30. avgust 2013

Popek sveta: postava bralca

Obstajajo nabori knjig, ki po malem zbujajo strahospoštovanje. Ker so povezani še s kako drugo zadevo kot zgolj z branjem. Tako nikoli kaj prida nisem maral zbirke Klasje, ker sem jo že od daleč povezal z vsemi mojimi profesorji slovenščine. In to začuda ni bilo preveč zabavno. Literatura je čisti užitek. Sicer je lahko vmes tudi kako kislo jabolko, a še vedno je užitek. Zato nisem maral zbirk, ki so od daleč grozile s kako dolgo, k piflanju vabečo spremno besedo. Klasje jih je polno. Te spremne besede, ad usum delphini, so kot grabežljivi konteksti, ki prežijo na mlade glave, da jih včasih predaleč držijo od užitka. Sedaj sem mogoče le nekoliko spremenil pogled. A strahospoštovanja vredne zbirke so še vedno tu. Le da so predsodki čisto malo drugačni. Takšna zbirka je tudi nabor knjig v Modernih klasikih Cankarjeve založbe. Ta vedno nudi izbrano in preverjeno literaturo. Kvalitetno. Literarni slow-food. Včasih se ga kar malo bojim. Eden zadnjih naslovov v tej zbirki je Popek sveta, Venka Andonovskega, v prevodu Sonje Dolžan. In kakšna je zgodba?

(vir slike: emka.si)

Predvsem, zgodba ni ena. Zgodb je več, začne se kot ena, prelije se v drugo, nadaljuje kot tretja in četrta, bis pa ponudi povezavo za nazaj. Mogoče pa zgodba je ena. Le avtor se povsem suvereno in subtilno preciznostjo loti svojih idej na mnogo različnih načinov. In pri tem se ne zmoti. Popek sveta je nedvomno moderno delo, ki vključuje mnogo različnih slogov, prehodov, ponovitev motivov skozi različne like, različne časovne okvire in različna sporočila. Tako nekako, kot bi vzeli kako Rafellovo fresko in jo nadaljevali skozi Picassojevo alegorijo na platnu, na koncu pa povedali, da jo je narisal Kandinski. In presunljivo je, da zadeva pije vodo. Noro dobro branje, ki privlači od prve strani dalje.

Prednjačita dve glavni zgodbi, ki jima je Venko namenil tudi največ prostora. Kdo bo užitek našel v prvi?

Užitek bodo našli vsi tisti, ki na tihem čakate, da bo Umberto Eco napisal nadaljevanje Imena rože. Brez vsake šale. To je to. Dogaja se mnogo let nazaj v srednjem veku, spoznamo Konstantina Filozofa (Cirila), ki v marsičem spominja na Ecovega Williama iz Baskervilla. Kot prišlek k velikemu logotetu in mu pomaga razrešiti skrivnost.

Užitek bodo našli vsi tisti, ki išče sodobno apologijo pisavi in branju. Venko s pomočjo naravnost čarobnih povedi bralcu ponudi zrenje v to, kaj on razume pod branje in pisanje.

Užitek bodo našli vsi , ki iščejo literaturo o dvorskih intrigah, zavisti, povzpetništvu in laži.

In užitek bodo našli tisti, ki za temi lažmi iščejo nekaj več, kar bi jih pojasnilo. Zgodba o Konstantinu in njegovi epizodi iskanja pomena skrivnostnemu zapisu v logotetovi kamri je predvsem primer tega, kar je Tomaž Akvinski odgovarjal tistim, ki so njegovemu sholastičnemu nauku o Bogu vpraševali po tem, zakaj slednji dovoljuje zlo. Zlo dovoljuje z namenom ustvarjati večje dobro. To Dobro, sicer moralno dvomljivega okusa, ob zaključku te zgodbe postane jasno. In z njim tudi zlo. Pod črto: hudič se skriva v nezlomljivi ljubezni, ki se vidi le takrat, ko si neizpodbitno postavljen na mesto, od koder ti je namenjeno, da jo vidiš. In ko je enkrat to mesto zabrisano, z njim izgine tudi vse tisto, kar se od tam vidi.

To je geslo te zgodbe. Postava bralca. Bralec je nedvoumno postavljen tja, da vidi. Kako se zgodba prične, zaplete in zaključi. In zapre okno zato, da takoj odpre naslednjega. Zunanjost je ista, pogled nekoliko drugačen. Zgodba povsem druga. In kdo bo užitek našel v tej?

