno vključiš svoj pogled na smetano družbe, kako funkcionirajo strici iz ozadja in kaj je njihova šibka točka.
9. Če ženska k sebi venomer stiska nek zavoj, je v njem lahko precej bolj bizarna stvar, kot si jo lahko zamisliš.
10. Zgodba ima lahko več nivojev zlobe.
11. Če se tvoj šef boji letenja, mu ne rezerviraš leta brez njegove privolitve.
12. V kletki, kjer se nahaja pobesnela hijena, preživiš tako, da se obdržiš na vrhnjih letvicah.
13. Za steklo lisico težko rečemo, da je prijetna, lahko pa je koristna.
14. Še tako nedorečena osebnost, ki ne ve točno, kako naj gleda na svoje sodelavce, je lahko junak zgodbe, kadar je osredotočen na svoj cilj.

Vzemite jo v roke in glavo na off. Tole je super branje za vsakega ljubitelja kriminalk, še posebno tistih s pridihom skandinavske hladnosti, ki ne dopušča prostora za mehkužce. V tej knjigi se nihče ne zlomi, ker se vda usodi. Tiste, ki so šibki, jih drugi karakterji, ki so za ta geografski okoliš kriminalk značilni, enostavno pohrustajo. Silovito in brez kompromisov. Tole bo za vse ljubitelje Nesba, Arnaldurja Indriðasona, Karin Fossum, Larsa Keplerja in ostale tovarišije. Napeta zgodba o odprtih ranah, ki se zlepa ne zacelijo; borbi za oblast in moč, ki pušča grozne posledice in o lovcih, ki postanejo plen. Priporočam.

Seveda k branju sodi tudi izbrana glasba. To pot mi v kontekst sodi le ena. Klasika New Model Army v preobleki Sepulture, The Hunt:



O knjigi tudi na:

Bukla
Emka
Goodreads
SheKnows
Misterious Reviews
CriminalElement
Complete Review
Jussi in Facebook  

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga