Konteksti

Zopet krimič . Tako pač je, žanrska literatura je pri meni funkcija zapika. A veš tisto, ko imaš en priljubljen prostor v gozdu, najljubši sedež v kafani ali mehurček v glavi, kamor se zatečeš, ko imaš vsega drugega overload. No ja, mogoče tega ne potrebujejo vsi. Jaz se tja se z veseljem vračam na oddih, ker mi je fino reševati zapletenke in se navdihovati nad detektivskimi sposobnostmi sebe kot bralca. Krimiči so pač kul. Eni so boljši, drugi malo slabši; eni zelo predvidljivi, drugi te držijo pokonci do zadnje strani; eni so kljub predvidljivosti zelo berljivi, drugi te na koncu navkljub velikemu razkritju lahko pustijo hladnega. Kje se tukaj najde Harlan Coben ? (vir slike: emka.si) Coben se mi je vtisnil v spomin pred časom, ko je bila njegovo pisanje v Ljubljani oglaševano celo prek plakatov, česar ne vidim pogosto. Ali pa je bil plakat tako uspešen, da mi je ostal v spominu. Oglaševanje branja in knjig se mi na splošno zdi v redu. To v večini primerov ni prodajanje m...

Odkar sem pred dnevi obrnil zadnjo stran Vojnovićevega romana Jugoslavija, moja dežela , se kar neverjetno velikokrat zalotim pri branju odzivov na to knjigo. Med ljudmi, bralci in nebralci seveda. Ne toliko stroke. In branja so zanimiva, pozornega bodo popeljala od pohval do slabih kritik. Ob vsem tem se večkrat nasmejem, dostikrat prikimam, nekajkrat nemalo užalostim in obenem tudi razveselim. Všeč mi je doba, ko literarno delo dviguje prah. A bilo bi bolje, če bi ga dvigoval post festum branja vsaj nekaj poglavij, ne pa, kot se zdi, post festum branja naslova. (vir slike: knjigarna-beletrina.com) Moja izkušnja z Vojnovićevim romanom je super dobra. Inteligentno, tenkočutno, psihološko dovršeno napisano občutje mladega Vladana, ki se znajde na razpotju in v prihodnost lahko vidi le tako, da zaključi in dokončno obračuna z duhovi preteklosti. In to je to. Sledi izjemno berljiv in neprisiljen spust v njegovo popotovanje, v katerem išče svojega očeta in mu gume prečijo ceste do ...

Paolo Giordano je pisatelj, ki me je – kot tudi marsikoga drugega – navdušil s prvencem Samotnost praštevil . Zato sem tudi njegovo drugo delo, Človeško telo , dal na seznam poletnega branja. Tega nisem storil, ker bi šlo za tipično poletno branje, bolj zato, ker sem vedel, da ga bom prežvečil že pred jesenjo. Vsekakor je roman precej drugačen od Samotnosti praštevil, mogoče tudi nekoliko bolj šibak v tistem prvem napadu, kakor včasih rečem silovitemu občutku, s katerim te lahko knjiga prevzame, a vendarle velja kot izvrstna bralna izkušnja. In veseli smo lahko, da ga imamo na policah. (vir slike: emka.si) Formalna realnost objekta je večkrat bolj pomembna kot njega vsebinska realnost. Včasih v časih pride moment, ko se vprašaš, ali vseeno sodiš človeka po obleki, ki jo nosi; film po igralcih, ki v njem nastopajo in knjigo po platnici, v katero je ovita. Ja, velikokrat to storimo in vpliv, ki ga ima forma na dojem, je včasih veliko večji kot vsebina. Zato tudi lahko trdim, da bi...

Prevod Zafonovega Ujetnika nebes sem kar težko čakal. Zato ker sem zelo užival v Senci vetra . Nekje v ozadju imam še obljubo, ki sem si jo dal že pred leti, da preberem tudi Igro angela . Natanko ta tri dela tudi tvorijo nekakšno trilogijo, ki se ukvarja s pokopališčem pozabljenih knjig. To pokopališče je glavni gradnik, ki Zafonovim trem zgodbam daje ecovski pridih skrivnostnosti, ki jo lahko s seboj prinaša knjiga in literatura sploh. Skrivnostnost, ki jo v času, ko je največji dogodek na vasi guglovo snemanje naših cest, preprosto preveč zanemarjamo. Ker jo knjige imajo in literatura prinaša odprta vrata v neskončne svetove. Odprta pa so le za bralca, ki se odloči prestopiti nje prag. Poguma prestopanja teh pragov je, kot ugotavlja knjigarnar Sempere, ena glavnih oseb v Ujetniku nebes, vedno manj. Zato je tudi svet vedno bolj uboren in manj neskončen. Tako razumem eno glavnih idejnih puščic te knjige. S skrivnostjo, ki jo moramo razrešiti, odpreti nove svetove in ujeti refleksijo...

