08. avgust 2013

Najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku: utrgancija, ki je godila

Povsem zrel sem bil za eno knjižno utrgancijo. Ne verjamem namreč tistim, ki trdijo, da lahko berejo le resne knjige, knjige, od ''katerih nekaj odneseš'', od filmov gledajo le Tarkovskega in se v pogovoru nikoli ne poslužijo kakih neumnih tem, ki so tam le zato, da skrajšajo čas. Če vam uspe živeti resno življenje in se ukvarjati z resnimi problemi le na resen način, potem seveda kapo dol. Jaz vem, da tega ne zmorem. Brez sproščenih umojebov, ki so tu zato, da zabavajo in ponudijo ciničen, smešen, neškodljiv in hkrati popolnoma nekoristen način preživljanja časa, bi sam postal tak ljubek umojeb. Potem pa si zamislite, kako bi bilo, če bi se na svetu sprehajalo preveč takšnih ljubkih… aja,… ne, slaba primera. My bad. Kakorkoli že, knjiga z zgornjim naslovom spada v kategorijo popolnoma nekoristnega branja, ki pa močno zabava. 


(vir slike: bukla.si)

O tem delu sem dobil že nekaj vprašanj. Marsikoga je spodbodel nekoliko neumen naslov, ki ne pove ničesar, a vseeno zadeva v trenutku naslova postane ''mogoče zanimiva'' (mimogrede, odgovor na to, kaj je najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku, je zapisan dokaj zgodaj v knjigi). Vendarle sem se zalotil, da težko povem nekaj konsistentnih afirmativnih stavkov o zgodbi v knjigi. Zato mogoče pristop na kontra način. Po poti negacije. Pa se vprašajmo, kaj ta knjiga ni?


1. Ta knjiga ni namenjena preresnemu bralcu, ki bi v stavkih iskal alegorije življenja in višji smoter

2. Ta knjiga ni nekaj, kar bi povprečna mati – če si lahko zamislimo kaj takšnega – priporočila v branje svojemu otroku.

3. Ta knjiga nima junaka, ki bi bil izrazit protagonist in bi imel kvečjemu kako moralno dilemo ali dve, s katero bi se soočal in bi mi kot bralci z zavzetostjo stopali z njim po poti težkih odločitev do zadnje strani.

4. Ta knjiga nima le ene rdeče niti in junak nima premočrtne poti za dosego cilja, za katerega zgolj mi, bralci, mislimo, da je cilj. Način pripovedi ni primer tega, kako bi lahko vnaprej uganili potek zgodbe.

5. Zastranitve v tej knjigi niso zastranitve, temveč so večkrat glavna zgodba, pri čemer, na žalost na račun tempa branja, to dojamemo šele kasneje.

6. Knjiga nima zgodbe, ki bi hotela le na trenutke spominjati na misije Roberta Langdona, ki rešuje svet pred kako starodavno sekto, knjiga se zdi kot neposredna kritika tovrstnih šiferskih zgodb, čeprav je bila napisana že 2001, takrat pa so bili zunaj le Angeli in Demoni. Mogoče je zato danes še boljše branje in še mnogo bolje karikira uspešne hibride med Poirotom in Indiano Jonesom.

7. Glavni junak zgodbe ni mešanica Jezusa, Schwarzeneggerja, Einsteina in še kakega drugega dobrega moža, ki bi imel v ozadju kvečjemu kako žalostno zgodbo iz preteklosti, s katero bi lahko opravičeval svoja nespametna dejanja in nas silil v sočutje z njimi. Glavni junak je precejšnje nasprotje vsega tega. In predvsem ve, kaj hoče (nekje na 15. strani, če greste od zadaj proti začetku knjige, boste v drugem ali tretjem odstavku to zlahka prebrali).

8. Zgodba nima nič proti zanemarjanju družine, lažem, lenobi, drogiranju, ponovnemu drogiranju, zapravljanju tujega denarja in izkoriščanju neprijetnih situacij ter nesreče drugih sebi v prid.

9. Zgodba ni dolgočasna in tudi ni napisana tako, da bi ji težko sledil.

10. Zgodba se zdi, da nima posebno dobre ali revolucionarne ideje, ki je ne bi prebrali že kje prej, vendarle pa so forma, jezik in način razmišljanja junaka tako zelo neposredni in boemski ter na čase tudi zelo smešni, da te to sploh ne moti. 

11. Čeprav je oglaševan kot triler, zgodbe nisem dojel kot takšne. Ima elemente, daleč pa je stran od tega, da bi šlo za tipični žanr.

12. Konca romana ne pričakuješ. Sploh.


Najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku bo marsikoga navdušila. Problem je le v tem, da se resnično zdi, da se je avtor veliko bolj ukvarjal s stilom pisanja, ki se trudi opisovati vsakodnevno življenje boema, pri čemer je uspel prikazati pravi mali priročnik vsega, kar so nas učili, da se ne sme početi, kot pa z razvojem zgodbe, ki se le v obrisih prikazuje kot jasna, a ima z izpeljavo nekaj težav. Se pa velikokrat zalotim, upravičeno ali ne, racionalno ali ne, kako z zanimanjem spremljam predvsem zgodbe o načinu življenja, ki mi je popolnoma nedostopen in ga – po pravici povedano – niti ne bi želel živeti – sem tudi v Rogljičku precej užival. Nikakor ne gre za roman, ki bi ga želel sam napisati, ga je pa nekdo drug. Pablo Tusset.

Tale utrgancija je neizmerno godila.


O Tussetovem prvencu tudi na:

Bukla
Goodreads
BlogCritics
Grove Atlantic
Variety
Publishers Weekly 
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...