Uživali bodo tisti, ki imajo raje zgodbe, ki niso osrediščene toliko na posamezen dogodek, marveč na življenjsko pot ene osebe. V resnici so v tej zgodbi natančno popisane zgodbe večih oseb, a vse se giblje okoli Jana Ludvika.

Uživali bodo tisti, ki radi berejo o srednješolskih eskapadah, ki smo jih počeli zaradi ljubezni do deklet, ki nas niso marale.

Uživali bodo tisti, ki iščejo zgodbo o nekomu, ki je uperil orožje umetnosti v boju proti režimu in ideologiji, ki skuša umetnost podvreči pravilom političnih strank.

In predvsem bodo uživali tisti, ki bodo prebrali predhodno zgodbo o Konstantinu, Lestvičniku in Pripovedovalcu. Ker bodo našli veliko injiciranih detajlov, ki so bili na delu že tam in sedaj so tu. Čeprav gre za popolnoma drugo zgodbo, z drugim krajem in povsem drugim časovnim okvirom, bo branje zares zanimivo. Zato je užitek predvsem postava bralca. Jan Ludvik je človek, ki s svojo zgodbo, tokrat pisano močno osebno, v prvi osebi (Konstantina kot glavnega akterja prve zgodbe spoznamo iz druge roke), nas popelje v pot od nič do središča sveta. V njegovo lastno iskanje in najdbo tega središča. Tako je to predvsem življenjska izpoved romantika, ki svoj obstoj bistveno veže na obstoj in bližino tega središča, zraven pa pripoveduje zgodbo o prostoru in času, kjer se vse to dogaja. In ko skoraj dobesedno poje to središče, se zdi nadaljevanje povsem irelevantno. Tudi ta zgodba se zdi nekaj noro dobrega. Branje za sladokusce.

Nikar ne pozabite, da je okvir teh dveh zgodb več kot le eden. Roman je sestavljen iz več enot, povsem samostojnih, a povezanih. Predvsem se v branju, kot sem zapisal, zaveš pomembnosti sebe kot bralca, ki s svojim branjem ustvarjaš sintezo teh zgodb, v kateri je Venko Andonovski tudi sam sebe relativiziral kot avtorja in se enkrat vmes celo vstavil v eno od zgodb kot lik. Postava bralca je malo kdaj bila tako pomembna kot tu. Venko se v pisanju mnogo ukvarja z metabesedilom. Iskanje zgodbe, iskanje likov, iskanje avtorjev, pravih tekstov. A ne ponuja kakih lahkih rešitev. Mogoče je zgolj to ukvarjanje s sicer povsem pozitivno fascinacijo nad zgradbo romana Popek sveta tisto, ki nevede nekoliko zabriše ideje, ki jih je v zgodbi želel povedati. A vseeno. Kdor bo v roke vzel Popek sveta, mu bo hitro jasno, kaj ima pred sabo: unikaten izdelek, kjer resnično lahko sebe najdeš kot bralca v pravem pomenu besede. Torej v pomenu (so)avtorja. Eno zmagovitih izkušenj mojega avgusta 2013.

Popek sveta je lahko davno zapisana skrivnost, skrbno varovana, zapisana v pisavi, ki jo lahko razvozlajo le redki. Neka objektivna zunanja realnost stvari, ki je lahko predmet mita. Lahko pa je tudi nekaj zelo osebnega in krhkega, kar deluje od znotraj. Imanentna nujnost bivanja. Središče sveta, kot je bilo rečeno. (Popek sveta ali omphalós je drugi izraz za središče sveta, kakor so stari Grki poimenovali Delfe, nas uči Wikipedija). Postava bralca razkrije, da je meja med tema dvema opcijama v resnici del teh dveh opcij. Meja je vključena. Venko Andonovski pa absolutni mojster pripovedovanja in konstruiranja.

In ja, roman je opremljen z izčrpno spremno besedo prevajalke. Ne izpustite ga. Kontekst bo v užitek. Kot je tudi le literatura čisti užitek.

Andonovski je za Popek sveta dobil kar nekaj nagrad, tudi Balkaniko (2001). Po knjigi je narejen tudi film Obrnjeno, našel sem ga na YT:




O Popku sveta pri nas ni veliko napisanega, lahko si pogledate knjigo na Emka, svoje vtise pa delite na Goodreads, vmes pa se ustavite še na pisateljevi spletni strani.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...