Tokrat sem si zaželel nekaj svežega na področju žanra, ki se mu neusahljivo vdajam že dolgo. Kriminalni romani so mi vsekakor en tak knjižni fast food, ki ga brezmožgansko lahko berem, ga hitro požiram in nato relativno hitro tudi pozabim. Ker sem strasten ljubitelj skandinavskih avtorjev, vsaj kar se žanra tiče, sem si zaželel nekaj drugačnega. Z drugega konca sveta. In ja, zadeva je bila precej drugačna. (vir slike: mladina.si) Rez ni klasičen kriminalni roman. Običajno imajo kriminalke strukturo, kjer na je na začetku predstavljen bolj ali manj grozljiv umor ali kaka podobna barabija, bodisi preko žandarjev, ki na primeru delajo bodisi prek podrobnosti dogajanja te barabije same. Nato pa sledi dolga pot, polna temeljitega preiskovanja, ki v končni fazi pripelje do tega, da izvemo, kdo je barabijo storil. Tu se v resnici kar lomijo različni nivoji pripovedništva in izgradnje kompleksnosti, kajti spekter tega žanra lahko zajema zelo zapletene zgodbe; obstajajo seveda tudi zgod...

Dolgo sem se otepal Murakamija. Ne vem prav gotovo, ali je šlo za namenoma provocirano gesto zanikanja,s katero nisem želel brati tistega, kar bere mainstream, ali pa sem enostavno imel dovolj drugega v kotličku, česar nisem smel pustiti na ognju, ker bi zagotovo povzročil beden sprimek na dnu, ki ga še dolgo ne bi zdrgnil proč. Pa je prišel trenutek. Časa je dovolj, hujše majske obveznosti v službi so tudi mimo, lahko grem torej na to potovanje. In potovanje je to bilo. Nekaj več kot štirinajst dni sem hodil po pokrajini Harukija Murakamija, slavnega japonskega pisatelja, ki je osvojil tako veliko število bralcev. Ja, tudi sam sem navdušen. Tole je bilo vsekakor nekaj posebnega. Kdor želi na to potovanje, naj za popotnico vzame odprtega duha, pripravljenega na čarobno fantazijo. In ne čudi se, če boš vmes in na koncu na nebu iskal dve luni. Eno večjo in eno manjšo poleg nje. (vir slike: svetknjige.si) 1Q84 je mojstrovina žlahtne kovine. Dragulj sodobnega romana. Ni brez napak,...

Občutek imam, da poletno branje ne obstaja več. No, mogoče je strogost te obsodbe malce prestroga. Lahko zapišem, da bi pričakoval veliko več izrečenega na to temo. Prvič, junij se bo hitro prelomil v drugo polovico in poletje je v bistvu že tu. Drugič, vedno sem imel občutek, da obstaja nekaj, čemur so vsi, tako knjižničarji kot tudi založniki in knjigarji, rekli poletno branje. Nekaj, kar bereš poleti. Takrat, ko imaš čas, ker ga sicer nimaš. Poletje je včasih veljalo za takšno medobdobje med dvema delovnima obdobjema prej in kasneje. Pred poletjem je bilo treba postoriti še zadnje stvari in po poletju je bilo potrebno zopet poprijeti za delo. To poletno obdobje se tako zdi, kot da ni bilo zaresno obdobje. Da je bil le kratek izlet v čas, ki je zunaj pravil zaresnega življenja. In odtod, se zdi, je tudi prišlo tisto poletno branje. Branje, ki je tu le za čas, ki ni namenjen resnemu življenju. Branje, ki se lahko dogaja le takrat, ko se ne dogaja nič pravega. Dejavnost, ki ne bo proi...